Jedro

Pravni interes za ugotovitveno tožbo je podan, če tožnik ne more postaviti dajatvenega zahtevka. Ker je tožena stranka v motenjski pravdi pridobila izvršilni naslov za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in vrnitev posesti stanovanja, lahko tožeča stranka kot lastnica in trenutna posestnica stanovanja prepreči izvršitev pravnomočnega sklepa iz motenjske pravde le tako, da toži na ugotovitev, da tožena stranka nima pravice do posesti, kajti lastninski zahtevek absorbira posestni (petitorium absorbet posessorium).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pobijani sklep razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijanim sklepom zavrglo tožbo ter tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 22.550,00 SIT z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa kot procesne predpostavke za ugotovitveno tožbo. O zakonitosti toženčeve posesti naj bi bilo že pravnomočno razsojeno in brez dajatvenega zahtevka, naj toženec posest vrne lastniku stanovanja, tožeča stranka nima nikakršne koristi od ugotovitvene tožbe.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sklep pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče pobijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi meni, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je o zakonitosti toženčeve posesti že pravnomočno odločeno v motenjskem sporu, ki ga je naslovno sodišče vodilo pod opr.št. P 457/93. Sodišče je v motenjskem sporu zgolj ugotavljalo, ali je bil toženec moten v svoji posesti ali ne, ni pa ugotavljalo zakonitosti toženčeve posesti. Zmotna je tudi ugotovitev dejanskega stanja, ki se kaže v tem, ko sodišče zaključuje, da je sklep o izvršbi iz naslovnega motenjskega spora postal pravnomočen, saj zakoniti zastopnik tožeče stranka o vloženem izvršilnem predlogu po pravnomočno zaključenem motenjskem sporu sploh ni bil obveščen. Če bi zakoniti zastopnik sklep o dovolitvi izvršbe prejel, bi vsekakor zoper sklep vložil ugovor iz razlogov, ki jih uveljavlja v tem postopku. Zmotno tudi sodišče prve stopnje ocenjuje, da je pravnomočni motenjski spor ovira za obravnavanje te zadeve. Iz pritožbenih navedb očitno izhaja, da tožeča stranka v tožbenem izreku ni mogla zahtevati od tožene stranke izročitve oziroma izpraznitve stanovanja, saj toženec v predmetnem stanovanju ne stanuje. V tem stanovanju še vedno stanuje delavec tožeče stranke R. G.. V obravnavani zadevi se zato proti pravnomočnemu sklepu o motenju posesti tožeča stranka lahko brani le z vložitvijo ugotovitvene tožbe, da tožnik nima pravice do uporabe predmetnega stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Po 2. odst. 187. čl. ZPP se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da ni pravne koristi za ugotovitveno tožbo, ko je mogoč dajatveni zahtevek, vendar v obravnavani zadevi tako dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča ni podano. Dejstvo je namreč, da po pravnomočnem sklepu z dne 8.12.1993 opr.št. P 457/93 Temeljnega sodišča v K., Enote v K. v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K. z dne 31.8.1994 opr.št. Cp 599/94 tožena stranka razpolaga z izvršilnim naslovom, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka motila toženo stranko v posesti stanovanja v K. ter je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje z vrnitvijo prejšnje ključavnice ali izročitvijo ključev nove ključavnice tega stanovanja. Iz obrazloženega izhaja, da ima tožeča stranka posest stanovanja v K., ki ga je sicer pridobila z motenjem posesti tožene stranke, tožena stranka pa razpolaga z izvršilnim naslovom za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in pridobitev posesti (oziroma vsaj soposesti) tega stanovanja. Ni dvoma, da je tako tožeča stranka kot zatrjevani lastnik spornega stanovanja, ogrožena v izvajanju lastninske pravice navedenega stanovanja (posest) kljub temu, da posest stanovanja ima, grozi pa ji izvršba s strani tožene stranke in izguba posesti navedenega stanovanja. Tožeča stranka tako ne more drugače parirati toženi stranki in preprečiti izvršitev pravnomočnega sklepa iz motenjske pravde, kot s tožbo na ugotovitev, da tožena stranka te pravice nima, kajti lastninski zahtevek absorbira posestni (petitorium absorbet posessorium).

Opisana materialnopravna podlaga pa omogoča povsem jasen in zanesljiv zaključek, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo, najmanj preuranjeno, če že ne zmotno. Na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi, pobijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem teku postopka ob zatrjevani lastninski pravici tožeče stranke glede spornega stanovanja ugotoviti, ob zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, kakšne so pravice in pravna razmerja pravdnih strank glede spornega stanovanja ter nato o zadevi meritorno odločiti.

Na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.