Jedro

Izvedenka medicine dela, prometa in športa je določno opredelila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in upoštevajoč delovno mesto strojni delavec III lahko tožnik to delo opravlja s polnim delovnim časom, upoštevajoč stvarne razbremenitve in njegova delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 % in ni potrebna poklicna rehabilitacija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 16. 5. 2016, da se tožnika razvrsti v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni, ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Odločbo tožene stranke z dne 16. 5. 2016 je sodišče prve stopnje dopolnilo v drugem odstavku točke II. tako, da je dodalo ugotovljene stvarne razbremenitve, ki jih tožnik pri delu potrebuje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Ne strinja se s tem, da je sedaj zaradi poklicne bolezni samo 70 % invalid III. kategorije, saj mu je že od 9. 3. 2000 dalje pravnomočno priznana invalidnost zaradi poklicne bolezni. Ne strinja se s tem, da je za delo sposoben v polnem delovnem času in da lahko dviguje 8 kg. Navaja, da je varilec in ne strojni delavec, za sedanjo tehnologijo in kvaliteto izdelkov rabiš najmanj štiri leta izobrazbe za strojnega tehnika ali pa šest let za strojnega inženirja. Ne strinja s tem, da ni opravičen do nadomestila za poklicno bolezen po pravnomočni sodbi in sklepu Ps 1742/2000 z dne 25. 12. 2003 od 9. 3. 2000 dalje. Moral bi dobivati večjo nadomestilo za bolezen kot jo sedaj prejema (203,00 EUR). Meni, da bi moral biti postavljen sodni izvedenec s pravno izobrazbo, saj sodna izvedenka A.A. ni strokovno izobražena, da bi lahko odločala o celotnem postopku. Sodna izvedenka in pooblaščenka ZPIZ se dobro poznata, ter jo je zato ta tudi izbrala. V pritožbi opisuje tudi dosedanje postopke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 5. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B., izpostava C. z dne 20. 1. 2016. Z upravno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni 70 % in bolezni 30 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: kjer ni varjenja, ker tudi ne varijo in kjer nima stika z iritansi za kožo ali kontaktnimi alergeni, na katere je senzibiliziran, brez pogoste prisilne drže oziroma pogostega sklanjanja, ročno lahko premešča bremena do 8 kg, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodno izvedenko A.A. izbrala pooblaščenka tožene stranke, saj je to protispisna navedba. Tožnik je v tožbi predlagal sodnega izvedenca, na glavni obravnavi pa izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Sodišče je na glavni obravnavi 24. 5. 2017 sprejelo dokazni sklep, da se takšni izvedenec postavi. S sklepom z dne 30. 5. 2017 je za sodno izvedenko postavilo specialistko medicine dela, prometa in športa dr. A.A.. Sklep o postavitvi izvedenke je tožnik tudi prejel in nanj ni imel kakšnih pripomb. Tudi v pripombah na podano izvedensko mnenje tožnik ni navajal, da obstaja kakršnikoli izločitveni razlog, ter tako pritožbenim navedbam v navedeni smeri pritožbeno sodišče ne more slediti, saj tudi eventuelno poznanstvo samo po sebi ni okoliščina na podlagi katere bi lahko šteli, da gre za pristranskost izvedenke. Očitki v navedeni smeri morajo biti utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodatno navaja. Tožnik je po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1742/2000 z dne 27. 11. 2003 invalid III. kategorije invalidnosti zaradi poklicne bolezni od 9. 3. 2000 dalje. Priznana mu je bila pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, v okviru njegove usposobljenosti, kjer ni varjenja, ker tudi drugi ne varijo in kjer nima stika z iritansi za kožo ali kontaktnimi alergeni, na katere je senzibiliziran, s polnim delovnim časom.

8. Tožnik se ne strinja, da je pri njemu sedaj ugotovljena 70 % invalidnost zaradi posledic poklicne bolezni in 30 % invalidnost zaradi bolezni. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik že od leta 2001 razporejen na delovno mesto "strojni delavec III" in je tako potrebno pri presoji njegove delazmožnosti upoštevati tretji odstavek 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Ta določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela. V zvezi s tem je izvedenka menila, da upoštevajoč delo "strojni delavec III" tožnikova delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 % in tudi ni potrebna poklicna rehabilitacija. Res je, da je v letu 2000 bil razlog invalidnosti le poklicna bolezen, saj je pri njemu bila invalidnost podana zaradi varilskih pljuč. V okviru nove invalidnosti pa je že priznana invalidnost zaradi varilskih pljuč le del te invalidnosti, saj je prišlo do nove invalidnosti v okviru katere so bile upoštevane tudi dodatne zdravstvene okvare in potrebne nove razbremenitve pri delu, te pa so posledica bolezni. Pri tem gre za morfološke in funkcijske okvare hrbtenice. Te dodane omejitve zaradi okvare ledvene hrbtenice tožnik potrebuje od 21. 12. 2015 dalje, ko je bil zaradi stanja po operaciji in rehabilitaciji ledvene hrbtenice prvič obravnavan na senatu invalidske komisije. V tej smeri je tožena stranka tožniku priznala tudi dodatne stvarne razbremenitve (delo brez pogoste prisilne drže oziroma pogostega sklanjanja, ročno lahko premešča bremena do 8 kg, ob ugotovitvah izvedenke pa je sodišče prve stopnje priznalo še dodatne stvarne razbremenitve in sicer, da se pri delu lahko giba v ledveno križni hrbtenici le v okviru polovice optimalnih kotov in da delo lahko poteka le v ugodnih mikroklimatskih pogojih). Ob tem ni nepomembno, da izvidi pulmologa kažejo popolnoma normalno pljučno funkcijo in sideroza v tem obdobju ni napredovala. Tako da so se zgolj poslabšale ocene glede hrbtenice. Ob takšnih zdravstvenih težavah tožnika je vpliv na invalidnost kombiniran. Navedeno izhaja tako iz izvedenskega mnenja postavljene sodne izvedenke dr. A.A., kakor tudi iz izpovedi zaslišane priče D.D..

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 63. člena ZPIZ-2, ki določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije, pri čemer je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svoje poklica in nima več preostale delovne zmožnosti; II. kategorija je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več in III. kategorija je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

10. Izvedenka medicine dela, prometa in športa je določno opredelila, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in upoštevajoč delovno mesto "strojni delavec III" lahko tožnik to delo opravlja s polnim delovnim časom upoštevajoč stvarne razbremenitve in njegova delovna zmožnost ni zmanjšana za več kot 50 % in ni potrebna poklicna rehabilitacija.

11. Tudi pritožbeno sodišče sprejema mnenje izvedenke glede stopnje invalidnosti tožnika in da ob podanih stvarnih razbremenitvah lahko delo opravlja v polnem delovnem času. Navedeno izhaja tudi iz zaslišanja priče D.D..

12. Pogoje za invalidsko upokojitev določa ZPIZ-2 v 41. členu, vendar tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, saj ne izpolnjuje pogoja 65 let starosti. To, da je tožnik že 17 let brez zaposlitve na odločitev v predmetni zadevi glede pravice do invalidske pokojnine, ne vpliva.

13. V tem postopku je sodišče prve stopnje presojalo zgolj pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke glede invalidnosti tožnika, ne pa tudi glede pravice in višine nadomestila za invalidnost. Skladno z odločbo Območne enote B., izpostava C. z dne 20. 1. 2016 bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Zato pritožbeno sodišče na navedbe, ki se nanašajo na pravilnost višine nadomestil, ne odgovarja.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.