Jedro

Toženi stranki sta posredovali vso dokumentacijo in podatke, ki jih je želela tožeča stranka in slednja z njo tudi razpolaga, tožeča stranka pa je imela tudi možnost preveriti situacijo glede odprtih sodnih postopkov pri odvetniku G. Pogodbo o prenosu poslovnih deležev v družbi P. d.o.o. je pripravila tožeča stranka. Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala s poročili odvetnika o stanju zadev, ki so vsebovala tudi omenjeno pravdno zadevo, je neutemeljeno v breme tožene stranke šteti pogodbo, v kateri sama tožeča stranka ni navedla te pravdne zadeve. Tudi sicer pa pritožba ne pojasni, kako bi ugotovitve o dejavnosti tožeče stranke v smislu drugega odstavka 460. člena OZ vplivale na izpodbijano odločitev, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka ravnala izrazito neskrbno. Že upoštevaje osnovni kriterij skrbnosti v lastnih zadevah sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno očita neskrbnost tudi zaradi ugotovitve, da predmetni poslovni prostori v času sklepanja pogodbe niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zaradi česar je pri preverjanju dejanskega in pravnega stanja nepremičnine upravičeno pričakovati, da bo stranka še bolj previdna.

V zvezi z 2. točko izreka izpodbijane sodbe tožeča stranka uveljavlja, da ji ni jasno, kateri toženi stranki naj bi bila dolžna plačati navedeni znesek s pripadki. Skladno z določili ZPP sta pravdni stranki vedno dve, tožeča stranka in tožena stranka, zato izrek s tem v zvezi ni v ničemer pomanjkljiv. Kakšno je notranje razmerje med tožencema, za toženo stranko pri postavitvi zahtevka očitno ni bilo pomembno. Tretji odstavek 393. člena OZ pa določa, da če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve.

V primeru, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, se šteje, kot da rok izpolnitve ni določen.

Stvarna napaka po pogodbi o prenosu poslovnih deležev v družbi P. d.o.o je prenehala, saj je bila nemožnost prodaje poslovnih prostorov razlog, iz katerega je tožeča stranka uveljavljala znižanje kupnine.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper dopolnilno sodbo se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 1.702,34 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

(1) Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati 297.671,72 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2007 do plačila.

(2) Po nasprotni tožbi tožene stranke je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 133.533,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2010 do plačila, v 15 dneh.

(3) Zavrne se tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, da ji tožeča stranka plača zamudne obresti od zneska 133.533,63 EUR od 18. 7. 2006 do 14. 3. 2010. (4) Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 8.152,26 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se kupnina po pogodbi o prenosu poslovnih deležev v družbi P. d.o.o. z dne 17. 7. 2006 zniža za 297.671,72 EUR na 253.154,52 EUR.

3. Zoper sodbo in dopolnilno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi zoper dopolnilno sodbo ugodi in to spremeni tako, da podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožbi tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov te pritožbe. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico za toženo stranko.

4. Tožena stranka je na pritožbo zoper dopolnilno sodbo odgovorila in priglasila stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pravdni stranki sta 17. 7. 2006 sklenili pogodbo o prenosu poslovnih deležev v družbi P. d.o.o. (v nadaljevanju: pogodba). Toženi stranki sta prenesli vsaka svoj 50 % poslovni delež v družbi na tožečo stranko. Ob sklenitvi pogodbe sta jamčili, da je premoženjsko in finančno stanje družbe P. d.o.o. takšno, kot je izhajalo iz posredovanih informacij, med drugim, da ima družba v lasti dva poslovna prostora, po cenitvi vredna 186.938,74 EUR. Tožeča stranka je vložila tožbo, ker je ugotovila, da premoženjsko stanje družbe P. d.o.o. ni bilo takšno. Prodajna pogodba med družbo P. d.o.o. kot kupcem in X d.d. za poslovna prostora se je izkazala za nično. Zato tožeča stranka s tožbo zahteva znižanje kupnine v znesku 229.510,93 EUR. Nadalje tožeča stranka trdi, da je tožena stranka pridobivala neutemeljene dohodke iz naslova posebnega zaračunavanja in upravljanja garaž v soseski pod Š. Zaradi izpada tega dohodka tožeča stranka zahteva znižanje kupnine še v znesku 37.925,78 EUR kot zmanjšan dobiček v naslednjih petih letih. Podrejeno je tožeča stranka uveljavljala škodo iz naslova izgube dobička zaradi nezmožnosti prodaje poslovnih prostorov v istem znesku, tožbeni zahtevek pa je postavila na plačilo 297.671,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila.

7. Tožena stranka se je branila, da je tožeča stranka skrbno pregledala dokumentacijo in je za sodni postopek glede spornih prostorov vedela. Na zaračunavanje storitev pa tožena stranka ni mogla vplivati in tudi ni kršila pogodbene obveznosti, da v času od pogajanj do sklenitve pogodbe ne bo odpovedana nobena izmed pogodb o upravljanju.

8. Tožena stranka je 16. 3. 2010 vložila nasprotno tožbo za plačilo preostanka kupnine po pogodbi v višini 133.533,63 EUR. Zadnjega obroka kupnine tožeča stranka ni poravnala, od svojega dolga pa je tudi nepravilno odštela še neizterjane obveznosti, kar ni bilo dogovorjeno.

9. Sodišče prve stopnje je prvič razsodilo 11. 2. 2011, višje sodišče pa je izpodbijano sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev v smislu 460. člena Obligacijskega zakonika (OZ)1, namreč, da je tožeča stranka za sodni postopek za ničnost prodajne pogodbe vedela. Glede na enoletni prekluzivni rok (480. člen OZ) je tudi poudarilo, da v primeru, da je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana, grajanje ni potrebno (465. člen OZ)2. 10. Glede zapadlosti zadnjega dela kupnine, ki ga tožeča stranka dolguje toženi stranki, je višje sodišče ugotovilo, da je bilo plačilo odloženo do trenutka izterjave kratkoročnih zapadlih terjatev, kar predstavlja rok plačila, ki pa je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Če postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da rok ni določen. Sodišču prve stopnje je tako dalo navodilo, da popolno ugotovi dejansko stanje glede odgovornosti za stvarne napake in glede začetka teka enoletnega prekluzivnega roka ter se opredeli do odločilnih dejstev glede zahtevka po nasprotni tožbi.

11. Iz druge sodbe izhaja, da je tožeča stranka v vmesnem času sporne poslovne prostore že prodala in sicer za nižjo ceno od 186.938,74 EUR, kot je bila opredeljena v ponudbi toženih strank. Glede jamčevalnega zahtevka tožeče stranke na znižanje kupnine je sodišče prve stopnje ponovilo svoje razloge iz prve sodbe, da je za tožečo stranko veljala profesionalna skrbnost dobrega strokovnjaka pri pregledu predmeta prodaje. Pri tem je sodišče poudarilo, da je šele po tem, ko je tožena stranka ugotovila, da je predmetne nepremičnine tožeča stranka prodala, tožeča stranka predložila prodajni pogodbi z dne 15. 11. 2011, na kateri je „pozabila“ v prvi vlogi v novem sojenju z dne 10. 9. 2012. 12. V zvezi s prekluzivnim rokom, na katerega je opozorilo višje sodišče, je sodišče prve stopnje ponovilo, da je jasno, da je tožena stranka vedela za postopek v zvezi s tožbo in ugotovljeno ničnostjo, zato se uporablja 465. člen OZ (kupec ne izgubi pravice sklicevati se na stvarno napako niti, če se je pojavila v roku po šestih mesecih od izročitve, če je bila prodajalcu napaka znana). Pri tem je sodišče dodalo še, da stvarna napaka, ki jo tožeča stranka uveljavlja, pravzaprav ni več stvarna napaka, saj je tožeča stranka prostore prodala. Zahtevek za znižanje kupnine iz naslova jamčevanja za stvarne napake je zato neutemeljen.

13. Glede plačila preostalega dela kupnine po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje upoštevalo opozorilo višjega sodišča, da iz pogodbenega določila ne izhaja, da je tožeča stranka upravičena do odbitja stroškov izterjave. Zato je tožeča stranka dolžna plačati še celotni preostali znesek kupnine, četudi je bilo plačilo tega dela kupnine vezano na odložni pogoj – izterjavo kratkoročnih obveznosti do tretjih. Uporabilo je 289. člen OZ za primere, ko rok izpolnitve ni določen in ima upnik pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev, kar je tožena stranka storila z vložitvijo nasprotne tožbe. Zahtevku za zamudne obresti je sodišče ugodilo od vložitve nasprotne tožbe dalje.

K PRITOŽBI ZOPER SODBO:

14. V okviru zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na znižanje kupnine, medtem ko iz 1. točke izreka sodbe izhaja le, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 297.671,72 EUR s pripadki. Vendar v izpodbijani sodbi ni nobenih nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, o čemer bo več pojasnjeno pri obravnavi pritožbe zoper dopolnilno sodbo.

15. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojih ugotovitev o zahtevani skrbnosti tožeče stranke pri pridobivanju poslovnega deleža v družbi P. d.o.o. V drugem odstavku na 7. strani sodbe je sodišče pojasnilo, da je ugotovilo, da sta pogodbeni stranki v času pogajanj ves čas komunicirali, da sta toženi stranki posredovali vso dokumentacijo in podatke, ki jih je želela tožeča stranka in slednja z njo tudi razpolaga, ter da je imela tožeča stranka možnost preveriti situacijo glede odprtih sodnih postopkov pri odvetniku G. Upoštevalo je tudi, da je pogodbo pripravila tožeča stranka, zato je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da sodišče ni ugotavljalo dejavnosti tožeče stranke. Pravilno je namreč navedlo, da je, upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala s poročili odvetnika o stanju zadev, ki so vsebovala tudi omenjeno pravdno zadevo, neutemeljeno v breme tožene stranke šteti pogodbo, v kateri sama tožeča stranka ni navedla te pravdne zadeve. Tudi sicer pa pritožba ne pojasni, kako bi ugotovitve o dejavnosti tožeče stranke v smislu drugega odstavka 460. člena OZ vplivale na izpodbijano odločitev, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka ravnala izrazito neskrbno. Že upoštevaje osnovni kriterij skrbnosti v lastnih zadevah sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno očita neskrbnost tudi zaradi ugotovitve, da predmetni poslovni prostori v času sklepanja pogodbe niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zaradi česar je pri preverjanju dejanskega in pravnega stanja nepremičnine upravičeno pričakovati, da bo stranka še bolj previdna. Pri tem ne gre niti spregledati, da sodišče tožeči stranki utemeljeno ni verjelo tudi upoštevaje njeno nadaljnje postopanje v tem pravdnem postopku, ko tožeča stranka ni pravočasno sporočila, da je sporne poslovne prostore prodala.

16. V zvezi s pritožbenim očitkom, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dejstev je prišlo do ugotovitve, da toženi stranki tožeči stranki lastninskega stanja spornih poslovnih prostorov nista zamolčali, višje sodišče ugotavlja, da je ta pritožbena trditev nerelevantna. Tudi če bi se tožena stranka branila v smislu tretjega odstavka 460. člena OZ (da odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je prodajalec izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike), na katerega se tožeča stranka sedaj sklicuje, se glede na zgornje ugotovitve o posedovanju dokumentacije in informacij ne more razbremeniti. Tudi dejstvo, da konkretni sodni spor v pogodbi ni naveden je, kot že navedeno zgoraj, sodišče prve stopnje upoštevalo, višje sodišče pa se pridružuje stališču prvostopenjskega, da tega ni mogoče šteti v breme tožene stranke, saj je pogodbo sestavljala tožeča stranka. Ne glede na to torej, da je v pogodbi navedeno, da družba P. d.o.o. nima drugih obveznosti in ni udeležena v drugih sodnih postopkih, razen v tistih, ki so navedeni v pogodbi, zaradi ugotovljenih drugih dejanskih okoliščin dejanski stan iz tretjega odstavka 460. člena OZ ni podan. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka s svojimi izjavami o lastnostih spornih prostorov zavajala in s tem razbremenila tožečo stranko potrebne skrbnosti pri presoji napak predmeta prodaje.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo ugotovitve, da sta toženi stranki tožeči posredovali vso dokumentacijo. Glede na to, da tožeča stranka ne izpodbija, da so bili poslovni prostori tekom postopka pred sodiščem prve stopnje prodani, so te pritožbene trditve za odločitev v zadevi že nerelevantne. Več o tem bo obrazloženo v nadaljevanju. Nobenih nasprotujočih si ugotovitev višje sodišče tudi ni našlo pri vrednosti spornih poslovnih prostorov na podlagi ponudbe z dne 7. 2. 2006. Cena izhaja iz ponudbe, enako pa tudi, da je to vrednost prostorov in opreme.

18. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijane sodbe tožeča stranka uveljavlja, da ji ni jasno, kateri toženi stranki naj bi bila dolžna plačati navedeni znesek s pripadki. Skladno z določili ZPP sta pravdni stranki vedno dve, tožeča stranka in tožena stranka, zato izrek s tem v zvezi ni v ničemer pomanjkljiv. Kakšno je notranje razmerje med tožencema, za toženo stranko pri postavitvi zahtevka očitno ni bilo pomembno. Tretji odstavek 393. člena OZ pa določa, da če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve.

19. Pritožnica vidi nejasnost tudi v razlogih za plačilo 32.000.000,00 SIT (zadnjega dela kupnine), ki da je bilo vezano na odložni pogoj, sodišče pa naj bi se v nadaljevanju sodbe sklicevalo na 289. člen OZ, ki pogoja ne ureja, temveč govori o roku plačila. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da je glede odložnega pogoja v obrazložitvi sodbe sodišče povzemalo trditve strank o odložnem pogoju, saj sta pravdni stranki v svojih pripravljalnih vlogah govorili o pogojni obveznosti. Pri odločitvi pa je upoštevalo razloge višjega sodišča in odločilo, da tožeča stranka svoje obveznosti plačila kupnine ne more odlašati v nedogled oziroma se postavljati na stališče, da pogoj še ni nastopil ali da celo ne bo nastopil. Ker je bil le rok plačila vezan na izpolnitev odložnega pogoja in je že višje sodišče poudarilo, da v primeru, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, se šteje, kot da rok izpolnitve ni določen, v teh razlogih sodbe ni nobene nejasnosti. Tudi v tem delu je višje sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, razlogi so jasni, logični in skladni, zato očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

20. Tožeča stranka se sklicuje tudi na bistveno kršitev prvega odstavka 362. člena ZPP,3 in sicer v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem glede prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Sodišču prve stopnje očita, da se s prekluzivnim rokom za uveljavljanje stvarnih napak sploh ni ukvarjalo, pač pa je navedlo le, da se uporabi 465. člen OZ. Vendar višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pojasnilo vse, kar je bilo potrebno. V korist tožeče stranke je ugotovilo, da je tožena stranka vedela za postopek v zvezi s tožbo in ugotovljeno ničnostjo ter zato upoštevalo, da tožeča stranka ni prekludirana z enoletnim rokom za uveljavljanje odgovornosti za stvarne napake.

21. V zvezi z bistvenimi kršitvami iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožeča stranka trdi, da je v postopku navedla, da ji ni bilo razkrito, da naj bi imel odvetnik G. kakršnekoli dokumente o zadevah, ki niso navedene pod točko m) 5. člena Pogodbe, sodišče prve stopnje pa teh trditev sploh ni obravnavalo. Višje sodišče ugotavlja, da je glede odprtih sodnih postopkov tožena stranka trdila, da ima dokumentacijo odprtih zadev odvetnik G., pri čemer že iz 5. člena pod črko l) pogodbe izhaja, da je sporni objekt v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka je sama trdila, da pregleda spisov pri odvetniku G. ni opravila, zato se v pritožbi na svojo trditev, da ji ni bilo razkrito, da naj bi imel odvetnik G. kakršnekoli dokumente, ne more sklicevati. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je navedlo, na kar se sedaj pritožnica sklicuje, da je bila tožeči stranki vsa dokumentacija posredovana oziroma si jo je imela možnost ogledati pri odvetniku G. Zato ni videti, s čim bi bila s takim postopanjem sodišča tožeči stranki vzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

22. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla protipravnega ravnanja v zvezi s podrejeno uveljavljano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke. Trditve, na katere se sedaj tožnica sklicuje, da sta namreč toženi stranki podali neresnične izjave o tem, da sta razkrili vse cenovno občutljive informacije in da ni drugih sodnih postopkov, se v postopku niso potrdile, tožeča stranka pa bi morala zatrjevati tudi vzročno zvezo med zamolčanjem in škodo iz naslova izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti prodaje poslovnih prostorov. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka prostore prodala, v vmesnem času pa jih uporabljala kot lastnik, česar pritožnica ne izpodbija, so tudi trditve, na katere se sedaj sklicuje v pritožbi, nerelevantne za izkaz predpostavk odškodninske odgovornosti.

23. V zvezi z dolžnostjo plačila tožeče stranke po nasprotni tožbi se pritožnica sklicuje na svoje trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, iz katerih naj bi smiselno izhajalo, da se bo pogoj za zapadlost terjatve po pogodbi izpolnil, zaradi česar naj ne bi bilo utemeljeno šteti, da tak rok ni določen. Vendar višje sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do trditev tožeče stranke o izpiskih konto kartic in izpiskih iz poslovnih knjig ni bilo dolžno opredeljevati, saj za odločbo niso relevantne. Obe pravdni stranki sta se v zvezi s tem namreč sklicevali na zapadlost in torej na rok plačila. Tožeča stranka je sama trdila, da bo terjatev zapadla, ko bo tožeča stranka zneske kratkoročnih zapadlih terjatev izterjala, hkrati pa, da je zaradi neuspešnosti izterjave terjatve odpisala. Glede na to so neutemeljene tudi vse nadaljnje pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedb tožeče stranke, da je bila kupnina dogovorjena pod odložnim pogojem, tožeča stranka pa je ni dolžna plačati, ker se ta še ni izpolnil. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je sodišče tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in predlaganih prič, da bi tako v zvezi z določili pogodbe lahko ugotovilo pravo pogodbeno voljo strank. Ta ni bila sporna, le tožeča stranka jo materialnopravno napačno tolmači, saj njena trditvena podlaga v pripravljalnih vlogah ne potrjuje, da bi bila prava pogodbena volja strank zanjo sporna. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo nobenih razlogov v zvezi s pobotnim ugovorom tožeče stranke na znižanje kupnine. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožeča stranka višini ni obrazloženo nasprotovala, in tega pritožnica v pritožbi ne izpodbija.

24. Upoštevaje dejstvo, da so bili poslovni prostori prodani, so nerelevantne pritožbene trditve o tem, da je sodišče prve stopnje mino trditvene podlage strank ugotavljalo, da denacionalizacijski postopek v zvezi s spornimi poslovnimi prostori ni končan. Tudi sicer pa se je na dejstvo, da iz pogodbe izhaja, da je v teku denacionalizacijski postopek, sklicevala tožena stranka.

25. V zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja se pritožnica ponovno sklicuje na izrecno jamstvo tožene stranke, da ne obstajajo drugi sodni postopki, razen tisti, navedeni v pogodbi. Tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka ne glede na to dejansko vedela za sodni postopek, in to je bilo v postopku sporno, zato samo dejstvo, da sta toženi stranki izrecno jamčili, da družba P. d.o.o. ni v drugih sodnih postopkih, ni relevantno. Iz že uvodoma opisanih dejanskih ugotovitev je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitek tožeče stranke, da sta ji toženi karkoli zamolčali oziroma prikrivali, ni utemeljen. Glede na to, da pritožnica ne izpodbija ugotovitve, da stanje spornih prostorov v zemljiški knjigi ni bilo urejeno, kar bi moralo biti dovolj za dvom o stanju nepremičnin, zato pritožnica ne more uspeti niti s pritožbenimi očitki o zmotni ugotovitvi sodišča, da so bila tožeči stranki poročila odvetnika G. na razpolago. Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da tožeča stranka iz poročil ne bi mogla ugotoviti nič odločilnega, če po njenih lastnih trditvah v pritožbi iz njih izhaja, da si družba P. d.o.o. prizadeva za udeležbo v nekem denacionalizacijskem postopku in da se vodi pravda zaradi ničnosti pogodbe.

26. Pritožnica neutemeljeno trdi, da s prodajo poslovnih prostorov stvarna napaka ni prenehala, ampak so bili prostori prodani skupaj z napakami. Višje sodišče tako ugotavlja, da je torej prenehala stvarna napaka v pogodbi o prenosu poslovnih deležev v družbi P. d.o.o., saj je bila nemožnost prodaje razlog, iz katere je tožeča stranka uveljavljala znižanje kupnine.

27. V zvezi z razlogom za spremembo zaračunavanja storitev upravljanja garaž v poslovno stanovanjski soseski pod Š. pritožnica trdi, da je bil ta v pogodbi družbe P. d.o.o. z lastniki, ki je na dan prenosa poslovnih deležev že obstajala. Vendar pritožnica nikoli ni prerekala ugovornih trditev tožene stranke, da v času od pogajanj do sklenitve pogodbe ni bila odpovedana nobena izmed pogodb o upravljanju, kar izhaja tudi iz pogodbenega dogovora med strankama. Pogodba pa je bila podpisana 17. 7. 2006, zato se pritožnica na dokument z dne 14. 11. 2006 ne more uspešno sklicevati.

28. Pritožnica trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da rok ni določen, vendar tega ni storilo. Če je tožena stranka trdila, da je bila zapadlost vezana na izterjavo, tožeča pa, da so terjatve ostale neizterjane, je namreč logično, da se pogoj ne bo uresničil in da je taka okoliščina nastopila. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno štelo, da je tožena stranka kot upnik zahtevala takojšnjo izpolnitev z vložitvijo tožbe. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na odložni pogoj, ker, kar je višje sodišče že povedalo, je sama trdila, da pogoj za zapadlost še ni nastopil ter da je zaradi neuspešne izterjave odpisala terjatve. Odložni pogoj tako ni bil del poslovne podlage, ampak samo pogoj za zapadlost terjatve. Glede na take trditve tožeče stranke pa pritožnica sedaj tudi neutemeljeno trdi, da do zastoja izterjave ni prišlo in znesek še neodpisanih odprtih kratkoročnih terjatev omogoča izpolnitev pogoja.

29. Nejasne so pritožbene trditve, da bi lahko bila skrbnost tožeče stranke odločilna zgolj v smislu drugega odstavka 460. člena OZ, ko bi moralo sodišče opraviti primerjavo z drugimi povprečnimi osebami. Stališče sodišča prve stopnje, da je za tožečo stranko pri sklepanju pogodbe obstajala večja stopnja skrbnosti, profesionalna skrbnost dobrega strokovnjaka – gospodarstvenika, je pravilno, zato take primerjave sodišče ni bilo dolžno delati.

K PRITOŽBI ZOPER DOPOLNILNO SODBO:

30. Dopolnilna sodba z očitano kršitvijo 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena. Nobenega pomena namreč ne bi imelo ponavljanje razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka je v tožbi sicer zatrjevala, da uveljavlja zahtevek na zmanjšanje kupnine, vendar je postavila zahtevek na plačilo, torej dajatveni zahtevek. Višje sodišče ugotavlja, da je tak zahtevek pravilen le skupaj s trditveno podlago o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki jo tožeča stranka v tožbi prav tako podala, medtem ko bi znižanje kupnine tožeča stranka morala zahtevati z oblikovalnim zahtevkom, ki ga je „podrejeno“ uveljavljala kasneje, v odgovoru na nasprotno tožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako vse razloge za zavrnitev oblikovalnega zahtevka dejansko podalo že v izpodbijani sodbi. Ker je v izreku zavrnilo zgolj dajatveni zahtevek tožeče stranke, je ta izrek upravičeno šteti kot zavrnitev zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti. V izpodbijani sodbi je tako izpadla zgolj zavrnitev oblikovalnega zahtevka v izreku.

31. Dodati gre, da je v izpodbijani sodbi manjkala odločitev o zahtevku, ki dejansko ni bil postavljen podrejeno. V prvi pripravljalni vlogi je namreč tožeča stranka trdila, da je njen zahtevek na zmanjšanje kupnine primarni, odškodninski zahtevek pa je podrejeni. Če v odgovoru na nasprotno tožbo dajatvenega zahtevka ne bi postavila, bi bil njen primarni dajatveni zahtevek v zvezi z znižanjem kupnine nesklepčen. Tako pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje v dopolnilni sodbi, da podrejeni (oblikovalni) zahtevek tožeča stranka utemeljuje z navedbami in dokazi v zvezi z jamčevalnim zahtevkom iz naslova odgovornosti prodajalca. Zato je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da kasneje postavljeni zahtevek tožeče stranke predstavlja le oblikovalno izvedbo primarnega jamčevalnega zahtevka na znižanje kupnine.

32. Upoštevaje povedano so zato neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov in dopolnilne sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila tožeči stranki odvzeta tudi pravica do izjave. O vseh razlogih za zavrnitev oblikovalnega zahtevka je bila namreč tožeča stranka seznanjena že z izpodbijano sodbo, v pritožbi zoper izpodbijano sodbo jih je tudi izpodbijala, višje sodišče pa je te pritožbene razloge po pritožbi zoper izpodbijano sodbo tudi preizkusilo.

33. Po povedanem se izkaže, da sodišče prve stopnje dopolnilne sodbe ni bilo dolžno izčrpneje obrazložiti, saj so bile z dopolnilno sodbo odpravljene le pomanjkljivosti med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo.4 Glede na to se tudi višje sodišče ob preizkusu pritožbe zoper dopolnilno sodbo v celoti sklicuje na svoje razloge o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo. Zato na iste pritožbene razloge zoper dopolnilno sodbo, ki se tičejo oblikovalnega zahtevka na znižanje kupnine, ne bo ponovno odgovarjalo.

34. Ker sta torej pritožbi neutemeljeni, ju je višje sodišče zavrnilo in potrdilo tako sodbo kot dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35. Tožeča stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po Odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2003, v nadaljevanju OT), in sicer za odgovor na pritožbo 3.000 točk in za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT 40 točk, kar znaša 1.395,36 EUR, skupaj z 22% DDV pa 1.702,34 EUR.

1 (1)Prodajalec ne odgovarja za napake iz 1. in 3. točke prejšnjega člena, če so bile ob sklenitvi pogodbe kupcu znane ali mu niso mogle ostati neznane.(2) Šteje se, da kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih skrben človek s poprečnim znanjem in izkušenostjo človeka enakega poklica in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari.(3) Vendar odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti ali odlike. 2 Kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. 3 Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. 4 Prim. VSRS sodba II Ips 213/2012 z dne 26.11.2014.