Jedro

Ker gre v konkretnem primeru za pravi regresni zahtevek, ne pride v poštev določilo 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določila OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Zastaranje regresnega zahtevka Združenja začne teči po izplačilu odškodnine in zanj velja splošni, petletni, zastaralni rok.

Za odločitev o zahtevku je relevantno listinsko stanje v času izdaje sodbe, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v postopku izvršbe. Tako imajo le še takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, ter jih sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi.

V pravdnem postopku bi moralo sodišče odločiti, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi. V postopku, ki teče po vloženem ugovoru, sodišče namreč ugotavlja, ali je bil plačilni nalog utemeljen. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - plačilnega naloga. Enako velja za presojo sklepa o izvršbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek sodbe spremeni tako, da se pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 11704/2008 z dne 21. 03. 2008 ostane v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 7.039,74 EUR in za zakonske zamudne obresti od dne 14. 03. 2008 dalje do plačila.

V preostalem delu v 1. in v celoti v 3. točki izreka se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v višini 16,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 14,05 EUR.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 16,80 EUR.

(2) Iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se pritožuje začasni zastopnik tožene stranke ter v bistvenem navaja, da je sodišče napačno štelo, da terjatev tožeče stranke še ni zastarala. Meni, da zastaralni rok v konkretnem primeru ni splošni, petletni, saj odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih. Ker se je škodni dogodek zgodil 25. 06. 2003, predlog za izvršbo pa je bil vložen dne 19. 03. 2008, je triletni zastaralni rok že potekel. Dodaja, da je zastaran tudi del vtoževanih zakonskih obresti, saj te v skladu z 347. členom OZ zastarajo v treh letih. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje nepopolna, saj sodišče ni ocenilo, ali je izvršba resnično tekla na podlagi verodostojne listine. Izpodbija tudi ugotovljeno višino tožbenega zahtevka ter uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede nepremoženjske škode. Meni, da tožeča stranka svojih dokaznih predlogov ni substancirala, saj ni obrazložila stopnje telesnih bolečin, intenzivnosti strahu, skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

(3) Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo pravilno oprlo na določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS št. 70/94 s spre., v nadaljevanju ZOZP), ki v 38. členu določa, da Slovensko zavarovalno združenje (v nadaljevanju: Združenje) za škodo, povzročeno s strani voznika nezavarovanega vozila, odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo sklenjeno zavarovanje. V skladu z 41. členom ZOZP ima nato Združenje pravico izterjati izplačano odškodnino skupaj z obrestmi in stroški od povzročitelja škode ali lastnika, ki ni zavaroval svojega prevoznega sredstva. Ker gre v konkretnem primeru za pravi regresni zahtevek, ne pride v poštev določilo 357. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določila OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da zastaranje regresnega zahtevka Združenja začne teči po izplačilu odškodnine in zanj velja splošni, petletni, zastaralni rok.

(6) Pritožba nadalje neutemeljeno graja ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zadostno substancirala. Tožbene trditve glede višine izplačane škode za nepremoženjsko škodo so bile namreč izčrpno obrazložene, višino škode pa je izkazala tudi s predloženo medicinsko dokumentacijo in predlaganim zaslišanjem oškodovancev. Pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve pravdnega postopka po 7. in 212. členu ZPP tako ni podan, saj je sodba v tem delu zakonita in pravilna. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, sploh verodostojna listina. Za odločitev o zahtevku je namreč relevantno listinsko stanje v času izdaje sodbe, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi pa v pravdnem postopku izgubijo pomen, ki so ga imele v postopku izvršbe (primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 398/2009 z dne 6. 5. 2009). Tako imajo le še takšno dokazno moč, kot vsi ostali dokazi, ter jih sodišče po načelu proste presoje dokazov ocenjuje skupaj z njimi (8. člen ZPP).

(7) Pritožba pa utemeljeno opozarja na zastaranje določenega dela vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. V skladu s 347. členom OZ so namreč zakonske zamudne obresti po svoji naravi občasne in stranske terjatve, ki zastarajo v triletnem zastaralnem roku od dospelosti vsake posamezne terjatve. Ker je v konkretnem primeru del celotne terjatve za izplačane materialne stroške v višini 379,74 EUR in stroške likvidacije v višini 201,80 EUR v plačilo dospel decembra 2003, so zakonske zamudne obresti, ki tečejo od navedenih zneskov, zastarale v decembru 2006. V letu 2008 vložen predlog za izvršbo je tako glede dela zakonskih zamudnih obresti vložen prepozno. Po opravljenem izračunu bi tako zakonske zamudne obresti na dan 13. 03. 2008 namesto vtoževanih 1.942,59 EUR, morale znašati 1.600,92 EUR, celoten znesek glavnice pa posledično namesto vtoževanih 7.381,41 EUR le 7.039,74 EUR. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti (5. alineja 358. člena ZPP). Ker drugi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(8) Na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker se je pravdni postopek začel po ugovoru dolžnika (tožene stranke) zoper sklep o izvršbi, je pritožbeno sodišče tudi ustrezno spremenilo izrek sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Izvršilno sodišče je namreč na podlagi dolžnikovega ugovora razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, ter nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). V pravdnem postopku bi moralo tako sodišče odločiti, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). V postopku, ki teče po vloženem ugovoru, sodišče namreč ugotavlja, ali je bil plačilni nalog utemeljen. Gre za presojo pravilnosti sodne odločitve - plačilnega naloga. Enako velja za presojo sklepa o izvršbi, zato je bilo potrebno izrek sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti.

(9) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena. Pritožnik je s pritožbo dosegel 5 % uspeh, zato mu je tožeča stranka dolžna glede na določila Odvetniške tarife povrniti 14,05 EUR. Na prvi stopnji je tožena stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega dela pa posebni stroški niso nastali, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev prvostopenjskega ni posegalo (3. odst. 154. čl. ZPP).