Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o tožbenem zahtevku, ki po višini ni jasen, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek take sodbe nerazumljiv.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter tožba za znesek glavnice 1.195,58 EUR in za izvršilne stroške v znesku 40,77 EUR zavrže. II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

III. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo: Od uveljavitve D-novele ZPP 01. 10. 2008, predmetni spor glede na vrednost spornega predmeta spada med spore majhne vrednosti. Skladno z določilom petega odstavka 458. člena ZPP je pritožbeno sodišče ob vloženih pritožbah odločilo po sodnici posameznici.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbi

1. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje razsodilo: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 99/26269, z dne 08. 09. 1999, ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 2.568,82 EUR in zakonske zamudne obresti v višini glavnice in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v višini 145,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice.

2. V preostalem delu se navedeni sklep o izvršbi razveljavi za znesek glavnice 1.195,58 EUR in za izvršilne stroške v višini 40,77 EUR.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 549,77 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti.“

2. Ugotovilo je, da so predmet tožbenega zahtevka računi tožeče stranke kot upravnika za posamezne storitve, ki jih je opravila za toženo stranko. Ti so zapadli v plačilo v času od 30. 11. 1998 do 12. 07. 1999. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek za vse storitve, razvidne iz vtoževanih računov utemeljen, razen za upravljanje hiše, saj tožeča stranka med drugim čiščenja parkirnih prostorov pred skladiščem in čiščenja snega ni opravljala. Zato je vtoževane račune zavrnilo le v zadnji postavki (upravljanje hiše), v preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Vsaka jo izpodbija v zanjo neugodnem delu. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka pa uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na pritožbo vsaka od pravdnih strank predlaga zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi v odgovorih na tožbo vsaka od njiju zahteva povrnitev svojih stroškov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke

6. Če sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku, o katerem že teče pravda, zagreši absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici take kršitve pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže. Torej je pravno zmotno pritožbeno stališče, da je pritožba utemeljena že zato, ker bi moralo sodišče upoštevati, da je med strankama o istem zahtevku že razsojeno ob popolnoma enaki dejanski in pravni podlagi. Okoliščina, da je bilo za kakšno drugo obdobje v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, pa na konkretni spor nima vpliva.

7. Pritožbeno razmišljanje, da „zavrnitev zahtevka za stroške upravljanja pomeni, da je po oceni sodišča prve stopnje tožena strankama morala za več kot dvajset uporabnikov stavbe brezplačno založiti potem vsem uporabnikom prefakturirati stroške dobaviteljev, nakar je lahko tožeča stranka nosila še razliko ali bo od uporabnikov sploh prejela plačilo ...“, je neupošteven pritožbeni razlog.

8. Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami tožeče stranke iz njene c. točke, kjer na štirih straneh sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni ukvarjalo.

9. V vlogi z dne 04. 07. 2001 je tožena stranka med drugim navedla, da tožeča stranka ni izvajala „čiščenja parkirnih prostorov pred skladiščem, tudi snega ne ...“ (list. št. 34). Tega tožeča stranka ni zanikala. V vlogi z dne 12. 07. 2001 (list. št. 37) je navedla le, da „čiščenje prostora pred skladiščem ni predmet tega postopka“. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, (1) da tožeča stranka stroškov upravljanja ni specificirala, (2) da ni zanikala, da čiščenja in pluženja ni izvajala in (3) da se je s pogodbo o upravljanju in vzdrževanju prostorov v poslovni stavbi T. 132, L. z dne 13. 06. 1997 (v nadaljevanju pogodba A18) v zvezi z aneksom z dne 28. 10. 1997 (v nadaljevanju aneks A19) zavezala izvajati tudi čiščenje parkirišč. Na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka čiščenja parkirnih prostorov in kidanja snega ni opravljala, je pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Po K točki 4. člena pogodbe (A18) ter f in g. točki drugega člena aneksa (A19) spadata čiščenje zunanjih površin med stroške upravljanja. Z zadnjo postavko v večini vtoževanih računov pa je tožeča stranka terjala prav plačilo storitev iz naslova upravljanja hiše. V specifikaciji z dne 06. 05. 2008 (A33), ki jo je tožeča stranka predložila k svoji vlogi z dne 08. 05. 2008, ni navedla, kolikšen znesek po njeni kalkulaciji od dogovorjenega plačila v višini 200.000,00 SIT mesečno (3. člen aneksa A19) odpade na čiščenje parkirnih prostorov in odstranjevanje snega. Del tistih stroškov, ki po pogodbi (A18) in aneksu (A19) spadajo med stroške „upravljanja in vzdrževanja poslovnih prostorov, ki izvirajo iz redne rabe“ (4. člen pogodbe) je v 10. točki specifikacije (A33) definirala kot „razne stroške“. Kolikšen znesek odpade na posamezno storitev, definirano v 4. členu pogodbe (A18), pa v specifikaciji ni navedla. Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti niti kolikšen znesek iz zadnje postavke vtoževanih računov (upravljanje hiše) odpade na storitve, ki jih tožeča stranka je izvajala, niti na čiščenje parkirnega prostora in kidanja snega, česar (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) ni opravljala. Iz tega sledi, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo v tem delu zavreči, saj tožeča stranka kljub pozivu v razveljavitvenem sklepu I Cpg 508/2007 (primerjaj 8. točko tega sklepa) v specifikaciji (A33) ni predočila svoje kalkulacije za vsako v pogodbi (A18) oziroma aneksu (A19) navedeno storitev, relevantno za to pravdo (npr. čiščenje parkirnih prostorov in kidanje snega na njih). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki spremenilo tako, da jo je za znesek 1.195,58 EUR in izvršilne stroške v znesku 40.77 EUR razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. S tem, ko je sodišče prve stopnje meritorno odločilo o tožbenem zahtevku, ki po višini ni jasen, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek take sodbe nerazumljiv. Taka kršitev praviloma terja razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Ker pa je pritožbeno sodišče opisano kršitev glede na gornje razloge lahko saniralo samo, je to tudi storilo (primerjaj prvi odstavek 354. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke

11. Drži pritožbeno pojasnjevanje, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo hkrati na pogodbeni podlagi in na podlagi neupravičene obogatitve. Drži tudi, da to pomeni zmotno uporabo materialnega prava, saj se obe podlagi med seboj izključujeta. Vendar pa z uveljavitvijo te kršitve tožena stranka ne more doseči spremembe izpodbijane sodbe sebi v prid, saj napačno citiranje obeh pravnih podlag hkrati ne pomeni, da odločitev ni pravilna.

12. Skladno z 11. točko razveljavitvenega sklepa I Cpg 508/2007 z dne 13. 03. 2008, je imela tudi tožena stranka možnost v spis vložiti svojo specifikacijo o tem, kolikšen del pogodbeno dogovorjenega zneska v višini 200.000,00 SIT odpade na posamezne dogovorjene storitve, vendar take specifikacije v spis ni vložila. Z vlogo z dne 08. 05. 2008 jo je vložila le tožeča stranka (specifikacijo z dne 06. 05. 2008, A33). To specifikacijo je tožena stranka prerekala z navedbami (točka 11, list. št. 117), da ni podkrepljena z nobenim dokazom o tem, kdo je določil procente, da iz pogodbe (A18) tak način obračunavanja ni razviden, ter da obračunani procenti za posamezne stroške glede na dogovorjeni pavšal v znesku 200.000,00 SIT mesečno ne držijo. Ker pa je pojasnjevanje specifikacije, to je, kakšno kalkulacijo je vsaka od pravdnih strank imela v mislih pri sklepanju pogodbe, v domeni vsake od pravdnih strank, tožena stranka pa svoje specifikacije ni vložila, bi sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotitvenim sklepom le, če bi pri presoji posameznih zneskov iz tožbenega zahtevka upoštevalo to specifikacijo, česar pa ni storilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe te specifikacije niti omenilo ni. Ker pa sta v pogodbi (A18) in aneksu (A19) pravdni stranki natančno konkretizirali storitve, ki jih bo tožeča stranka za 200.000,00 SIT mesečno opravljala za toženo stranko, se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s posameznimi dejanskimi vprašanji izven dogovora, katere storitve se opravljajo za 200.00,00 SIT, kot npr. ali je bila tožena stranka seznanjena z delilnikom stroškov ali ne in ali je prejela dokumente iz prodajne pogodbe z dne 12. 06. 1997 ali ne. Zato pritožbeno sodišče tudi na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na te dele izpodbijane sodbe, ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Primerjava zneskov iz vtoževanih računov s specifikacijo tožeče stranke (A33) pokaže, da so posamezni zneski v specifikaciji nižji od tistih iz vtoževanih računov (npr. za fizično varovanje), posamezni pa višji. Ker pa tožena stranka svoje specifikacije ni predložila, izrecno pa nasprotuje uporabi specifikacije tožeče stranke, je tudi pritožbeno sodišče ni moglo uporabiti. Če bi to storilo, bi odločilo v breme tožeče stranke in v prid tožene stranke na podlagi kalkulacije tožeče stranke, kateri pa tožena stranka izrecno nasprotuje.

14. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožeče stranke s pritožbo je samo navidezen, saj s tem, ko je pritožbeno sodišče tožbo v tistem delu, v katerem ga je bilo sodišče prve stopnje zavrnilo, zavrglo, tožeča stranka pravde ni dobila. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank v zvezi z odgovorom na pritožbo pa je oprto na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP, saj noben odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k odločitvi o pritožbi.