Jedro

Prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 se ne nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju agencija) je v delu, ki je relevanten za odločanje v revizijskem postopku, z odločbo z dne 13. 2. 2020 zavrnila ugovor zoper odredbo z dne 26. 11. 2019, s katero je bila družbi A. AG (v nadaljevanju tožnik oziroma revident) odrejena _prepoved ponovitve tržne manipulacije_, ki jo je v relevantnem obdobju storila z opisanimi prodajnimi naročili in s tem zagotavljala nenormalno in umetno (prenizko) raven cene delnice Cinkarne Celje – CICG (1. točka). Odrejena je bila tudi objava informacije o izrečenem nadzornem ukrepu na spletni strani ATVP po dokončnosti odredbe (3. točka).

2. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper odločbo agencije z dne 13. 2. 2020 in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

3. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom X DoR 130/2021 z dne 24. 8. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: _Ali se prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru?_

4. Tožnik je v zakonskem roku vložil revizijo s prilogami št. 1, 2 in 3 (tiskano na formatu A3), na katere se revident sklicuje kot na del revizijskih navedb. Ker pri teh prilogah ne gre za priloge v smislu „dokaznih listin“, pač pa za del samih revizijskih argumentov, Vrhovno sodišče v nadaljevanju oboje označuje zgolj s terminom „revizija“. Uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da njegovi reviziji ugodi in sodbo Upravnega sodišča spremeni tako, da odpravi odločbo ATVP. Podredno temu pa je predlagal, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje Upravnemu sodišču. 5. Toženka (agencija) je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške tega odgovora.

**Obseg revizijskega preizkusa**

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Dopuščena revizija se nanaša na razmerje med pravilom o prepovedi navajanja novih _dejstev_ (479. člen ZTFI-1) in konkretizacijo (že v upravnem postopku) zatrjevanih _dejstev._ Zato vse revidentove navedbe _o dokazih_ in _dokaznih predlogih_ presegajo domet dopuščenega revizijskega vprašanja in nanje Vrhovno sodišče ni odgovarjalo. Enako velja glede „argumentov o razlagi prava (t. i. pravnih naziranjih)“ in očitkih prvostopenjskemu sodišču o tem, da je storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Presoja revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. V 479. členu ZTFI-1 je določeno, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku pred agencijo. Za pravilno razlago dometa citirane določbe glede pravice tožnika do navajanja dejstev v upravnem sporu je treba izhajati iz zasnove in ureditve odločanja v upravnem postopku (pred toženko), kjer je sprejeta odločitev, ki se v postopku sodnega varstva izpodbija pred Upravnim sodiščem.

10. Postopek sodnega varstva v obravnavanem primeru teče zoper odločanje toženke v postopku nadzora (oddelek 15.3 ZTFI-1). Za postopek nadzora se, ko gre za odločanje o nadzornem ukrepu iz 426. člena ZTFI-1 (t. i. ravnanja zlorabe trga), uporabljajo določbe ZTFI-1 iz pododdelka 15.3.2, kjer je urejeno odločanje z odredbo o odpravi kršitev (prim. 6. točko drugega odstavka 494. člena ZTFI-1).

11. Pravno sredstvo zoper odredbo o odpravi kršitev oziroma izvršitvi nadzornega ukrepa, ki jo agencija izda v postopku nadzora, je ugovor, ki ga ima subjekt nadzora pravico vložiti v osmih dneh od vročitve take odredbe (prvi odstavek 496. člena ZTFI-1). Vsebina ugovora je določena s 498. členom ZTFI-1, in, kar zadeva navajanje dejstev, subjektu nadzora omogoča navedbo dejstev, iz katerih izhaja, da kršitve, katerih odprava mu je bila z odredbo naložena, ne obstajajo (relevantni del drugega odstavka 498. člena ZTFI-1). Po poteku roka za ugovor subjekt nadzora nima pravice navajati novih dejstev (četrti odstavek 498. člena ZTFI-1).

12. Agencija o ugovoru odloči z odločbo (prvi odstavek 500. člena ZTFI-1), pri čemer odredbo preizkusi (zgolj) v tistem delu, v katerem se izpodbija z ugovorom in v mejah razlogov, navedenih in razloženih v njem (499. člen ZTFI-1).

13. Nadzorni postopek pred toženko je torej zasnovan tako, da se kontradiktornost vzpostavi na podlagi ugovora zoper sprejeto odredbo, s katero toženka ugotovi kršitve subjekta nadzora in določi rok ter način njihove odprave (prim. prvi odstavek 495. člena ZTFI-1). Postopek z ugovorom predstavlja specialno zakonsko ureditev zaslišanja stranke glede na splošno pravilo, določeno v 9. člen ZUP,1 in jamči kontradiktoren postopek že v fazi, ki se vrši pred toženko (in ne šele prvič v upravnem sporu).2

14. Struktura postopka z odredbo o odpravi kršitev in ugovorom zoper tak akt agencije kot pravnim sredstvom je torej zasnovana tako, da naj subjektu nadzora omogoča izpodbijati pravilnost in zakonitost odredbe (v pravnem in dejanskem smislu glede na predpisane ugovorne razloge v 497. členu ZTFI-1). Le odredba je namreč glede na 495. člen ZTFI-1 akt, ki vsebuje ugotovljene kršitve in rok za njihovo odpravo. Odločba o ugovoru pa je namenjena temu, da agencija presodi ugovor in v primeru njegove utemeljenosti svojo odredbo odpravi ali spremeni (prim. četrti in peti odstavek 500. člena ZTFI-1).

15. Odločba o ugovoru ni namenjena dopolnjevanju razlogov odredbe o odpravi kršitev, temveč presoji, ali lahko odredba ostane v veljavi glede na tehtnost in utemeljenost argumentov, ki jih subjekt nadzora poda v svojem ugovoru.

16. Postopek sodnega varstva iz 475. in nasl. členov ZTFI-1 pa je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe o ugovoru pred sodiščem, torej realizaciji pravice do sodnega varstva zoper odločitev upravnega organa (tretji odstavek 120. člena v zvezi s 23. členom Ustave).

17. Celoten postopek s pravnimi sredstvi v primeru izdane odredbe o odpravi kršitev je torej namenjen zgolj enemu cilju, to je, presoji zakonitosti odredbe. Če pa subjekt nadzora v ugovoru niza raznorazne dejanske in pravne argumente, ki ne predstavljajo konkretiziranega napada na razloge, vsebovane v odredbi, agencija pa na take razloge obširno in poglobljeno odgovarja, pa to pomeni, da sta stranki (kasnejšega) upravnega spora zašli iz zakonskega okvira, njun dialog teče o nečem, kar zakon ne terja, torej o pravno nepomembnem (razširjanju dejanskega substrata preko meja, ki je potrebno za odločanje o utemeljenosti odredbe).

18. Iz doslej obrazložene zasnove postopka z odredbo o odpravi kršitev in ugovornega postopka ter v slednjem že prvič določene prekluzije navajanja dejstev, ki subjektu nadzora ne dovoljuje navajati novih dejstev po poteku ugovornega roka (četrti odstavek 498. člen ZTFI-1) ter nato še v upravnem sporu določene prekluzije (479. člen ZTFI-1), zakon v procesnem smislu jasno zamejuje subjekt nadzora k navajanju zgolj tistih dejstev, ki lahko služijo izpodbijanju dejanskega stanja, ugotovljenega v odredbi o odpravi kršitev. To je povsem logično, saj je le odredba akt, ki pri subjektu nadzora ugotavlja nepravilnosti in mu nalaga določena ravnanja v smeri odprave kršitev (prim. 495. člen ZTFI-1).

19. Poleg doslej časovno opredeljene dimenzije relevantnih dejstev za ugovorni postopek zoper odredbo o odpravi kršitev pa je pravica do navajanja dejstev zamejena še v vsebinskem pogledu. Pri pravnem odločanju je relevantno le tisto dejstvo (dogodek iz stvarnega življenja), ki spada k dejanskemu stanju, za katerega je treba uporabiti pravno pravilo, ki tvori spodnjo premiso pravnega silogizma. Gre za dejstva, ki so glede na objektivno pravo (zakonske določbe) predpostavka določene pravne posledice.3 Ker je toženka pri tožniku z odredbo ugotovila obstoj kršitve v obliki tržne manipulacije iz 12. člena _Uredbe (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga)_,4 so pri izdaji odredbe pomembna le tista dejstva o ravnanjih na trgu vrednostnih papirjev, ki utemeljujejo obstoj take kršitve. Za postopek z ugovorom pa tista dejstva, ki zanikajo obstoj kršitve, to je dejstva, ki v součinkovanju z dejstvi, ugotovljenimi v odredbi, pripeljejo do drugačne pravne posledice od tiste, ki jo v odredbi ugotovi toženka.

20. Kadar pa stranka v kasnejših fazah postopka že navedena dejstva razlaga, logično razčlenjuje, utemeljuje, čemu so že navedena dejstva namenjena, kaj z njimi utemeljuje oziroma prikazuje, katero pravno relevantno dejstvo zatrjuje in podobno, pa ne gre za zatrjevanje novih dejstev (ki bi jih zadela sankcija prekluzije), pač pa za razčlenitev že pravočasno zatrjevanih dejstev. S tovrstnim pojasnjevanjem stranka ne širi okvira spora, preprečevanju česar so prekluzije namenjene, ampak le razjasni oziroma razkrije, kako je treba taka dejstva uporabiti oziroma kakšen je njihov pomen v obravnavanem kontekstu. Z drugimi besedami, stranka s tovrstnim elaboriranjem ne navede ničesar novega v dejanskem smislu, pač pa le podrobneje pojasni, kaj je z že zatrjevanim želela povedati, s čimer obenem prepreči, da bi upravni organ ali sodišče njena dejstva interpretiralo narobe oziroma jim pripisalo napačen pomen.

21. Odgovor na dopuščeno vprašanje je, da se prepoved navajanja novih dejstev iz 479. člena ZTFI-1 ne nanaša tudi na konkretizacijo in dodatno elaboriranje trditev, postavljenih že v ugovoru.

22. V zvezi s takšnim (abstraktnim) izhodiščem pa revident v reviziji izpostavlja tri vsebinske sklope, kjer naj bi Upravno sodišče zmotno presodilo v prid prekluziji trditev, namesto da bi štelo, da gre zgolj za konkretizacijo že podanih trditev: (i) gibanje cene delnice tožnika v primerjavi z drugimi proizvajalci titanijevega dioksida, (ii) vpliv javnih objav na gibanje cene delnice CICG in (iii) pristop k prodaji in način prodaje delnic CICG v relevantnem obdobju.

_Gibanje cene delnice tožnika v primerjavi z drugimi proizvajalci titanijevega dioksida_

23. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi (28. tč.) pritrdilo stališču agencije iz odločbe o ugovoru, da gibanja cene delnice revidenta ni mogoče primerjati z gibanjem cene delnic nekaterih drugih proizvajalcev titanijevega dioksida, brez da bi subjekt nadzora v ugovoru navedel razloge za dejansko primerljivost primerjanih družb. V tem kontekstu je zavzelo stališče, da so nedopustne tožbene novote (479. člen ZTFI-1) navedbe o konsolidaciji cene CICG, o strmem naraščanju cene delnice CICG še pred koncem obravnavanega obdobja, so „_simple moving average_“, ki kaže, da trend rasti delnice CICG ni bil prekinjen.

24. Revident v reviziji ne pove, zakaj so navedena stališča upravnega sodišča napačna, torej katera dejstva naj bi bila v tožbi zgolj konkretizacija in elaboracija že v ugovornem postopku postavljenih trditev in zato pri povzetem ne gre za nova dejstva, kot jih je v smislu 479. člena ZTFI-1 kvalificiralo sodišče prve stopnje.

_Vpliv javnih objav na gibanje cene delnice CICG_

25. Upravno sodišče je v zadevno relevantnem delu sodbe (30. tč.) zavzelo stališče, da so v pripravljalnih vlogah podane navedbe nedopustne novote glede na ugovorne in tožbene navedbe. Na ta del se dopuščeno revizijsko vprašanje ne nanaša, pač pa na 479. člen ZTFI-1, ki ureja dopustnost navajanja novih dejstev v razmerju med postopkom sodnega varstva in postopkom pred agencijo in v tem okviru na razmejitev med novimi dejstvi v postopku sodnega varstva in dodatnim elaboriranjem že postavljenih trditev v postopku pred agencijo.

26. Ko pa je upravno sodišče revidentu očitalo nedopustno navajanje dejstev v postopku sodnega varstva v tožbi glede na dejstva, ki jih je navedel v ugovoru (to je v nasprotju z 479. členom ZTFI-1), pa revident v reviziji ne razčleni, katera dejstva predstavljajo zgolj dodatno konkretizacijo tistih, ki jih je podal že v ugovornem postopku pred agencijo. Revident mora v reviziji konkretizirano izpodbijati razloge te sodbe in z njimi polemizirati, kar spada v njegovo trditveno breme. Revizija je namreč samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato Vrhovno sodišče ni dolžno odgovarjati na povzetek navedb, danih pred upravnim sodiščem ali upravnim organom, oziroma iz takih povzetkov samo iskati in delati razmejitev, kaj bi lahko predstavljalo novo dejstvo in kaj ne. V skladu z ustaljeno sodno prakso tako prepisovanje tožbe ali sklicevanje na njene razloge ne zadošča in nanje Vrhovno sodišče ne odgovarja.5 _Pristop k prodaji in način prodaje delnic CICG v relevantnem obdobju_

27. Revident kot zmotno izpodbija presojo Upravnega sodišča (32. tč.), ki je presodilo, da so nedopustne novote v upravnem sporu podane trditve o „razlikah med stopnjami visoke in nizke cene v času, ko tožnik še ni bil oz. ni bil več delničar CC“ in tem, „kako je tožnik spreminjal svoj pristop k prodaji“.

28. Revident v reviziji zgolj abstraktno navaja, da te navedbe niso novota in da naj bi jih podal že v ugovoru zoper odredbo agencije. Katere pravočasne trditve iz upravnega postopka pa je s temi navedbami le konkretiziral, kar bi omogočalo presojo, ali gre za nova dejstva ali pa le za konkretizacijo že prej podanih trditev (le ta razmejitev pa je bistvo revizijskega preizkusa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje) revident ne navede. Zato so tovrstni pavšalni očitni neutemeljeni.

29. Glede na obrazloženo se izkaže, da niso podani z revizijo uveljavljani revizijski razlogi. Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

30. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in 155. členu ZPP, ki se ob upoštevanju prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabljajo pri odločanju v revizijskem postopku.6 Tožnik z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžan pa je toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka, in sicer 750 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 30/5 Odvetniške tarife; OT) in 15 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in DDV (22%) znaša 559,98 EUR (II. točka izreka).

31. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tretji odstavek istega člena pa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 2 Podobna ureditev prekluzij je na primer tudi v Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1). Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013 (46. in nasl. točke obrazložitve). 3 Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek – zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006 (2. knjiga), str. 338; in F. Testen, Razlikovanje pravnih in dejanskih vprašanj pri razlagi pogodb, IPP PF, Ljubljana 2005, str. 73. 4 UL L 173, 12.6.2014. 5 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 516/2009 z dne 11. 11. 2010, II Ips 618/2009 z dne 6. 9. 2011, II Ips 1110/2008 z dne 29. 9. 2011, II Ips 1111/2008 z dne 29. 9. 2011 in III Ips 39/2011 z dne 11. 6. 2013. Enako L. Ude v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 553. 6 Prim. odločbe VS RS X Ips 27/2019 in X Ips 32/2019 z dne 22. 10. 2019, X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 ter X Ips 23/2019 z dne 18. 5. 2020.