Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se glasi: Toženec je dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 32.882,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2007 do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožnik več ali drugače, se zavrne.

Toženec je dolžan v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 487,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a še izpodbijanem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča." V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 14.702,59 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je zvišalo odškodnino za premoženjsko škodo za 12.180 EUR ter v izreku o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija le glede odločitve o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Trdi, da sta sodišči odmerili prenizko odškodnino za strah glede na poškodbe, ki so navedene v tožbi, priloženih dokazih ter v pravnomočni obsodilni kazenski sodbi. Upoštevati bi morali tudi potek zdravljenja ter brutalnost toženčevega napada. Opozarja, da ni predlagal sodišču, da duševne bolečine zaradi skaženosti upošteva pri odmeri odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem. Ker tega tudi 179. člen OZ ne določa, je stališče nižjih sodišč materialnopravno napačno. Stališče pritožbenega sodišča, da s pritožbo ni izpodbijal odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa predstavlja kršitev 350. člena ZPP, saj je v pritožbi obširno pojasnil, zakaj se ne strinja z odmerjeno odškodnino. Ker zaradi izgube sluha z večjimi napori zaznava svet in ima težave pri komunikaciji z ljudmi, je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku, ki je predmet revizije, v celoti ugodi oziroma da izpodbijano sodbo, ki je predmet revizije, razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču kršitev 350. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišče je navedlo, da tožnik s pritožbo ni izpodbijal odločitve o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbo proti odločitvi o zavrnitvi dela zahtevka iz tega naslova pa je obravnavalo in odgovorilo na tožnikove pritožbene očitke o prenizki odškodnini iz tega naslova.

7. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, sta sodišči šteli za resnične tožbene trditve, da je toženec tožnika 3.8.2004 telesno poškodoval in da je bil toženec za to dejanje v kazenskem postopku pravnomočno obsojen. Tožnik je pri tem utrpel oteklino in potplutbe na glavi, zlom lobanjskega svoda in dna, ki je segel v predel desne piramide, obtolčenino možganovine desnega režnja velikih možganov, zlom nosne kosti, dvojni zlom spodnje čeljustnice, izbitje prvega desnega zgornjega sekalca, razmajanost prvega levega zgornjega sekalca, iztekanje krvi in možganske tekočine skozi votline srednjega ušesa in iz sluhovoda, krvavitev nad možgansko opno v zadnji lobanjski kotanji s pomikom malih možganov skozi odprtino šotora, krvavitev pod možgansko opno med mrenama in med prekate, oteklost možganov ter poškodbo slušnega živca in s tem izgubo sluha na desno uho. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta mu sodišči prisodili vso vtoževano odškodnino v znesku 8.500 EUR. Pri tem sta v okviru nevšečnosti med zdravljenjem upoštevali, da je bil tožnik med zdravljenjem začasno skažen in da si zaradi izmaličenosti obraza ni upal med ljudi. Sodišči sta šteli za resnične tudi tožbene trditve, da je tožnik ob dogodku trpel intenziven primarni strah in da je trpel sekundarni strah, saj ni vedel, ali se bo zdravljenje uspešno končalo. Revizija zmotno zatrjuje, da bi morali sodišči pri odmeri odškodnine za strah upoštevati tudi okoliščine o poškodbah, ki so navedene v priloženih dokazih in v kazenski sodbi ter potek zdravljenja in brutalnost toženčevega napada. V primeru, ko toženec ne odgovori na tožbo, so za odločitev sodišča o utemeljenosti zahtevka upoštevna le dejstva, ki so navedena v tožbi. Če iz njih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (tretji odstavek 318. člena ZPP). Sodišči sta zato pravilno ravnali, ko sta odškodnino za strah odmerili le na podlagi tožbenih trditev in tožniku od zahtevanih 7.500 EUR odškodnine prisodili 2.300 EUR, v ostalem pa zahtevek iz tega naslova zavrnili. Revizija nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz tožbenih trditev ne izhaja, da so obravnavane poškodbe trajno prizadele tožnikov videz. Podobno kot je za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le izjemoma mogoče priznati denarno zadoščenje, je tudi za duševne bolečine zaradi začasne skaženosti mogoče prisoditi zadoščenje le, če gre za skaženost hujše stopnje in če traja dlje, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Take skaženosti tožnika pa glede na tožbene navedbe ni bilo. Sodišči sta zato pravilno ravnali, ko sta tožnikove duševne bolečine zaradi začasne iznakaženosti obraza upoštevali kot nevšečnosti med zdravljenjem in mu le v tem okviru prisodili odškodnino zanje.

8. Revizija pa utemeljeno izpodbija zmotno stališče pritožbenega sodišča o nesklepčnosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je v tožbi navedel, da trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da mu je kvaliteta življenja močno upadla. Navedel je, da je zaradi izgube sluha prizadeto njegovo počutje, da z večjimi napori zaznava svet okoli sebe in da ima težave pri komunikaciji z drugimi. Te trditve po presoji revizijskega sodišča dovolj določno opredeljujejo stopnjo in trajanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tako da je na njihovi podlagi mogoče presoditi, ali in do kakšnega zneska odškodnine je tožnik upravičen. Po presoji revizijskega sodišča je odškodnina iz tega naslova, ki jo je tožniku prisodilo prvostopenjsko sodišče v znesku 3.000 EUR, glede na merila iz 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika prenizka. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin tožnikovega duševnega trpljenja ter višine odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, je revizijsko sodišče presodilo, da je tožnik za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičen do vseh vtoževanih 9.000 EUR. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je zato reviziji delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

9. V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, da v postopku, ki se je končal s pretežno ugodilno zamudno sodbo, toženčeva odškodninska odgovornost kot del temelja vtoževane terjatve ni bila sporna. Pritožbeno sodišče je zato pri izračunu uspeha v pravdi zmotno upoštevalo tudi okoliščino, da je tožnik po temelju uspel s 100 %. Vendar pa je izračun o skupaj 79,1 % uspehu v tožnikovo korist. Ker je revizijo vložil samo tožnik, je revizijsko sodišče o pravdnih stroških odločilo enako kot pritožbeno sodišče, saj odločitve ne more spremeniti v škodo edinega revidenta.

Pritožbenih in revizijskih stroškov tožnik ni priglasil.