Jedro

Tožnica se zaradi bolezni ni udeležila svetovalnega razgovora pri tožencu, zato jo je toženec izbrisal iz evidence brezposelnih oseb. Izbris je bil neutemeljen, ker je tožnica ravnala skladno z vabilom na razgovor, v katerem ni bila opozorjena, da mora predložiti zdravniško potrdilo, pa je pred razgovorom toženca po telefonu obvestila, da je zbolela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2010 in št. ... z dne 25. 1. 2010 ter ugotovilo, da je bila tožnica v evidenci brezposelnih oseb pri toženi stranki tudi od 18. 1. 2010 dalje (I. točka izreka). V delu, ko je tožnica zahtevala od tožene stranke plačilo premoženjske škode v višini 1.134,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 447,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, po poteku roka za izpolnitev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper I. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da tožena stranka tožnice ni seznanila o tem, da mora svojo odsotnost zaradi bolezni opravičiti z zdravniškim potrdilom. Takšna odločitev sodišča je napačna, saj je bila tožnica o obveznosti predložitve zdravniškega potrdila izrecno opozorjena z dopisom tožene stranke, s katerim je tožnico pozvala, da dopolni pritožbo z zdravniškim potrdilom. Sodišče se o tem odločilnem dejstvu ni opredelilo oziroma navedlo razlogov, zakaj tega poziva tožene stranke ni upoštevalo kot dokaz, da je bila tožnica seznanjena z obveznostjo predložitve zdravniškega potrdila. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni verjelo svetovalki zaposlitve, da je bila tožnica v času njene prijave v evidenco brezposelnih oseb (od 14. 9. 1999) večkrat seznanjena o obveznosti predložitve ustreznih dokazil oziroma zdravniškega potrdila. S tem, ko sodišče ni verjelo svetovalki zaposlitve, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 9. člena Pravilnika o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 56/2007). Po navedenem določilu Pravilnika se odsotnost v primeru bolezni šteje za opravičljivo, če brezposelna oseba predloži zavodu potrdilo pooblaščenega oziroma osebnega zdravnika. Tako samo obveščanje zavoda o odsotnosti ne zadostuje za opravičljivo odsotnost, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Ker tožnica zdravniškega potrdila ni predložila, se njena odsotnost ne more šteti za opravičljivo. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in tožnici tudi naložiti, da stroške nosi sama.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti oziroma določb postopka, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka.

Sodišče je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 1. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnica z 18. 1. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb in da se odločitev izvrši z dne dokončnosti odločbe v upravnem postopku. Brezposelna oseba se 6 mesecev po dokončnostjo odločbe ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Kot razlog za odločitev je bilo navedeno, da tožnica, ki je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb od 14. 9. 1999 dalje, dne 18. 1. 2010 ni bila dosegljiva in s tem ni bila na razpolago za zaposlitev. Iz obrazložitev prvostopenjske odločbe še izhaja, da se tožnica kljub opozorilu, vabilu ni odzvala, niti izostanka zaradi svoje morebitne nenadne bolezni ali poškodbe ni na predpisan način opravičila.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB1, Ur. l. RS, št. 107/2006), ki je veljal v spornem obdobju, je v 70. členu določal, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb v določenih primerih, med drugim tudi, če brezposelna oseba ni na razpolago za zaposlitev. V prvem odstavku 17. c člena je bilo določeno, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva zavodu vsak delovni dan 3 ure dnevno na naslovu prebivališča ali na naslovu, za katerega se dogovori z zavodom. Čas dosegljivosti določi zavod. Podrobnejšo ureditev glede razpolage za zaposlitev vsebuje Pravilnik. V prvi alineji drugega odstavka 5. člena je določeno, da se šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev in delo tudi v primeru, kadar se osebno javi pri zavodu na njegov poziv.

Tožnica je bila za dne 18. 1. 2010 vabljena na svetovalni razgovor (vabilo na l. št. B/6). Svetovalnega naroka se ni udeležila. Tožnica je zaslišana kot stranka v postopku in s tem v zvezi izpovedala, da je nenadoma zbolela, s tem da so se prvi simptomi bolezni pojavili 15. 1. 2010 zvečer. Zjutraj 18. 1. 2010 je po telefonu poklicala svetovalko zaposlitve, ki je ni dobila, dobila pa je informatorja A.A., zaposlenega pri toženi stranki. Njemu je povedala, da se zaradi bolezni ne more zglasiti na svetovalnem razgovoru ter da naj to sporoči njeni svetovalki. Navedeni delavec je tožnici zagotovil, da bo svetovalko obvestil, ni pa ji omenil, da mora predložiti kakšno dokazilo za svoje navedbe. Razlog za odsotnost tožnice naj bi bile zdravstvene težave. V tem primeru je torej za presojo odločilno, ali je o svoji odsotnosti pravočasno ter na ustrezen način obvestila Zavod RS za zaposlovanje. V 6. členu Pravilnika je določeno, da ima brezposelna oseba pravico biti odsotna v času dosegljivosti med drugim tudi zaradi lastne bolezni. V četrtem odstavku 8. člena je določeno, da ob nenadni bolezni brezposelne osebe ali družinskega člana mora brezposelna oseba obvestiti zavod najpozneje v treh dneh po prenehanju razloga za odsotnost. Nesporno med strankama je torej dejstvo, da je tožnica po telefonu opravičila izostanek na svetovalnem zagovoru. Postopala je skladno z vabilom, v katerem je izrecno navedeno, da v primeru, če se vabilu ne more odzvati, mora to obvezno sporočiti na telefon oziroma pisno ali osebno na naslov Zavoda RS za zaposlovanje. Tudi delavec, ki je sprejel telefonski klic, tožnici ni pojasnil, da mora predložiti potrdilo pooblaščenega oziroma osebnega zdravnika, kot je to določeno v prvi alineji prvega odstavka 9. člena Pravilnika. Zaslišana svetovalka je sicer izpovedala, da je tožnico večkrat seznanila, da je potrebno za svoje navedbe predložiti pisno dokazilo, vendar pa ne za konkreten svetovalni razgovor. Tudi zaslišani A.A. je izpovedal, da se je v praksi pojavilo več takih primerov, ter da so šele sedaj začeli redno informirati stranke po telefonu v zvezi s predložitvijo dokazila. Že po izdaji prvostopenjske odločbe je tožena stranka tožnico z dopisom z dne 10. 3. 2010 pozvala, da naj predloži zdravniško potrdilo za dne 18. 1. 2010. S tem zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je predmet dokaznega postopka pred organom prve stopnje, da se razčisti dejansko stanje. Zakon o splošnem upravnem postopku ne omejuje dokaznih sredstev, kar pomeni, da je možno sporna dejstva dokazovati tudi z drugimi dokazi, ne pa zgolj z pisnim potrdilom pooblaščenega oziroma osebnega zdravnika. Tako je od izvedenega dokaznega postopka odvisna ugotovitev, ali je nek izostanek opravičen, ali ne.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku verjelo tožnici, da je bila spornega dne bolna, ter da je obstajal opravičljiv razlog za odsotnost na svetovalnem razgovoru dne 18. 1. 2010. Pritožba omenjenih dejanskih ugotovitev niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil tožničin izostanek opravičen.

Ker v zadevi ne gre za kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožena stranka, niti za ostale kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.