Jedro

Ukrep, ki je bil zakonito odrejen na podlagi prvega odstavka 149b. člena ZKP, ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov.

Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.

Obvestilo, ki ga policija pridobi na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, lahko pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojeno J. S. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovancu Ministrstvu za obrambo (v nadaljevanju MORS) znesek 3.458,26 EUR. Po prvem odstavku 47. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 ji je izreklo stransko denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša 400,00 EUR, ki jo je po petem odstavku 47. člena KZ-1 dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začetna dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka oškodovancu dolžna povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 3.458,26 EUR, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse v višini 210,00 EUR.

3. Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenkini zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost odločb. Predlagajo, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno odločbo oziroma v celoti ali delno razveljavi izpodbijani sodbi ali samo sodbo višjega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma višjemu sodišču. Zagovorniki so dne 5. 6. 2019 na Vrhovno sodišče naslovili še dopis, ki so ga poimenovali „Vloga“. Ker je ta vložena po poteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče navedb iz te dodatne vloge ni upoštevalo.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Ukrep po 149.b členu ZKP je bil odrejen na podlagi razlogov za sum, ki izhajajo iz anonimne prijave ter zbranih obvestil od M. T. in L. V. Kolikor vlagatelji navajajo, da je dejstvena podlaga napačno ugotovljena, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Razlaga, da je šlo pri odreditvi ukrepov za nesorazmeren poseg v obsojenkino zasebnost, ni sprejemljiva. Sodišče ni pridobilo vsebine komunikacij, pač pa le podatke o lokaciji obsojenkinega telefona in s tem tudi obsojenke, ki ni bila takšna, da je upravičevala zaračunavanje potnih stroškov za relacijo Lendava – Maribor. Izsledki o pridobljenih podatkih o prometu zasledujejo dosego ustavno dopustnega cilja, to je uvedba kazenskega postopka za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenim zagovornikom, ki so se o odgovoru izjavili in vztrajali pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je 30. 5. 2014 podjetju AA d.d. na podlagi določb 149.b člena ZKP odredila posredovanje prometnih podatkov za številko mobilnega telefona, ki ga je uporabljala obsojenka, in sicer izpis baznih postaj za vse dohodne in odhodne klice ter vse prijave in odjave na vseh baznih postajah. Odredila je, da se zahtevani podatki posredujejo Obveščevalno varnostni službi (v nadaljevanju OVS) MORS , ki je imela na podlagi 158.a člena ZKP pooblastila policije v predkazenskem postopku.

7. Obramba je zahtevala izločitev tako pridobljenih dokazov in dokazov, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi. Prvi predlog za izločitev dokazov je podala dne 5. 11. 2015. Predlog je okrajno sodišče zavrnilo s sklepom z dne 11. 2. 2016, višje sodišče pa je s sklepom 14. 4. 2016 zavrnilo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča. Dne 25. 11. 2016 je obramba vložila nov predlog za izločitev dokazov, v katerem so zagovorniki izhajali iz stališča, da je ukrep po 149.b členu ZKP v primerjavi z drugimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi namenjen zgolj odkritju storilca in kaznivega dejanja, ne pa pridobivanju dokazov. Pri tem so se zagovorniki sklicevali na dikcijo zakona, ki za vse prikrite preiskovalne ukrepe, razen za ukrep po 149.b členu, izrecno določa, da so namenjeni pridobivanju in zbiranju dokazov. V predmetni zadevi se s postopanjem po 149.b členu ZKP niso pridobili le operativni podatki o kaznivem dejanju, pač pa so se dejansko pridobili dokazi zoper obsojenko. Okrajno sodišče o novem predlogu ni odločilo s posebnim sklepom, pač pa ga je zavrnilo na naroku za glavno obravnavo dne 7. 11. 2017. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da bi se moralo sodišče do novega predloga opredeliti, ker je vseboval nove navedbe, ki jih prej ni bilo mogoče uveljavljati. Določena dejstva, vezana na obstoj razlogov za sum, so se namreč pojavila šele med tekom postopka. Zato so tudi mnenja, da predlog ni bil prepozen

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje do dodatnih navedb iz drugega predloga opredelilo. Drži, da o tem ni izdalo posebnega sklepa, vendar je v sodbi argumentirano zavrnilo stališče obrambe, da ukrep po 149.b členu ZKP ni namenjen zbiranju dokazov. Izhajalo je iz dikcije četrtega odstavka 154. člena ZKP, po katerem sodišče sodbe ne sme opreti na podatke, pridobljene z uporabo 149.b člena ZKP, če je ukrep izvršen brez odredbe preiskovalnega sodnika. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da lahko v primeru, ko je ukrep izvršen zakonito, sodišče svojo odločbo na tako pridobljene podatke opre. Vrhovno sodišče tako stališče sprejema, zato se za neutemeljene izkažejo navedbe zagovornikov zagovornikov, da se sodišče prve stopnje o dodatnem predlogu za izločitev dokazov ni izreklo.

9. ZKP za odreditev ukrepa po 149.b členu zahteva obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno, se izvršuje ali pripravlja kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti oporekajo zaključkom nižjih sodišč, da je bil v trenutku izdaje ta dokazni standard izpolnjen. Sodišče se je pri izdaji odredbe oprlo na anonimno prijavo in „doslej zbrana obvestila“, s čimer je bilo po stališču zagovornikov kršeno načelo specifičnosti razlogov za sum. Poleg tega pa je po njihovem mnenju odredba dejansko temeljila le na anonimni prijavi, ki jo je prejela OVS. Odredba se sicer sklicuje še na uradna zaznamka o zbranih obvestilih od M. T. in L. V., za katera pa je dokazni postopek pokazal, da izjav, kot sta bili zapisani v uradnih zaznamkih, nikoli nista podala. To kaže na dejstvo, da so policisti, ki so vodili predkazenski postopek, očitno prirejali uradne zaznamke za potrebe izdaje odredbe.

10. Navedbe niso utemeljene. Obsojenka je bila zaposlena na MORS, njeno delovno mesto je bilo v Mariboru. Iz odredbe preiskovalne sodnice izhaja, da je OVS prejela anonimno prijavo o tem, da obsojenka na delo prihaja iz Maribora, čeprav je za potrebe povračila potnih stroškov delodajalcu navedla, da se dnevno v službo vozi iz naslova svojega stalnega bivališča v Lendavi. Ne drži, kar navajajo zagovorniki, da je bila anonimna prijava edino, na kar se je sodišče pri izdaji odredbe oprlo. Po prejemu anonimne prijave so policisti na naslovu obsojenkinega stalnega bivališča, tj. v Lendavi, zbirali obvestila in pridobili izjave M. T. in L. V. V fazi zbiranja obvestil sta povedala, da obsojenko v Lendavi vidita le za vikende, sicer pa živi v Mariboru. Vsebina njunih izjav je v odredbi povzeta, zato navedbe zagovornikov, da se je preiskovalna sodnica pavšalno sklicevala le na „doslej zbrana obvestila“, ne držijo.

11. M. T. in L. V. sta bila kot priči zaslišana na glavni obravnavi. Drži, kar navajajo zagovorniki, da zaslišana vsebine uradnih zaznamkov nista potrdila, zato je sodišče zaključilo, da uradnih zaznamkov pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za presojo utemeljenosti obtožbe, ne more uporabiti. Vsebina uradnih zaznamkov pa ima v kontekstu izdaje odredbe za ukrep po 149.b členu ZKP in izreka obsodilne sodbe, drugačen pomen. Obvestilo, ki ga oseba da policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, je po svoji naravi dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu, zato se sodba nanj ne sme opirati. Tako obvestilo pa lahko pomeni vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Ne gre torej za dokaz, na katerega se ne bi smela opirati nobena sodna odločba, pač pa se nanj ne more opreti (obsodilna ali oprostilna) sodba.1 V trenutku izdaje odredbe je sodišče razpolagalo z izjavama M. T. in L. V., kot sta povzeti zgoraj. Njuni izjavi skupaj z anonimno prijavo zadoščajo za obstoj razlogov za sum. Kasnejši izpovedbi M. T. in L. V. na zakonitost odredbe oziroma na zakonitost z odredbo pridobljenih dokazov ne moreta vplivati, kar je pravilno navedlo že višje sodišče v odgovoru na enake pritožbene navedbe. Sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi v predkazenskem postopku prišlo do kakršnegakoli prirejanja oziroma prilagajanja vsebine izjav za potrebe pregona obsojenke. Takšne trditve zagovornikov nimajo dejanske osnove v izpodbijanih sodbah in zato pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Osrednji očitek, ki ga v zvezi z dovoljenostjo pridobljenih dokazov po 149.b členu ZKP zagovorniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, se tiče vprašanja, ali je pridobitev prometnih podatkov o obsojenkini komunikaciji pomenila neustaven poseg v njene človekove pravice z vidika potrebnosti, primernosti in ustreznosti ukrepa. Zagovorniki svoje stališče, da je šlo za prekomeren poseg, utemeljujejo predvsem s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo več določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Opozarjajo, da so bili na podlagi odredbe preiskovalne sodnice pridobljeni obsežni podatki o obsojenkinem življenju, o tem, kje se giblje, s kom in koliko komunicira v daljšem časovnem obdobju. Gre za natančne ugotovitve o njenih vsakodnevnih navadah, poseg je zato dejansko enak, kot bi bilo zoper njo odrejeno tajno opazovanje po 149.a členu ZKP. Glede na to, da je bil ukrep odrejen za potrebe policijskega dela, je bil poseg v obsojenkino pravico do zasebnosti še bolj izrazit. V predmetni zadevi ni šlo za preiskovanje hujšega premoženjskega dejanja, prav tako kaznivo dejanje goljufije ni t.i. kataloško kaznivo dejanje. Pred odreditvijo ukrepa bi morala policija ravnati po SOP, ki veljajo za Slovensko vojsko. Ukrep zato zagovorniki ocenjujejo kot nesorazmeren.

13. V obsežni sodni praksi se je Vrhovno sodišče že opredelilo do vprašanja sorazmernosti ukrepov, odrejenih po 149.b členu ZKP, v luči odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-65/13. Postavilo se je na stališče, da citirana ustavna odločba ni posegla v določbe ZKP, ampak obravnava le hrambo pri operaterjih. Le njim je Ustavno sodišče zapovedalo uničenje hranjenih podatkov, odločba pa neposredno ne posega v pristojnosti organov kazenskega postopka pridobivati, hraniti in obdelovati pridobljene prometne podatke za potrebe preiskovanja in dokazovanja v postopku. Odločitev Ustavnega sodišča zato sama po sebi ne pomeni, da so dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP, nezakoniti. So pa sodišča zavezana k presoji, ali pridobitev prometnih podatkov v vsaki posamezni zadevi pomeni nesorazmeren poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), pri čemer morajo upoštevati merila, ki jih je Ustavno sodišče začrtalo v zgoraj citirani odločbi. Hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, v tem smislu ne pomenita vnaprejšnje, nediskiminatorne hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1 oziroma drugače, ukrep, ki je bil (zakonsko) odrejen na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP ne pomeni neosredotočenega in izključno preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določil ZEKom-1.2

14. Glede na tako izhodišče Vrhovno sodišče sprejema razloge, ki jih je v svojem sklepu, s katerim je zavrnilo predlog obrambe za izločitev dokazov, navedlo okrajno sodišče. Odredba je bila izdana za točno določeno komunikacijsko sredstvo, in sicer telefonsko številko ki jo je glede na ugotovitve v času izdaje odredbe uporabljala obsojenka. Ukrep zato ni bil neosredotočen. Bil je tudi časovno omejen na obdobje, za katerega so obstajali razlogi za sum, da je obsojenka izvrševala kaznivo dejanje. Ukrep je zasledoval ustavno dopusten cilj, to je pregon, odkrivanje in dokazovanje kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da je bil ukrep nujen, saj je le s takim ukrepom mogoče za nazaj ugotoviti, kje točno in ob katerih urah se je obsojenka nahajala, kar je bilo bistveno za presojo utemeljenosti očitka, da je delodajalcu navedla lažne podatke o tem, iz katerega kraja se vozi na delovno mesto. Ukrep pa je bil tudi sorazmeren v ožjem smislu, saj se je obsojenki v času izdaje odredbe očitalo, da je ravnala goljufivo v daljšem časovnem obdobju in si na škodo delodajalca pridobila večjo premoženjsko korist (obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 5. 2014). Zagovorniki zato ne morejo uspeti z navedbami, da bi se sodišče pred odreditvijo takega ukrepa moralo poslužiti drugih metod za preiskovanje očitanega kaznivega dejanja. Ukrep je bil namreč sorazmeren s težo očitanega kaznivega dejanja, ko se je obsojenki očitalo dlje časa trajajoče ravnanje, s katerim je delodajalca spravljala v zmoto in na tej podlagi pridobivala protipravno premoženjsko korist.3

15. Drži, kar navajajo zagovorniki, da goljufija po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ni kataloško kaznivo dejanje oziroma eno od dejanj, za katero se lahko odredi ukrep po 150. členu ZKP, tj. prisluškovanje in snemanje komunikacij. Ukrep po prvem odstavku 149.b členu ZKP pa predstavlja milejši ukrep, za katerega zakon v času, ko je bila izdana odredba, ni predpisoval seznama kaznivih dejanj, za katera se je smel odrediti.4 Sodišče je zato moralo samo opraviti presojo, ali je ukrep po 149.b členu ZKP sorazmeren, kar je tudi storilo.5

16. Neutemeljeni so tudi očitki, da je bil ukrep nezakonit, ker je sodišče z njim pridobilo podatke o trajanju klicev obsojenke in o tem, s katerimi telefonskimi številkami je komunicirala. Z odredbo je sodišče zahtevalo le pridobitev podatkov o priklopih na bazne postaje, iz česar je bilo mogoče sklepati na njeno dnevno gibanje. Ti podatki so bili nujno potrebni za presojo, ali je izvršila očitano ji kaznivo dejanje. Zgolj zato, ker je operater posredoval tudi podatke, ki jih sodišče ni zahtevalo in ki niso bili v ničemer zlorabljeni, pridobljeni dokazi še niso nezakoniti.6 Sicer pa se na podatke o telefonskih stikih obsojenke, pravnomočna sodba ne opira.

17. V preostanku zahteve podajajo zagovorniki obširne navedbe o tem, da dejanje, ki se očita obsojenki, ni kaznivo. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) namreč pri pravici do povračila stroškov za prevoz ne govori o lokaciji, deljenju stroškov med sovozači ipd. V praksi se dopuščajo različne oblike prevoza na delo, saj pomenijo izplačilo potnih stroškov nekakšen socialni korektiv k plači. Po stališču zagovornikov ni način prihoda na delo, ki se očita obsojenki, v ničemer odstopal od oblik, ki so v praksi dopustne. Na enake pritožbene navedbe je razumno odgovorilo že višje sodišče v svoji sodbi. Bistvena je namreč razlika med tem, da se na delo voziš iz oddaljenega kraja, in se pri tem voziš s sovozači (npr. sodelavci). Tak delavec mora na delo dejansko priti iz drugega kraja, kar za obsojenko ni veljalo. Na delovno mesto v Mariboru se je namreč vozila le iz drugega dela Maribora, ne pa iz naslova stalnega bivališča v Lendavi. Neutemeljena je zato razprava zagovornikov o tem, po kateri metodi naj bi se za obsojenko obračunavali stroški, kot strošek javnega prevoza ali kilometrina. To vprašanje je glede na ugotovitev, da se obsojenka sploh ni vozila iz Lendave, nerelevantno, in zato z obstojem kaznivega dejanja ni povezano. Kolikor pa zagovorniki nasprotujejo ugotovljeni višini premoženjske koristi, ki jo je obsojenka pridobila, izpodbijajo zaključke sodišča, ki ga je slednje s tem v zvezi napravilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke. Gre za razlog, s katerim pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

18. Nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pomenijo tudi navedbe zagovornikov, da je sodišče napačno ugotovilo dejstva o številu uporabnikov telefonske številke, za katero je bil odrejen ukrep po 149.b členu ZKP. Telefon je po navedbah obsojenke uporabljajo več ljudi, kar pa je sodišče prve stopnje z navedbo obširnih razlogov v točki 19 svoje sodbe zavrnilo. Z navedbami, da je telefon uporabljalo več oseb, kar naj bi izhajalo iz dejstva, da se klici nanašajo na dva socialna kroga ljudi, zagovorniki podajajo svoje videnje dejanskih okoliščin, zaradi česar je zahteva v tem delu nedovoljena.

19. Zagovorniki uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodnica, ki je postopek vodila pred sodiščem prve stopnje, ni izločila. Menijo, da je bil podan izločitveni razlog po 1. in 4. točki prvega odstavka ter 1. in 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP. Njena pristranskost se kaže v tem, da je aktivno izvajala dokaze, s čimer je njena funkcija postala inkvizitirona in se je približala tožilski do te mere, da bi se morala izločiti. Odredila je izvedenstvo ekonomske stroke, ne da bi ga katera od strank predlagala, aktivno iskanje dokazov pa je nezdružljivo s funkcijo sojenja. Navedbe niso utemeljene. Sodnica je pri odločitvi, da postavi izvedenko ekonomske stroke, ki naj izračuna točno višino pridobljene premoženjske koristi, ravnala v skladu z dolžnostjo drugega odstavka 299. člena ZKP in s pooblastilom iz petega odstavka 329. člena ZKP, po katerem lahko sodišče izvede tudi dokaze, ki jih nobena stranka ni predlagala. Tako ravnanje, za katero je imela jasno pooblastilo v zakonu, samo po sebi ne more kazati na njeno pristranskost oziroma ne more pomeniti razloga za njeno izločitev, kot sta pravilno ugotovili že nižji sodišči. Zahteva je zato tudi v tem delu neutemeljena.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifnih številkah 7112 in 7119 v zvezi s tarifnima številkama 7152 in 71113 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313. 2 Gl. npr. sodbe VSRS I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015, I Ips 30062/2010 z dne 23. 7. 2015, I Ips 22276/2014 z dne 2. 6. 2016, I Ips 90495/2010 z dne 9. 6. 2016, I Ips 35112/2015 z dne 9. 2. 2017, I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 idr. 3 Vrhovno sodišče je v svoji praksi pri presoji sorazmernosti ukrepa po 149.b členu ZKP kot relevantno izpostavilo prav okoliščino, da je bilo preiskovanje usmerjeno v ponavljajoče oziroma dalj časa trajajoče ravnanje domnevnih storilcev (sodbi I Ips 30062/2010 z dne 23. 7. 2015 in I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015). 4 Prim. sodbo VSRS I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015. 5 Zakonodajalec je s sprejetjem novele ZKP-N tudi ukrep po 149.b členu ZKP omejil na točno določena kazniva dejanja. Med njimi je tudi kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-N, Uradni list RS, št. 22/19 z dne 5. 4. 2019). 6 Sodba VSRS I Ips 12240/2009 z dne 14. 4. 2011.