Jedro

Posestnik stvari je lahko pravna oseba, ne pa tudi njeni organi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala vrnitev v posest parcele X, k. o. K., in plačilo pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je štelo, da je pogodba z dne 6.5.1988 sposobna za vpis lastninske pravice na ime tožene stranke. Predmet pogodbe ni določen. Geometrska odmera ni bila opravljena in ni pridobila ustrezne parcelne številke. Zato ni bila dobroverna za priposestvovanje. Tožena stranka kot društvo ni fizična oseba in ne more biti v dobri veri. Njeni predstavniki so vedeli, da niso lastniki. Zmotno je uporabljen 93. člen SPZ. To bi imela tožena stranka le, če bi imela najemno pogodbo ali pa pogodbo sposobno za vpis v zemljiško knjigo.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava so pravno odločilna dejstva: po kupoprodajni pogodbi z dne 4.4.1988 je E. R. toženki prodal 10.678 m2 za dogovorjeno kupnino, ki je bila plačana, pogodbo je podpisal tedanji predsednik tožene stranke Š. K. in tedanji lastnik E. R. in sta overila podpis, tožena stranka je dobila celo parcelo v posest in plačala kupnino, do odmere prodanega dela parcele št. X, k. o. K., ni prišlo, pogodba je bila veljavna po določbah ZOR, vendar ni bila sposobna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, E. R. je 31.7.2000 parcelo podaril tožnici, ki se je vpisala v zemljiško knjigo.

E. R. in toženka sta vedela, da je E. R. pred tem pretežni del parcel prodal toženi stranki, ki je ves čas parcele imela v posesti (nogometno igrišče).

Ker je tožnica zemljiškoknjižna lastnica in ob pridobitvi lastninske pravice ni bila v dobri veri, kakor tudi ne njen pravni prednik, ki ji je parcelo podaril, se lahko tožena stranka po določbah 2. odstavka 44. člena SPZ brani z ugovorom priposestvovanja. Tožeča stranka namreč kot lasnica zahteva izročitev parcele v posest po 92. členu SPZ. Po 3. odstavku 43. člena je za dobrovernega posestnika priposestvovalna doba 10 let (v danem primeru torej teče od izročitve v posest na podlagi kupoprodajne pogodbe, to je od 1988 leta dalje). Po 3. odstavku 43. člena lahko dobroverni lastniški posestnik priposestvuje tudi del parcele. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je pogodba iz leta 1988 obligacijsko bila sklenjena, le da ni bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo, ker ni nastala nova parcela. To pa še ne pomeni, da ne more imeti tožena stranka lastniške posesti v pomenu 3. odstavka 43. člena SPZ. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi oče ali ona kadarkoli zahtevali od tožene stranke izročitev parcele oziroma, da bi branili toženi stranki mirno izvrševanje posesti. Pritožbeno sodišče le dodaja, da iz izpovedb zaslišanih prič in strank izhaja, da je šlo za nogometno igrišče in da torej izvrševanje posesti ni moglo biti na skrivaj ali s silo (česar tožnica tudi ne trdi). Zato je tožena stranka utemeljeno verjela, da ima pravni naslov in da izvršuje lastninsko pravico na podlagi veljavnega pravnega naslova. Tožeča stranka bi lahko uspešno zahtevala izročitev parcele le v primeru, če bi bila v času vpisa v zemljiško knjigo dobroverna, kar pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni bila. Enako velja za njenega očeta, E. R.. V prilogah spisa, katere je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo, je kupoprodajna pogodba z uradnim zaznamkom (priloga B2), iz katerega sledijo ugotovitve, ki jih ima sodišče prve stopnje o prodaji dela parcele in z dodatkom iz uradnega zaznamka, po kateri E. R. daje preostali del parcele v najem toženi stranki. Iz prilog B3 in B4 pa izhaja, da je bila kupnina plačana.

Zmotno meni pritožba, da ni mogoče priposestvovati parcele, če je tožena stranka pravna oseba, kar je društvo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da organi pravne osebe niso posestniki stvari te pravne osebe, vendar da je pravna oseba lahko posestnik (Vrenčur R., Komentar SPZ, GV Založbe, Ljubljana, 2004, str. 170). Pritožbeno sodišče pa le dodaja, da gre za specifiko po Zakonu o društvih, kjer gre za združevanje članov z določenim namenom in ker gre za športno društvo in za posest nogometnega igrišča, bi bila mogoča tudi dodatna obrazložitev v smeri, da so imeli člani društva posvet. Vendar ker tožena stranka teh ugovorov do sedaj ni podala, tudi ni obrazložila, zakaj brez svoje krivde tega ni mogla navajati prej, to ne more biti predmet pritožbenih preizkusov v pomenu dejanskega stanja. Lahko pa le kot odgovor na trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni podano. Velja stranka ima tako ugovor priposestvovanja in tudi glede preostalega dela parcele, ugovore iz 93. člena SPZ.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).