Jedro

V prvem odstavku 154. člena ZOR je uzakonjena subjektivna odgovornost povzročitelja z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, ali pa dokazati, da zanjo ni kriv. Ker sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali, da se je nesreča zgodila na cestnem odseku, kjer divjad pogosto in redno ter ne samo občasno prehaja cesto, in da gre torej za nevarni odsek, bi moralo cestno podjetje tod postaviti prometni znak za nevarnost "Divjad na cesti". Prometni znak bi opozarjal na nevarnost in bi od voznikov zahteval večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti, tako da bi po potrebi pravočasno zavrli. Če vozniki opozorila ne bi upoštevali, bi bili odgovorni za škodo, toda na nevarnost bi morali biti opozorjeni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi prvič razsodilo dne 9.11.1993, dne 26.9.1996 pa je razsodilo drugič. Ponovno je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 393.945,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1993 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 57.738,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.9.1995 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je tožniku dne 23.4.1990 pri K. pred vozilo z desne strani pritekel srnjak in trčil v prvi desni blatnik osebnega avtomobila R 4. Zaradi tega je na vozilu nastala premoženjska škoda v vtoževanem znesku. Ker je sodišče ugotovilo, da je za to krivo cestno podjetje, ki ni postavilo prometnega znaka, ki bi opozarjal na nevarnost divjadi na cesti, in da ima podjetje zavarovano svojo odgovornost pri toženi stranki, je slednjo obsodilo na plačilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo ponovno pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je na odseku ceste ... od K. do M., kjer je prehodov divjadi največ, postavila prometni znak "Divjad na cesti". Postavitev znaka tudi na preostalem delu, torej od M. do S., bi razvrednotila učinek prometnih znakov. Ker gre z magistralno cesto z dovoljeno hitrostjo do 100 km/h, je postavitev znaka tudi v nasprotju z določilom prvega odstavka 133. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Ur. list SFRJ, št. 50/88). Prometni znaki imajo namen, da udeležence v prometu opozorijo na nevarnost, ki grozi na določenem mestu oziroma delu ceste in ne na odseku 10 km.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob ugotovitvi, da je tožnik trpel škodo zaradi naleta divjadi, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta uporabili splošna določila o odškodninski odgovornosti, ki jih vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). V prvem odstavku 154. člena ZOR je uzakonjena subjektivna odgovornost povzročitelja z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, ali pa dokazati, da zanjo ni kriv. Ker sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali, da se je nesreča zgodila na cestnem odseku, kjer divjad pogosto in redno ter ne samo občasno prehaja cesto, in da gre torej za nevarni odsek, bi moralo cestno podjetje tod postaviti prometni znak za nevarnost "Divjad na cesti". Prometni znak bi opozarjal na nevarnost in bi od voznikov zahteval večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti, tako da bi po potrebi pravočasno zavrli. Če vozniki opozorila ne bi upoštevali, bi bili odgovorni za škodo, toda na nevarnost bi morali biti opozorjeni.

Izgovarjanje tožene stranke, češ da mesto prehoda divjadi čez cesto ni določljivo in da cesta ne more biti na vsem odseku prekrita s prometnimi znaki "Divjad na cesti" ni upoštevno. Po določilu 129. člena ZTVCP morajo biti ceste zaznamovane s predpisanimi prometnimi znaki, ki udeležence v prometu opozarjajo na nevarnost, ki jim grozi na posamezni javni cesti ali delu te ceste. Kolikšen je lahko nevarni del ceste, ni predpisano. Prvi odstavek 133. člen ZTVCP (ki ga revidentka posebej navaja) predvideva postavitev znakov nevarnosti zato, da se udeležence v prometu opozori na nevarnost, ki grozi na določenem mestu ali delu ceste, in dolžine dela ceste ne opredeljuje. Tudi pravilnik o prometnih znakih (Ur. list SFRJ, št. 48/81 do 17/85), ki opredeljuje posamezne prometne znake za nevarnost in v III. delu ureja njihovo postavljanje, vsebuje le določila o tem, koliko metrov pred nevarnim mestom ali cestnim odsekom mora biti določen prometni znak postavljen, ne predpisuje pa maksimalne dolžine odseka. Iz tega sledi, da je treba udeležence v prometu s prometnimi znaki opozoriti na dolžino nevarnega odseka in po potrebi tudi večkrat. Zato je cestno podjetje, ki znaka kljub opozorilu ni postavilo, krivdno odgovorno za povzročeno škodo.

Ker torej razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker revizija tožene stranke ni bila uspešna, je po določilu 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.