Jedro

Tožnik utemeljuje kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s kritiko dokazne ocene izdelanih izvedeniških mnenj v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Takšna kritika lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve.

Sodišče prve stopnje s tem, ko je dvom v mnenje izvedenke dr. A. A. odpravilo z mnenjem dr. S. S., ni kršilo določbe 254. člena ZPP. V konkretnem primeru niti ni šlo za nejasnost, nepolnost oziroma nasprotja v mnenju dr. A. A., ampak je sodišče v mnenje podvomilo zaradi ravnanja toženkinih bližnjih v postopku.

Tudi izvedeniška mnenja, tako kot vsak drug dokaz, so podvržena prosti oceni dokazov in sodišča ne obvezujejo. Ob upoštevanju 8. člena ZPP je zato naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. In v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje to tudi storilo. Skrbno in natančno ni ocenilo le mnenja dr. A. A. in dr. S. S., ampak je ocenilo tudi (drugačno) mnenje dr. K. K. in obrazložilo, zakaj mu ne sledi.

Pri vprašanju, ali je bila toženka ob poskusu vročitve v marcu 2009 razsodna oziroma ali je bila sposobna razumeti, kaj vročevalec želi, in dojeti posledice odklonitve vročitve za hčerko in zase, gre za vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju. Tega znanja pa ne sodišče ne ostali udeleženci postopka nimajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. Glede sklepčnosti tožbe je sledilo stališču pritožbenega sodišča v sklepu II Cp 2101/2015, nato pa je zahtevek ponovno zavrnilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da toženka v času škodnega dogodka ni bila zmožna razsojati. Ni bila sposobna razumeti, kaj vročevalec želi in ni mogla dojeti posledic odklonitve vročitve za hčerko in ne posledic, ki bi jih zavrnitev sprejema pošiljke imela zanjo. Ker ni podan element krivde, je kljub obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja kršitve po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Navaja, da je zaključek sodišča, da toženka 20. 3. 2009 ni bila zmožna razsojati in ni bila sposobna razumeti, kaj vročevalec želi in dojeti posledic odklonitve vročitve za hčerko in zase, popolnoma zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Opozarja, da je kar dvakrat zahteval izločitev izvedenke dr. A. A. Sodišče je njeno mnenje sprejelo brez kritičnega razmisleka, pa čeprav je na naroku 8. 7. 2016 toženko zaslišalo in pri tem ni opazilo nobenih posebnosti glede zdravstvenega stanja. Toženka pri komunikaciji ni imela nobenih težav. Odgovarjala je smiselno in ni bilo zaznati, da bi bila zmedena ali da ne bi razumela postavljenih vprašanj. Na to je tožnik opozoril že v pripombah na mnenje izvedenke z dne 8. 12. 2016. V nadaljevanju (glede uporabe jezika) opozarja na izpovedbo priče Z. Z., ki je opravljal vročitev. Tudi izvedenka je na naroku 17. 3. 2017 izpovedala, da je v razgovoru govorila počasi, glasno, vendar pa se je s toženko lahko sporazumela. Ne drži, da je dr. A. A. prepričljivo ovrgla pripombe tožnika, ampak je na naroku 5. 7. 2017 deloma celo izpovedala v nasprotju z mnenjem z dne 20. 11. 2016. Tako je ocenila, da toženka v letu 2009 ni bila sposobna razumeti pomena vročanja pošiljke, po njenem mnenju pa je bila dovolj sposobna za čuvanje otrok. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je bila ena od dolžnosti in odgovornosti toženke tudi prevzemanje pošiljk in zato tožnik upravičeno dvomi v pravilnost izvedeniškega mnenja dr. A. A. Izpostavlja, da je slednja na naroku 5. 7. 2017 izpovedala, da dejansko ne more natančno ugotoviti, kakšno je bilo stanje toženke v letu 2009. To je sodišče pri presoji spregledalo. Tožnik tudi ne more mimo dejstva, da je dr. A. A. izvedensko mnenje oprla na izvid in ugotovitve dr. B. B. iz leta 2013. Tudi to mnenje sodišče sprejme brez tehtnega premisleka in pojasni, da je bil upad spoznavnih sposobnosti pri toženki potrjen z dvema preizkusoma spoznavnih sposobnosti in sicer v letu 2013 pri dr. B. B. (torej kar štiri leta po poskusu vročitve pošiljke) in leta 2016 pri dr. A. A. (torej kar sedem let po poskusu vročitve pošiljke). Tožnik dopušča možnost, da so se toženki kognitivne sposobnosti tekom let slabšale, a ne more sprejeti sklepanja sodišča glede kognitivnih sposobnosti toženke za več let nazaj, še posebej, ker to sklepanje ni podprto z zdravniškimi izvidi in morebitno drugo dokumentacijo, ki bi izkazovala zdravstveno stanje toženke. Takšno sklepanje temelji izključno na pripovedovanju R. R., torej hčere toženke, in pripovedovanju zeta toženke. Sodišče se do tega ni kritično opredelilo, pa čeprav je tožnik to izpostavil v pripombah. Sodišče je s tem zagrešilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolno je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Dokazno breme, da toženka v letu 2009 ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja, je bilo na toženki. Meni, da na podlagi izjave dr. S. S., da stanja toženke v letu 2009 ni mogoče natančno ugotoviti, ni mogoče zaključiti, da je toženka dokaznemu bremenu zadostila. Sodišče izvedenskemu mnenju dr. K. K. ni sledilo, ker ni opravil testa spoznavnih sposobnosti. Pri tem je spregledalo, da tudi dr. A. A. tega ni storila. V tem delu sta si mnenji dr. A. A. in dr. K. K. podobni, a je sodišče pri odločanju to spregledalo. V nadaljevanju povzema mnenje izvedenca dr. K. K. v zvezi s testom spoznavnih sposobnosti ter glede obstoja demence. Ne glede na to, da mnenje izvedenca sodišča ni prepričalo, bi se do njega moralo kritično opredeliti. Ker je dr. K. K. jasno povedal, da po njegovem mnenju o demenci v spornem obdobju ni mogoče govoriti, bi moralo sodišče pojasniti, zakaj mu ne sledi. V zvezi z mnenjem dr. S. S. navaja, da je sodišče spregledalo pripombe na to mnenje, v katerih je tožnik izpostavil, da iz njega ne izhajajo konkretni rezultati in zaključki posameznega testa. Sklepanje izvedenke je po mnenju tožnika rezultat sočustvovanja s težko življenjsko situacijo toženke v času vojne v BiH oziroma v času pred prihodom v Slovenijo. Sodišče je izpostavilo tudi to, da je sposobnost toženke razumeti, kaj želi vročevalec glede na njeno razumevanje slovenskega jezika, še danes preveč slabo, da bi omogočilo nemoteno komunikacijo. Glede na to, da je priča Z. Z. prepričljivo izpovedal, da se je tega dne s toženko pogovarjal v njej razumljivem jeziku, da se je z njo pogovarjala tudi izvedenka dr. A. A. v slabi hrvaščini, je tak zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ne drži, da je izvedenka prepričljivo odgovorila na pripombe tožnika. Tako je izvedenka v mnenju napisala, da je pogovor potekal v nekoliko počasnejšem tempu, kaj to pomeni in ali ta tempo bistveno odstopa od povprečnega starostnika pri 75 letih, pa izvedenka ni pojasnila. Rekla je, da je to popolnoma nepomembno. Sodišče je nekritično sprejelo odgovor na vprašanje, ali je mogoče, da na naroku, na katerem je bila toženka zaslišana, ne bi opazili, da je s toženko kaj narobe. Povzema odgovor izvedenke in opozarja, da je zaslišanje na sodišču za povprečnega človeka stresna in nevsakdanja situacija, pa čeprav zaslišanje poteka o temi ali vprašanjih, o katerih je posameznik že večkrat govoril. Tožnik ne more sprejeti mnenja dr. S. S., saj je sam videl toženko na naroku in na podlagi lastne zaznave ugotovil, da je v redu, da ne kaže posebnih zdravstvenih težav in da je sposobna komunikacije z njej nepoznanimi ljudmi in da razume dogajanje okoli sebe. Nelogičen je tudi zaključek izvedenke, ki se nanaša na varstvo otrok in dvigovanje pošte. V kolikor bi bila toženka v kritičnem času res v tako slabem stanju, potem po laičnem mnenju tožnika ni bila sposobna čuvati vnukov. Med postopkom je bilo dokazano, da je toženka sicer redno sprejemala poštne pošiljke, tovrstnih situacij pa ni dojemala travmatično ali stresno. To pomeni, da so bile njene kognitivne sposobnosti v kritičnem času dovolj dobre, da je lahko razumela posledice. Vztraja, da je toženka zavestno zavrnila prevzem in se zlagala vročevalcu, da je prijateljica, ki čuva otroke. Sodišče je spregledalo, da je tudi dr. S. S. govorila s svojci toženke in z njihovo pomočjo dopolnila anamnestične podatke. To pomeni, da je tudi dr. S. S razpolagala z informacijami, pridobljenimi s strani svojcev in jih ni potrdila kot neodvisna izvedenka na podlagi preverljivih informacij o zdravstvenem stanju toženke. Opozarja tudi na to, da se ne dr. S. S. ne dr. A. A. nista izrekli o mnenju dr. K. K. Ker je izvedensko mnenje, tako kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti oceni dokazov, je na podlagi 8. člena ZPP naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče je brez kritične presoje in tehtnega premisleka zanemarilo mnenje izvedenca dr. K. K. in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odločitvijo sodišča o razsodnosti toženke v letu 2009 v nadaljevanju navaja, da so vsi trije izvedenci pojasnili, da za leto 2009 ni mogoče z gotovostjo trditi, v kakšnem zdravstvenem stanju je bila toženka. Ključen problem zgoraj predstavljenih izvedenskih mnenj je sklepanje o stanju kognitivnih sposobnosti toženke v preteklosti. Kot je bilo pojasnjeno, je tako sklepanje lahko podvrženo le subjektivni oceni izvedenca. O nivoju kognitivnih sposobnosti za leto 2009 bi lahko z gotovostjo govorili le in izključno v primeru, če bi bila toženka v tem trenutku kognitivno zdrava. Upad kognitivnega delovanja zaznan danes, pa ne jamči oslabljenega kognitivnega funkcioniranja pred leti. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo tudi materialno pravo ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Če namreč nihče od izvedencev ne more z gotovostjo potrditi, da je bila toženka v letu 2009 nezmožna razumeti pomen svojih ravnanj, potem je nedopusten in v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu zaključek sodišča, da je bila toženka takrat nerazsodna. V nadaljevanju pritožnik opozarja tudi na to, da je sodišče zaradi dvoma v mnenje izvedenke dr. A. A. postavilo novega izvedenca, nato pa mnenje dr. A. A. kljub prvotnemu dvomu sprejelo in ji celo naložilo izvedbo dopolnitve izvedeniškega mnenja. Ravnanje sodišča je tako v nasprotju z določbo 254. člena ZPP. Izpodbijana sodba je zato na več mestih nepravilna, glede bistvenih elementov pa ostaja neobrazložena oziroma je obrazložitev tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da poleg neobstoja odgovornosti oziroma krivde, v konkretnem primeru niso podane niti druge predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti. Tožnik po mnenju toženke ni izkazal, da je do poskusa vročitve in neupravičene zavrnitve dejansko prišlo na način, kot zatrjuje. Dodaja še, da škodni dogodek ni bil objektivno predvidljiva posledica očitanega nedopustnega ravnanja. Zatrjevanih posledic tudi ni mogoče pripisati toženki, temveč nezakonitemu ravnanju tožnika, ki hčeri toženke ni izplačeval pogodbeno dogovorjene plače. Tožnik bi se izredni odpovedi toženke lahko izognil z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti. Poleg tega je imel več kot mesec dni časa, da izredno odpoved hčeri toženke vroči. Nasprotuje tudi zaključku sodišča, da je bila izredna odpoved tožnika veljavna in zakonita. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik v pritožbi omenja zahtevi za izločitev izvedenke dr. A. A., o katerih je sodišče prve stopnje odločilo s sklepoma z dne 9. 5. 2017 in 19. 2. 2019. Ker pa odločitev, kot je mogoče razbrati iz vsebine pritožbe, ne izpodbija, se pritožbeno sodišče do pravilnosti zgoraj navedenih sklepov ne opredeljuje.

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi kateri je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

7. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Tožnik tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s kritiko dokazne ocene izdelanih izvedeniških mnenj v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve.

8. Sodišče prve stopnje s tem, ko je dvom v mnenje izvedenke dr. A. A. odpravilo z mnenjem dr. S. S., ni kršilo določbe 254. člena ZPP. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru niti ni šlo za nejasnost, nepolnost oziroma nasprotja v mnenju dr. A. A., ampak je sodišče v mnenje podvomilo zaradi ravnanja toženkinih bližnjih v postopku. Ta dvom, saj ga z zaslišanjem izvedenke ni odpravilo, je odpadel, ko je izdelala mnenje še izvedenka dr. S. S. Nobenega razloga zato ni bilo, da mnenja dr. A. A. nato ne bi ocenilo kot pravilnega in popolnega ter ga upoštevalo pri odločitvi.

9. Kot pritožnik pravilno opozarja, so tudi izvedeniška mnenja, tako kot vsak drug dokaz, podvržena prosti oceni dokazov in sodišča ne obvezujejo.1 Ob upoštevanju 8. člena ZPP je zato naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. In v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje to tudi storilo. Skrbno in natančno ni ocenilo le mnenja dr. A. A. in dr. S. S., ampak je ocenilo tudi (drugačno) mnenje dr. K. K. in obrazložilo, zakaj mu ne sledi. Tako je v točki 21 pojasnilo, da mnenju dr. K. (da toženka v času pregleda ni bila dementna in posledično ni bila dementna niti v letu 2009) ni sledilo zato, ker ima njegovo mnenje o stanju toženke v času pregleda, podlago le v njenem kliničnem pregledu, za razliko od mnenja dr. A. A., ki je poleg anamnestičnih podatkov in kliničnega pregleda, opravila še test spoznavnih sposobnosti. Poleg tega je njeno mnenje potrjeno tudi z mnenjem dr. S. S., ki je dodatno opravila test mentalnega sledenja CTMT in upoštevala ocenjevalno lestvico demence DRES2. Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da je bila izvedenka klinične psihologije postavljena prav zaradi mnenja dr. K. K., da pride pri toženki, bolj kot test spoznavnih sposobnosti, v poštev pregled pri kliničnem psihologu, ki ima bistveno bolj natančne teste.

10. Ker je dokazna ocena izvedeniških mnenj v pristojnosti sodišča, se izvedenkama (dr. A. A. in dr. S. S.) do mnenja dr. K. K. ni bilo treba opredeljevati.

11. Pritožnik v pritožbi ugotovitev o toženkini nerazsodnosti izpodbija predvsem z grajo dokazne ocene izvedeniških mnenj. Pritožbeno sodišče mu, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, ne more slediti. Ob tem dodaja, da razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, v tej odločbi ne ponavljalo, saj se z njimi strinja.

12. Pritožnik dvoma v pravilnost mnenja izvedenke dr. A. A. (pa tudi dr. S. S.) ne more vzbuditi s trditvijo, da je sodišče na naroku dne 8. 7. 2016 toženko zaslišalo in pri zaslišanju ni opazilo nobenih posebnosti glede zdravstvenega stanja. Pri vprašanju, ali je bila toženka ob poskusu vročitve v marcu 2009 razsodna oziroma ali je bila sposobna razumeti, kaj vročevalec želi, in dojeti posledice odklonitve vročitve za hčerko in zase, gre namreč za vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju. Tega znanja pa ne sodišče ne ostali udeleženci postopka nimajo. Je pa izvedenka ob zaslišanju tudi pojasnila, da ni nič nenavadnega, da sodišče demence ob zaslišanju ni zaznalo2, kar je zaslišana potrdila tudi dr. S. S.3 Pritožbeno sodišče, ko je prebralo tudi zapisnik o zaslišanju toženke4, takšno pojasnilo (obeh izvedenk) sprejema in v pravilnost njunega mnenja glede kognitivnih sposobnosti toženke v času vročanja, zaradi vtisa, ki ga je slednja naredila na sodišče, ne dvomi. Iz tega razloga zavrača tudi tožnikov očitek o premalo kritični oceni mnenja dr. S. S. v tem delu. Vse povedano velja tudi za izjavo zaslišane priče Z. Z., da se toženka ob vročanju ni nerazumno obnašala in ni bila dementna in za vtis, ki ga je toženka ob zaslišanju naredila na tožnika. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravno zaradi lastnega vtisa o toženki, od obeh izvedenk terjalo dodatno pojasnilo, pa je neutemeljen tudi očitek, da je mnenju dr. A. A. nekritično sledilo.

13. Pritožbeno sodišče v mnenju izvedenke dr. A. A. ne najde nobenih nasprotij. Njena ugotovitev, da toženka ob vročanju v letu 2009 ni bila sposobna razumeti, kaj vročevalec želi in dojeti posledic odklonitve vročitve za hčerko in zase, ni v nasprotju z njenim pojasnilom, ki se je nanašalo na varstvo otrok. To pojasnilo je namreč treba prebrati v celoti, ne pa le njegovega dela. In iz tega pojasnila ne izhaja, da je bila toženka brezpogojno sposobna vseh oblik varstva, ampak je to odvisno od tega, za kakšno varstvo je šlo. In v tem smislu je izvedenka dopustila možnost, da je toženka tega še bila sposobna, saj tudi zelo kognitivno prikrajšani ljudje nekatere stvari v svojem življenju še lahko opravljajo. Da je za varstvo otrok bila sposobna, pa ni potrdila niti izvedenka dr. S. S. Njene izjave, da to, da sta toženki hči in zet zaupala varstvo otrok (pa tudi sprejem pošte), „ni bila najbolj smotrna poteza“, zagotovo ni mogoče razlagati tako kot to poskuša tožnik. Poleg tega pa je izvedenka ob zaslišanju pojasnila, da to dejstvo (da je toženka morda varovala otroke) na njeno mnenje ne vpliva, saj je mogoče, kot je bilo že izpostavljeno, da svojci sprememb, ki nastajajo postopno, sploh ne opazijo.

14. Tudi ne drži pritožbena trditev, da izvedenka dr. A. A. testa spoznavnih sposobnosti ni opravila in se zato njeno mnenje v tem pogledu ne razlikuje od mnenja dr. K. K. Da je bil test s toženko opravljen, izhaja iz pisnega mnenja na strani 3 (list. št. 133), kjer je pod opisom psihičnega stanja povzet rezultat testa, njegovo opravo pa je izvedenka potrdila na zaslišanju (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 5. 7. 2017, stran 2, list. št. 187b).

15. Pritožnik pravilno opozarja, da sta bila oba preizkusa spoznavnih sposobnosti, na katera je izvedenka dr. A. A. oprla svoje mnenje, opravljena več let po spornem vročanju. Vendar pa pritožbeno sodišče v tem ne vidi podlage za dvom v pravilnost samega mnenja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru objektivnih podatkov o kognitivnih zmožnostih toženke na dan 20. 3. 2009 ni. To v primerih, ko se stanje ugotavlja za nazaj, tudi sicer ni nekaj neobičajnega in ne pomeni, da te zmožnosti, ob upoštevanju značilnosti in poteka določene duševne motnje, ni dopustno in možno ugotoviti za nazaj. Pri tem v konkretnem primeru izvedenka svoje ugotovitve ni utemeljila le z dvema zgoraj navedenima preizkusoma, ampak je upoštevala tudi lasten psihiatričen pregled in anamnestične podatke, ki jih je (v vseh bistvenih delih) pridobila iz razgovora s toženko. Da je izvedenkina ugotovitev pravilna, pa dodatno potrjuje (vsebinsko enako) mnenje izvedenke dr. S. S., ki je toženko klinično psihološko pregledala ter z opravila še dodaten test (to je test mentalnega sledenja CTMT z uporabo ocenjevalne lestvice demence DRES2).

16. Pritožnik v pritožbi ugotovitev glede toženkine nerazsodnosti, izpodbija tudi z grajo dokazne ocene mnenja izvedenke dr. S. S. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, pa pri tem ne izpostavlja nič takega, kar bi pritožbenemu sodišču lahko vzbudilo dvom v pravilnost mnenja in s tem posledično dvom v mnenje izvedenke dr. A. A. 17. Izvedenka dr. S. S. je v mnenju, ko se je opredelila do toženkine sposobnosti razumevanja situacije ob vročitvi ter posledic odklonitve vročitve za hčerko in zase, med drugim izpostavila njeno (še danes) slabo razumevanje slovenskega jezika.5 Kot je mogoče razbrati iz pritožbe, tožnik meni, da to ni bila ovira za komunikacijo, saj naj bi se vročevalec s toženko pogovarjal v njej razumljivem jeziku. Vendar pa temu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj ne drži, da je Z. Z., zaslišan kot priča, tako izpovedal. Slednji se tega, v katerem jeziku je s toženko govoril, ni spomnil. Glede na to, da je vročitev potekala v Sloveniji in da komunikacija ob vročanju običajno obsega nekaj stavkov, je zato bistveno bolj verjetno, da je vročevalec govoril slovensko, čeprav po lastni izjavi razume in govori tudi srbohrvatsko. Da toženka slovenski jezik slabo razume, pa ne more biti sporno, saj je bila v sodnem postopku zaslišana s tolmačem, v hrvaškem jeziku pa sta se z njo sporazumevali tudi obe izvedenki. Dejstvo, da se toženka, kljub njenim primarno visokim intelektualnim sposobnostim, v letih, ko živi v Sloveniji, jezika ni naučila, je sodišče prve stopnje navedlo celo kot dodaten argument, ki govori v prid mnenju dr. A. A. in v pritožbenem postopku ni izpodbijano.

18. Kakšen je bil konkreten rezultat klinično psihološkega pregleda pri dr. S. S., pri katerem je bil poleg diagnostičnega razgovora opravljen tudi test mentalnega sledenja CTMT ter uporabljena lestvica demence DRES2, je navedeno že v pisnem mnenju (glej list. št. 262). V njem je izvedenka dr. S. S. pojasnila, „da gre pri toženki za že zelo napredovano demenco, najverjetneje Alzheimerjevega tipa. Njene sposobnosti so zelo hudo prizadete, pri tem gre tako za vizualni kot verbalni spomin, izstopa izjemna prizadetost delovnega spomina. Toženka ne dojema več daljnosežnih miselnih zvez in odnosov, njeno mišljenje je konkretno in perseverativno. Sposobnost iniciacije pomembno odstopa od normale, kar se kaže tudi v toženkini navidezni pasivnosti. Ne more začeti in dokončati aktivnosti. Sorazmerno bolje je ohranjena enostavna konstrukcijska sposobnost na enostavnem nivoju. Izstopajoče so težave v ponavljanju enostavnih zlogov. Ni se sposobna naučiti in ponoviti sklopa štirih enostavnih zlogov (soglasnik in samoglasnik), kar kaže na hudo prizadetost verbalne učljivosti.“ Kakšen je test, ki ga je toženka opravila in kaj je pokazal, pa je dodatno pojasnila še ob zaslišanju.

19. Ob zaslišanju je (dovolj argumentirano) zavrnila tudi možnost, da bi toženka pri testu zavajala, ter obrazložila, zakaj ni pomembno, ali je pogovor s toženko (glede na zapis v mnenju, da je potekal v „počasnejšem tempu“) bistveno odstopal od povprečnega starostnika pri 75. letih (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja dne 3. 10. 2018, stran 2, 3 in 4, list. št. 290 in 291). Pojasnila izvedenke so bila po presoji pritožbenega sodišča zadostna in prepričljiva, zato ne dvomi, da so njene ugotovitve strokovno utemeljene in pravilne in niso posledica njenega sočustvovanja s toženko (kot to tožnik navaja v pritožbi).

20. Na presojo pravilnosti dokazne ocene izvedeniškega mnenja dejstvo, da je izvedenka dr. S. S. govorila s hčerko toženke, ne vliva. Pritožnik spregleda, da je izvedenka vse anamnestične podatke, ki jih je v mnenju izpostavila kot relevantne, dobila (že) od toženke. Ta je, enako kot je to storila pri dr. A. A., sama pripovedovala o življenju v BiH v času zadnje vojne, svojem strahu, zdravstvenih težavah in razlogu za selitev v Slovenijo.

21. To, da v konkretnem primeru stanja toženke v letu 2009 ni bilo mogoče povsem natančno ugotoviti, ni nekaj kar bi samo po sebi vplivalo na odločitev. Ugotovitev o preteklem kognitivnem stanju preiskovanca, ki nima podlage v objektivnih podatkih iz točno določenega obdobja, je namreč vedno le (bolj ali manj) verjetna. Stvar presoje pa je, ali je v konkretnem primeru zadoščeno dokaznemu standardu6, ki bremeni stranko. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju mnenj obeh izvedenk in z njune strani danih dodatnih pojasnil, v katera ne dvomi in jih sprejema, meni, da je to toženki uspelo.

22. Ker je sodišče prve stopnje po zgoraj obrazloženem pravilno presodilo, da element krivde ni podan, je odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi pomanjkanja toženkine odškodninske odgovornosti, pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. O obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih kot sporne v odgovoru na pritožbo izpostavlja toženka, se pritožbeno sodišče ni izjavljalo, saj to ni bilo potrebno.

23. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel. Do povračila pritožbenih stroškov zato ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Je pa do povračila stroškov za odgovor na pritožbo upravičena toženka. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, o katerem je sodišče odločalo tokrat, priznalo nagrado za sestavo odgovora v višini 625 točk (tar. št. 21/1 OT) in pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 12,5 točk (11. člen OT), skupaj torej 637,5 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja (0,6 EUR) znaša 382,50 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem pa 466,65 EUR. Plačilo teh stroškov je naložilo tožniku, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

1 J. Zobec in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 474. 2 Pojasnila je, da se funkcioniranje pri demenci lahko močno spreminja in je na različnih področjih zelo različno. Tudi ljudje s hudo demenco so lahko še vedno opravilno sposobni na nekaterih področjih življenja (glej razloge v točki 18 sodbe). Pojasnila je tudi, da je vtis pri toženki, ko gre za kratkotrajen razgovor, na katerega se pripravi, da je povsem urejena, daljši razgovor pa pokaže hude vrzeli. Opozorila je tudi na to, da se spominske vrzeli ali pa motnje v spominu, pri človeku z demenco včasih polnijo z predvidevanji in konfabulacijami (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenke z dne 5. 7. 2017, list. št. 187b). 3 Slednja je opozorila, da je pomembno, kaj je bila toženka vprašana. Če gre za površen pogovor o stvareh, s katerimi se vsakodnevno srečuje, se ne opazi, da je kaj narobe. Možno je, da sprememb v kognitivnih zmožnostih, ki nastajajo postopno, ne opazijo niti svojci (glej pojasnila izvedenke v prepisu zvočnega zaslišanja dne 3. 10. 2018, stran 4 (list. št. 291)). 4 Toženka o okoliščinah konkretnega vročanja (o vročevalcu, o svojem ravnanju, o tem, kje je bila hči) ni izpovedala nič konkretnega, saj se dogodka ne spominja. Je pa odgovorila na vprašanja o svojem zdravstvenem stanju, tudi pozabljivosti ter na splošno o tem, da ji je naročeno, da mora za otroke sprejemat pošto (glej zapisnik o zaslišanju dne 8. 7. 2016, list. št. 95). 5 Glej razloge v točki 21 izpodbijane sodbe. 6 Dokaznemu standardu v našem procesnem pravu, ko gre za meritorno odločanje, naj bi bilo zadoščeno, ko je sodišče o obstoju določenega dejstva prepričano do te mere, da o njegovem obstoju ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih razmerah izkušen človek. Vendar pa sodna praksa v določenih okoliščinah dopušča tudi nižanje dokaznega standarda in ga ne obravnava več kot neke absolutne kategorije, ki bi v naprej in klišejsko veljala za vse primere in za vse življenjske situacije (II Ips 436/2005). Gre za nižanje dokaznega standarda zaradi dokazne stiske in narave stvari (več o tem glej v članku T. Pavčnika, Dokazni standardi, Podjetje in delo, 2012, št. 6-7, stran 1407). Za primer dokazne stiske gre nedvomno tudi v konkretnem primeru.