Jedro

Rento zaradi smrti očeta kot preživninskega zavezanca lahko dobi le otrok, ki dejansko trpi škodo zaradi izgubljenega preživljanja (prvi odstavek 194. člena ZOR). Te škode pa ne trpi, če je družinska pokojnina po očetu tolikšna ali večja od tistega, kar bi otrok dobival od umrlega, če bi bil ostal živ, saj je slednji znesek zgornja meja odškodnine v obliki rente, ki mu jo je mogoče prisoditi (drugi odstavek 194. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj mu tožena stranka plača od 1. 10. 1984 dalje po 10.000,00 SIT na mesec, kot rento, ker se je tožnikov oče kot delavec tožene stranke dne 3. 10. 1984 tako hudo poškodoval, da je naslednji dan umrl, s tem pa je bil (tedaj dvanajstletni) tožnik prikrajšan za očetov preživninski prispevek.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot popolne in pravilne, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji. Tako je obveljala kot pravilna presoja, da oče za tožnikovo preživljanje ne bi prispeval več kot polovico plače, tak maksimalni prispevek pa je bil s tožnikovimi prejemki iz naslova družinske pokojnine po očetu v celoti pokrit (razen za kratko obdobje) oziroma celo presežen. Kot neutemeljeno je bilo zavrnjeno pritožbeno stališče, da bi obstajala očetova preživninska obveznost tudi še po končanem šolanju - potem ko se je 15. 11. 1990 zaposlil in imel položaj praktikanta, in v času služenja vojaškega roka. Položaj preživninskega upravičenca mu je prenehal že v septembru 1990, ko je nehal prejemati pokojnino.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Konkretni razlogi revizije bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno. Tožnik predlaga tako spremembo sodbe, da bo ugodeno modificiranemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977 - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji (in tudi drugi stopnji) končan pred uveljavitvijo ZPP 1999 - je tožnica na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP 1977) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljene. Nobene izmed uveljavljenih procesnih kršitev ni bilo.

Neutemeljen je najodločnejši revizijski procesni očitek, da sodišče sploh ni odločilo o pravem tožbenem zahtevku, češ zahtevek je bil modificiran z vlogo z dne 7. 5. 1992, ki jo je sodišče na glavni obravnavi 8. 5. 1992 sprejelo. Vlagateljica revizije tega procesnega očitka formalno ne opredeli, vsebinsko pa gre za očitek prekoračitve tožbenega zahtevka (sojenje extra petitum). Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je mogoče vložiti revizijo samo v primeru, če je do nje prišlo šele v postopku pred sodiščem druge stopnje (drugi odstavek 385. člena ZPP 1977). S sodbo, s katero zavrne tožnikovo pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje seveda ne more samo prekoračiti tožbenega zahtevka. Tudi perpetuira lahko morebitno tako procesno kršitev sodišča prve stopnje samo v primeru, če jo je pritožnik uveljavljal, kajti upošteva jo lahko samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 365. člena ZPP 1977). Tožnik s pritožbo ni uveljavljal prekoračitve tožbenega zahtevka oziroma sojenja o zahtevku, ki ga ni (več?) bilo. S tem je na ta revizijski očitek odgovorjeno.

Vseeno pa je - zato ker je revidentka ta revizijski očitek podkrepila s povsem nekorektno izpeljavo, da "niti prvo niti drugo sodišče nista bili toliko natančni, da bi prebrali spis in ugotovili, o katerem zahtevku je potrebno odločiti" -, prav dodati: Tega revizijskega očitka ne bi bilo, če revidentka ne bi pozabila (spomin pa bi si lahko osvežila tudi s pregledom pravdnega spisa pred vložitvijo revizije!), da je po spremembi tožbe, na katero se sklicuje, to je po njegovi "modifikaciji" v pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 1992 oziroma njegovi "specifikaciji" (kot je temu sama rekla ob predložitvi vloge sodišču na naroku glavne obravnave naslednjega dne), še enkrat spremenila tožbeni zahtevek in sicer na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 2. 1993. Na njem je postavila točno tak in tisti tožbeni zahtevek, o katerem je bilo z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno.

Tožeča stranka v zvezi s tem revizijskim očitkom navaja, da je sodišče pozvala k izdaji dopolnilne sodbe. S to revizijsko navedbo se ni treba ukvarjati, ker za odločitev o reviziji ni pomembna. O predlogu za dopolnilno sodbo je bilo medtem že odločeno, tako da je bil pravnomočno zavržen s sklepom opr. št. III P 11/91-115 z dne 6. 9. 2000 sodišča prve stopnje, v zvezi s sklepom opr. št. II Cp 2073/2000 z dne 21. 3. 2001 sodišča druge stopnje.

Neutemeljen je tudi naslednji revizijski očitek - navezan na doslej obravnavanega (češ, zato ne čudi) -, da so prezrte listine, ki so v spisu, in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka na prvi in drugi stopnji, saj se zatrjujejo dejstva, ki so v nasprotju z dokazi v spisu. Vsebinsko gre za očitek kršitve iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ki pa ga je sploh mogoče obravnavati samo v primeru, če je konkretiziran, če so torej navedena konkretna dejstva iz dejanske podlage sodbe na eni strani in konkretni dokazni podatki ocenjenih dokazov na drugi strani, med katerimi naj bi bilo nasprotje.

Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, češ trditev, da je "tožnikov pokojninski prejemek znašal polovico osebnih prejemkov pokojnika oziroma tistih, ki bi jih prejemal, seveda ne drži in je v nasprotju z listinskim gradivom". Tako zapisan spet ne ustreza zahtevam za obravnavanje po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Nanj je zato mogoče odgovoriti le, da je bilo listinsko gradivo dokazno ocenjeno, posledica sprejete dokazne ocene so bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (te je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne), izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe z revizijo pa tretji odstavek 385. člena ZPP 1977 ne dovoljuje.

To velja tudi glede revizijskih trditev, da je tožnik šolanje je s pripravniško prakso zaključil šele 31. 7. 1991 in zatem ni dobil zaposlitve, zaposlil pa se je komaj 1. 4. 1992, le pokojnino so mu prenehali izplačevati že po koncu teoretičnega dela študija 31. 8. 1990. Končno velja prav to tudi za nadaljnjo revizijsko trditev - nasprotujočo dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi (in glede na izbrano izrazje kar težko razumljivo) -, da je "ob smrti imel pokojnik neto OD 33.249,50 SIT, pokojnina je bila priznana v znesku 12.326,41 SIT; to pomeni, da je pokojnina znašala 37 odstotkov osebnih prejemkov dolžnika in ne 50 odstotkov".

Utemeljitvi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava se revizija niti ne posveča. Zato je bilo, glede na določbo 386. člena ZPP 1977, mogoče (in treba) opraviti le preskus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Pokazal je, da je bilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno. Rento zaradi smrti očeta kot preživninskega zavezanca lahko dobi le otrok, ki dejansko trpi škodo zaradi izgubljenega preživljanja (prvi odstavek 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Te škode pa ne trpi, če je družinska pokojnina po očetu tolikšna ali večja od tistega, kar bi otrok dobival od umrlega, če bi bil ostal živ, saj je slednji znesek zgornja meja odškodnine v obliki rente, ki mu jo je mogoče prisoditi (drugi odstavek 194. člena ZOR).

Odločitev o stroških revizijskega postopka (po prvem odstavku 166. člena ZPP 1977) - da namreč tožena stranka sama trpi stroške, ki jih je imela z odgovorom na revizijo (zavrnitev tožnikove stroškovne zahteve v reviziji je vsebovana v zavrnitvi revizije) - ima podlago v prvem odstavku 155. člena ZPP 1977, po katerem se prizna le povračilo tistih pravdnih stroškov, ki so bili za pravdo potrebni. Za stroške odgovora na revizijo - upoštevaje predvsem vsebino revizije, pa tudi tega odgovora nanjo - po presoji revizijskega sodišča ni mogoče reči, da so bili potrebni pravdni stroški.