Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi letno lahko prodal več kot leglo psov, saj za te trditve ni predlagal prepričljivih dokazov. Ker ima tožnik psarno že vrsto let in sam izpostavlja, da je eden najbolj izkušenih in kakovostnih vzrediteljev, bi v spis nedvomno lahko predložil več listin, ki bi kazale na povprečno doseženo ceno psa glede na posamezno leglo in število prodanih mladičev letno. Takšno dokumentacijo je nenazadnje dolžan voditi že zaradi sledenja rodovniškim značilnostim pasme, pa tudi iz davčnih razlogov. Ob izostanku teh dokazov in dejstvu, da tožnik v letu 2013 ni mogel prodati polovice svojih mladičev, torej je prodal le eno in ne dve legli, pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopnega, da dosojeni znesek zadošča za pokritje tožnikove škode, ki jo je utrpel zaradi začasne zamrznitve vzrejnega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je tožniku dolžna plačati 5.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik osebno in po pooblaščencu. V laični pritožbi opisuje svoj trud, potreben za vzgojo vrhunskega plemenjaka N., za katerega mu je toženka neupravičeno »zamrznila« vzrejno dovoljenje. Meni, da sodišče ni dovolj podrobno opisalo vseh napak vzrejne komisije in odnosa članov in organov toženke do njegove pisarne in njega osebno. A. A. in B. B. ga želita načrtno uničiti. Vse mladiče bi lahko prodal za 800 EUR, saj je takrat povpraševanje po šarplanincih poraslo in je A. A., ki je bil član vzrejne komisije, prodal tri legla. Škoda mu je nastala, ko so bili mladiči stari 2 do 3 mesece. Zamrznitev vzrejnega dovoljenja je povzročila veliko obrekovanja doma in v tujini. Ker se mladiči kupujejo od pomladi do zime, ni mogoče reči, da je letna kvota zapolnjena. Prej je prodal letno dve legli in 17 mladičev ter psice ni paril, dokler ni imel kupcev za polovico legla. Stroški psa, preden gre k novemu lastniku, so za vzreditelja 500 do 550 EUR in tega tržna cena 300 do 350 EUR ne pokrije. Sodišče bi glede cene moralo slediti izpovedbam prič C. C., D. D. in E. E. 3. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, tožnik vztraja, da je bila zamrznitev vzrejnega dovoljenja ključen razlog za nezmožnost prodaje petih mladičev. Prišel je namreč na slab glas, zato ni bilo več zainteresiranih kupcev. Zaključek, da je bilo tržišče zasičeno, je zmoten. Posledično je podana vzročna zveza med škodo zaradi stroškov hrane in cepljenja za te pse in izgubo vzrejnega dovoljenja. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede pričakovanega števila prodaje mladičev v naslednjih dveh letih. Tožnik bi nedvomno prodal vseh dvajset mladičev, in sicer najmanj za 800 EUR. Takšno ceno so potrdile zaslišane priče, ki jim sodišče neutemeljeno ni sledilo. Tudi če so priče s tožnikom v prijateljskih odnosih, jim verodostojnosti ni mogoče odreči. Tožnik je s pogodbo izkazal, da je C. C. mladiča prodal za 1.030 EUR, kar potrjuje, da med njima ni prijateljskega odnosa. Vztraja, da bi s prodajo 20 mladičev po ceni 800 EUR ustvaril 16.000 EUR dohodka.

4. Toženka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je toženka ravnala protipravno, ko je tožniku v nasprotju z veljavnim Vzrejnim pravilnikom za šarplanince, tornjake in hrvaške ovčarje začasno odvzela (»zamrznila«) vzrejno dovoljenje, ker so se v leglih z dvema psicama skotili trije črni mladiči. Odločilo je, da tožniku odgovarja za nastalo škodo glede postavk, ki so z odvzemom vzrejnega dovoljenja v vzročni zvezi. Ker je pritožbo zoper sodbo vložil le tožnik, in sicer le v zavrnilnem delu glede višine odškodnine, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na njegove pritožbene navedbe glede ozadja, ki je vodilo do sprejetja spornega sklepa o odvzemu vzrejnega dovoljenja. Podlage za njegov sprejem toženka ni imela, zakaj je tako ravnala, pa za odločitev v zadevi ni pravno pomembno.

7. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je nastala materialna škoda iz dveh razlogov. Najprej, ker ni mogel prodati petih mladičkov z zadnjega parjenja šarplaninca N., zaradi česar je bil prikrajšan pri dohodku, prav tako pa so mu nastali stroški njihove prehrane in cepljenja, in nadalje, ker mu je nastala izguba na zaslužku, ki bi ga dosegel s prodajo mladičev iz bodočih legel. 8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnik ne izpodbija, in predloženih listin izhaja, da je do začasne zamrznitve vzrejnega dovoljenja za psa N. prišlo skoraj 3 mesece za tem, ko sta se mu skotila mladiča V. in A., ter sedem tednov za tem, ko so se skotili U., B. in C. Vsi omenjeni mladiči so dobili rodovnike in noben od njih ni bil črne barve, da bi zanj veljala morebitna kasnejša vzrejna vprašljivost. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom prvostopnega, da sklep toženke o naknadni začasni zamrznitvi vzrejnega dovoljenja samca na prodajo mladičev ni imel neposrednega učinka. Tožnik je v postopku zgolj pavšalno zatrjeval, da je zaradi sklepa prišel na slab glas, kar je kupce odvračalo od nakupa. Za kaj takega dokazov ni ponudil, lastna izpoved pa je tako splošna, da ji v tem delu ni mogoče slediti. Ob zaslišanju javne objave zamrznitve vzrejnega dovoljenja ni potrdil, navedel je zgolj, da tega dejstva ni smel zatajiti. Hkrati ni izpostavil niti enega kupca, ki bi ga njegovo pojasnilo odvrnilo od nakupa. Ker je tožnik v letu 2013 psa paril trikrat v krajših časovnih intervalih, ob tem pa je sam izpovedal, da se v Sloveniji ne proda veliko psov te pasme (eno leglo), s pritožbenim ponavljanjem, da psov ni prodal prav zaradi izgube vzrejnega dovoljenja, ne more uspeti. To pa pomeni, da izguba dohodka od prodaje omenjenih mladičev in stroški njihovega cepljenja (ki bi ga moral izvesti v vsakem primeru) ter prehrane s protipravnim ravnanjem toženke niso v vzročni zvezi. Razlogi sodišča prve stopnje, navedeni v 12. do 16. točki sodbe, so v tem delu izčrpni in slonijo na skrbni in prepričljivi dokazni oceni, ki je pritožbene navedbe ne omajejo.

9. Tožnik je v zvezi s škodo zaradi izgube zaslužka od prodaje psov iz bodočih legel navedel, da bi s samcem imel najmanj še 4 legla, v katerih bi se mu skotilo 20 mladičev, ki bi jih prodal za najmanj 800 EUR. Skupno zato iz omenjenega naslova zahteva 16.000 EUR. Sodišče mu je v tem delu delno ugodilo, sledilo mu je, da bi lahko imel 4 legla, vendar je glede na tržne razmere ocenilo, da bi prodal le 10 mladičev po povprečni ceni 500 EUR ter toženko zavezalo, da mu za to škodo izplača znesek 5.000 EUR.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako tožnik kot sodišče pri oceni izgubljenega dobička spregledala, da končna cena psa ne predstavlja zneska izgubljenega zaslužka. Tožnik je ob zaslišanju navedel, da je imel z mladiči že do prodaje okrog 300 EUR stroškov1, v pritožbi pa celo zatrjuje, da ti stroški znašajo od 500 do 550 EUR. Tudi če bi torej mladiče prodal za 800 EUR, kot trdi in v kar sicer pritožbeno sodišče dvomi2, bi mu od posameznega mladiča ostalo le okrog 300 oziroma največ 500 EUR. Dosojeni znesek 5.000 EUR zato glede na okoliščine primera nedvomno pokrije škodo, ki bi jo tožnik utrpel zaradi izgube na zaslužku, in to tudi če bi mu uspelo 10 psov prodati po 800 EUR, torej za ceno, ki so jo kot tržno navedle priče, izpostavljene v pritožbi. Tožnik ni izkazal, da bi letno lahko prodal več kot leglo psov, saj za te trditve ni predlagal prepričljivih dokazov. Ker ima tožnik psarno že vrsto let in sam izpostavlja, da je eden najbolj izkušenih in kakovostnih vzrediteljev, bi v spis nedvomno lahko predložil več listin, ki bi kazale na povprečno doseženo ceno psa glede na posamezno leglo in število prodanih mladičev letno. Takšno dokumentacijo je nenazadnje dolžan voditi že zaradi sledenja rodovniškim značilnostim pasme, pa tudi iz davčnih razlogov. Ob izostanku teh dokazov in dejstvu, da tožnik v letu 2013 ni mogel prodati polovice svojih mladičev, torej je prodal le eno in ne dve legli, pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopnega, da dosojeni znesek zadošča za pokritje tožnikove škode, ki jo je utrpel zaradi začasne zamrznitve vzrejnega dovoljenja. Ob tem še dodaja, da premoženjska škoda v konkretnem primeru predstavlja zgolj hipotetično kategorijo, o kateri je mogoče sklepati glede na normalen potek stvari, življenjsko sprejemljive okoliščine poteka pa mora izkazati tožnik.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Izpoved tožnika na listovni številki 87 spisa. 2 Zgolj posamezna pogodba ne izkazuje splošno dosežene prodajne cene, tožnik pa je sam navedel, da je pse prodajal v tujino tudi zgolj za 200 EUR, nekaj jih je celo podaril.