Jedro

Če stranka vsebino javne listine izpodbija, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze prosto oceniti, pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje, ki tožencu omejuje možnost izpodbijanja pristnosti javne dokazne listine zgolj z enim dokazom, in sicer zaslišanjem vročevalca, pomeni poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka (I. točka izreka) ter predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1332/2003-II z dne 6. 11. 2003 (II. točka izreka) ter zavrglo pritožbo toženca z dne 30. 12. 2013 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1332/2003-II z dne 6. 11. 2003 (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 2.007,72 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovitvenemu in razveljavitvenemu predlogu ugodi. Podrejeno naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Postopek nadomestne vročitve vabila na narok (red. št. 23) ter sodbe (list. št. 28) ni bil pravilen, saj vročevalec pri nobenem od domnevnih prvih poskusov vročanja ni opravljal poizvedb, kje bi lahko našel toženca, ne pri toženčevi ženi, ki je v tem obdobju delala na domu, ne pri sosedih ali hišniku, niti jim ni poskusil vročiti obvestila o sodnem pisanju. Dokazna ocena izpovedi vročevalca je nepravilna in neobrazložena, saj iz odločbe ni razvidna niti objektivna niti subjektivna ocena verodostojnosti navedene priče, prav tako je sodišče prezrlo, da se zaslišani vročevalec konkretnega vročanja sploh ni spominjal, temveč je zgolj pojasnjeval splošno poznavanje vročanja in apriorno zanikal kakršnekoli napake pri vročanju v konkretnem primeru. Izpoved priče, ki se dogodka ne spominja, pa nima dokazne vrednosti. Zato je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno in nepopolno. Ob takem dokaznem rezultatu, kot ga je dalo zaslišanje vročevalca, ki se konkretnega vročanja ni spomnil, je sodišče s tem, ko ni izvedlo preostalih predlaganih dokazov toženca, kršilo toženčevo pravico do izjave, saj je zgolj na podlagi izpovedbe vročevalca kot edinega izvedenega dokaza zaključilo, da naj bi postopek vročanja potekal skladno z zakonom (140 do 142. člena ZPP). Ne drži, da je nerelevantno dejstvo, da vročevalec kar ob štirih domnevnih poskusih vročanja nikoli ni prišel v stik s toženčevo ženo, ki je v tistem času delo opravljala na domu in sprejemala sodna pisanja, tudi za toženca, ravno tako ne, da ni prišel v stik z nobenim od toženčevih staršev ali ženinih staršev, ki so izmenično, a vsakodnevno pomagali toženčevi ženi pri varstvu otrok na domu, ravno tako ne dejstvo, da je toženec v relevantnem času prejel številna sodna pisanja, tudi tista, ki niso bila v njegov prid. Dvom o pravilnosti vročanja vzbujajo okoliščine, da vročevalec ni opravil poizvedovalnega postopka po tretjem odstavku 142. člena ZPP, kdaj in kje bi lahko našel toženca, niti družinskim članom ali sosedom ni poskusil vročiti obvestila o sodnem pisanju. Predlagano dokazovanje bi ovrglo spisovne podatke glede pravilnosti vročanja. Iz povratnice glede vročitve sodbe izhaja, da sosed ni želel prejeti obvestila, edini moški v istem nadstropju T. B., pa je bil predlagan za zaslišanje, a ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Poleg tega na nobeni listini o vročanju ni naveden pravilen priimek toženca, prav tako se v obvestilu o vročanju pri red. št. 28 namesto naslova A. 20 navaja C. 20, poleg tega pa iz pisemskih ovojnic izhaja vnaprejšnji zaznamek, naj se vročanje sodnih pisanj, ki bi morala biti tožencu vročena osebno, opravi po sodnem kurirju s fikcijo.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP). Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice (vabila na narok na red. št. 23, sodba na red. št. 28), je bilo na tožencu, ki mu je s podanimi trditvami v predlogu zadostil. Poleg trditev, da vročevalec ni opravil poizvedovalnega postopka po tretjem odstavku 142. člena ZPP, je toženec pravilnost vročanja izpodbijal tudi s trditvijo, da niti on niti njegova žena obvestila o prispelih pošiljkah nista prejela, ravno tako niso bila puščena pri sosedu ali hišniku, niti v toženčevem poštnem nabiralniku, zaradi česar fikcija vročitve vabila na narok ter sodbe ni veljavna.

6. Za dokazovanje svojih trditev je toženec predlagal številne dokaze (na list. št. 73 jih je navedenih kar 30). V sklepu I Cp 2015/2014 z dne 17. 9. 2014 je bilo sodišču prve stopnje naloženo, naj izvede dokaze, ki bi mogli izpodbiti domnevo o resničnosti vročevalčevih navedb. V ponovljenem postopku je sodišče izvedlo zgolj dokaz z zaslišanjem sodnega vročevalca, vse ostale dokazne predloge toženca pa je kot nepotrebne zavrnilo. Glede predlaganih dokazov toženca z zaslišanji prič (družinskih članov ter sosedov) je presodilo, da ti ne bi mogli potrditi zatrjevanega dejstva, da so okoliščine, kot jih je v vročilnici pod red. št. 23 in 28 zapisal sodni kurir, neresnične. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, tako stališče pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, kar ni dopusten razlog za zavrnitev dokaza. Poleg tega stranki odvzema možnost izpodbijanja vsebine javne listine z drugimi zakonsko predvidenimi dokaznimi sredstvi (osemnajsto poglavje ZPP). Če stranka izpodbija resničnost vsebine javne listine, mora sodišče javno listino in njej nasprotne dokaze namreč prosto oceniti,(1) pri čemer se lahko nasprotni dokaz vodi z vsemi dokazili.(2) Zavzeto stališče sodišča prve stopnje, ki tožencu omejuje možnost izpodbijanja resničnosti javne listine na zgolj eno dokazno sredstvo, in sicer na zaslišanje vročevalca, tako pomeni poseg v toženčevo pravico do dokaza, ki je sestavni del pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče navedene procesne kršitve ne more samo odpraviti, je ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze, ki bi mogli izpodbiti domnevo o resničnosti navedb o poskusu nadomestne vročitve in (posledično) o tem, da je bilo obvestilo puščeno v toženčevem poštnem nabiralniku. Pri tem naj upošteva, da se nasprotni dokaz, ko stranka izpodbija vročilnico kot dokazno listino, lahko vodi z vsemi dokazili, ki jih mora sodišče oceniti v skladu s pravili skrbne dokazne presoje (8. člen ZPP), pri čemer pa mora oponent za izpodbitje resničnosti javne listine doseči višji dokazni standard.(3)

8. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (360. člen ZPP). O pritožnikovih navedbah v zvezi s pravilnostjo zapisa njegovega priimka se je pritožbeno sodišče izreklo že v sklepu I Cp 2015/2014 z dne 17. 9. 2014. 9. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. Zobec, v: Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 422. Op. št. (2): Juhart, Civilno procesno pravo, Ljubljana, 1973, str. 372. Op. št. (3): Prim. Zobec, prav tam.