Jedro

Presoja stopnje odgovornosti imetnikov motornih vozil, udeleženih v prometni nezgodi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta tožnik in zavarovanec tožene stranke za tožniku nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 28.9.1990 odgovorna oba, vsak do 1/2. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ob ugotovitvi, da je tožnik za nastalo škodo odgovoren sam.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Širina vozišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka, meri 5,70 metra in ne le 5,20 metra. K temu je treba dodati še 50 cm bankine na obeh straneh. Zavarovanec tožene stranke je v dobro preglednem blagem ovinku vozil po voznem pasu nasproti vozečih vozil. Vendar pa je bilo nasproti vozeče tovorno vozilo izmišljeno. Podatek izvedenca prometne stroke, da je zavarovančevo vozilo nekaj časa pred trčenjem stalo, je zavajajoč. Tožnik je vozil v pravilni varnostni razdalji. Čim je opazil blokado na zadnjih kolesih prikolice, je takoj ustavil. Nalet je povzročila tehnična okvara na priklopnem vozilu zavarovanca tožene stranke.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se pri utemeljevanju odgovornosti udeležencev uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Krivda je lahko obojestranska, lahko pa je nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika vozila (drugi in prvi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Nižji sodišči sta izhajali iz navedene pravne podlage, vendar je prvo sodišče štelo, da je krivda obojestranska z enakimi deleži, sodišče druge stopnje pa - ob enakih dejanskih ugotovitvah, da je tožnik za nesrečo in škodo odgovoren sam. Dejanske ugotovitve (te ne morejo biti predmet revizijske presoje - tretji odstavek 385. člena ZPP) so take, da je vozilo zavarovanca tožene stranke ob trčenju stalo, da pa sta oba voznika prekoračila dovoljeno hitrost. Sodišče prve stopnje je to obojestransko prekoračitev (pravno) presojalo s stališča, da bi ob manjši hitrosti zavarovancu tožene stranke ne bilo treba tako sunkovito ustavljati, tožnik pa bi lahko ob manjši hitrosti ustavil toliko prej, da bi do trčenja ne prišlo. Pri tem pa ni bila upoštevana pravno relevantna okoliščina - upoštevalo jo je sodišče druge stopnje -, da se je pred trčenjem zavarovanec tožene stranke že ustavil. Teza o krivdi obeh zaradi obojestranske prehitre vožnje je zato izgubila svoj pomen. Tožnik je ob sicer idealnih voznih razmerah očitno vozil v prekratki varnostni razdalji za kamionom pred seboj. Revizijske navedbe o širini vozišča, ki naj bi bila drugačna od ugotovljene, so zato pravno neupoštevne. Pri tem pa revizija ponovno načenja razlago teze, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren zaradi nenadne blokade prikoličinih zavor in posledičnega ustavljanja vozila. Ne glede na vprašljivost take razlage (zadostna varnostna razdalja je namreč eno od osnovnih pravil defenzivne vožnje, kar razlog zaustavljanja relativizira) pa so dejanske ugotovitve povsem nasprotne: vozilo zavarovanca tožene stranke se ni ustavilo zaradi napak na zavornem sistemu. Drugačno, obsežno razlagano, revizijsko stališče pomeni grajo dejanskih ugotovitev, kar na revizijski stopnji nasprotuje že omenjeni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP.

Izpodbijana sodba je torej pravilno uporabila materialno pravo. V postopku na nižjih stopnjah po ugotovitvah revizijskega sodišča tudi ni bilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).