Jedro

Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila taksa za pritožbo neupravičeno plačana in da ima zato zahtevek za vračilo. 33. člen ZST, na katerega se pritožba tudi sklicuje, namreč govori o vračunavanju takse za sodbo oz. odločbo sodišča, če pride do njene razveljavitve in sodišče v zadevi ponovno odloča, ne pa za vračunavanje pri pritožbah. Po ZST je stranka namreč dolžna plačati za vsako pritožbo tudi takso, ki je predpisana z zakonom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki 1 in 2 spremeni tako, da se taksna obveznost, za katero se ugotavlja, da ni plačana, zniža za 41,05 EUR (za taksni opomin) in je tako taksni zavezanec skupaj dolžan plačati 1.129,42 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: (1.) Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kranju na podlagi 30. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) ugotovilo, da taksni zavezanec, to je tožeča stranka, v 15-dnevnem roku od prejema taksnega opomina, ni plačala sodne takse za sodbo in razlike takse za pritožbo v skupni višini 752,95 EUR ter 41,05 EUR za taksni opomin in je glede na to dolžna plačati tudi kazensko takso v višini 50 % pribitka, ki znaša 376,47 EUR, skupaj 1.170,47 EUR. Pod točko 2 je sodišče Davčnemu uradu Republike Slovenije naročilo, da po pravnomočnosti tega sklepa z razpoložljivega dobroimetja taksnega zavezanca, ki ga ima na kateremkoli računu, prenese zgoraj navedeni znesek na račun sodnih taks, če pa na računu, akreditivu ali kakem drugem naslovu ne bo kritja, naj izvede blokado njegovih sredstev do višine zneska, prenos pa izvrši delno ali pa v celoti takoj, ko bo taksni zavezanec imel kakršnokoli kritje na kateremkoli računu.

(2.) Zoper ta sklep vlaga pritožbo tožeča stranka kot taksni zavezanec in navaja, da je 4.3.2009 že plačala sodno takso za opomin v višini 41,05 EUR. Vlaga pa tudi prošnjo za vrnitev preveč plačane takse in daje izjavo o pobotu terjatev. 12.9.2007 je namreč v tej zadevi plačala takso za pritožbo v znesku 1.362,12 EUR. Stroška te takse sodišče v sodbi z dne 1.4.2008 tožeči stranki ni priznalo, saj se po 33. členu Zakona o sodnih taksah plačana taksa za pritožbo všteje v takso za novo pritožbo. Glede na navedeno predlaga, da se njegova terjatev v višini 1.362,12 EUR poplača tako, da se znesek 1.129,42 EUR pobota z dolgom po izpodbijanem sklepu, znesek 232,70 EUR pa nakaže na transakcijski račun taksnega zavezanca.

(3.) Pritožba je delno utemeljena.

(4.) Iz podatkov spisa in uradnega zaznamka na list. št. 108a izhaja, da je pritožnica dejansko pravočasno plačala takso za opomin v višini 41,05 EUR in je torej sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da v tem delu taksa ni bila plačana. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v 1. in 2. točki spremenilo tako, da je obveznost pritožnice znižalo za že plačani znesek.

(5.) Čeprav o vračilu morebiti preveč plačane sodne takse odloča pristojni davčni urad (glej 35. člen ZST) in je zahteva za vrnitev takse vezana na 60-dnevni rok od dneva, ko je bila pomotoma plačana, pa pritožbeno sodišče, glede na pritožbena izvajanja, pojasnjuje, da pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila taksa za pritožbo neupravičeno plačana in da ima zato zahtevek za vračilo. 33. člen ZST, na katerega se pritožba tudi sklicuje, namreč govori o vračunavanju takse za sodbo oz. odločbo sodišča, če pride do njene razveljavitve in sodišče v zadevi ponovno odloča, ne pa za vračunavanje pri pritožbah. Po Zakonu o sodnih taksah je stranka namreč dolžna plačati za vsako pritožbo tudi takso, ki je predpisana z zakonom. V konkretnem primeru je torej pritožnica takso za pritožbo z dne 18.9.2007 pravilno plačala in ni upravičena do njenega povračila. Dejstvo je sicer, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v sodbi z dne 1.4.2008 v tem pogledu nepravilna in bi moralo sodišče strošek tožeče stranke za to takso upoštevati v okviru pravdnih stroškov, vendar pa očitno pritožnica tega s pritožbo, ki je bila vložena zoper to sodbo, ni uveljavljala in je odločitev postala pravnomočna.

(6.) Glede na vse obrazloženo in upoštevajoč, da sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo (365. člen ZPP).