Jedro

Tožnik je opravljal identična dela kot drugi skrbniki kupcev, pri čemer je dela skrbnika kupcev izvajal tako za slovenski kot srbski trg, poleg tega pa je bil še prokurist v Srbiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se posamezna opravila delovnega mesta skrbnik kupcev po izvedeni reorganizaciji izvajala centralno, zaradi česar tožnikovo delo v tem delu ni bilo več potrebno, delo priprave izvedbenih in vzdrževalnih pogodb, kot ga je opravljal tožnik, pa je bilo s pripojitvijo ukinjeno. Preostale naloge tožnikovega delovnega mesta so bile prenešene na preostale zaposlene. Navedeno predstavlja utemeljen organizacijski razlog oz. poslovni odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 7. 2015 in njeno razveljavitev ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2014, zanj obračunati plače in mu izplačati neizplačane neto plače (pravilno: nadomestilo neto plač), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto plač odvesti vse davke, prispevke ter dohodnino in ga prijaviti v invalidsko in pokojninsko zavarovanje za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naložilo plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da pretežno ni opravljal del, za katere je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zato mu tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto skrbnik kupcev. Tožniku neposredno nadrejeni v zvezi z delom skrbnika kupcev A.A. je, zaslišan kot priča, povedal, da je tožnik pretežno opravljal posle prokurista in nadzora poslovanja srbskega trga, kot skrbnik kupcev pa je delal le tiste naloge, ki mu jih je sam delegiral. Izpovedal je, da je tožnik delal za B. d. o. o. 90-95 % celotnega časa in je bil na projektih za slovenski trg vključen s ciljem spoznavanja delovnega procesa. Obrazložitev, da se je zmanjšal obseg dela delovnega mesta skrbnik kupcev, je v nasprotju z zapisnikom sestanka tožene stranke z dne 21. 10. 2014 in priloženo prezentacijo, iz katere izhaja, da je tožena stranka zaposlene obveščala o pripojitvi k C., pri čemer ni omenjala racionalizacije in optimizacije procesov, temveč le priložnosti rasti poslovanja. Pravi razlog za odpoved tožniku je v tem, da se ga je B. D. (Srbija) želel znebiti, saj je 3. 3. 2015 sklenil pogodbo z E.E., nato pa mu je 9. 3. 2015 izdal neutemeljeno pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov in mu v marcu 2015 brez obvestila prekinil dostop do mrežnih pogonov. Poudarja, da nikoli ni zatrjeval, da je pogodba z E.E. neveljavna, temveč da jo je tožena stranka sklenila z namenom njegove zamenjave, ter da je z namenom prikazovanja zakonitosti svojega ravnanja v spis vložila prirejeni Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 3. 2015, ko je bila nedelja in tožena stranka ni delala. E.E. je tožnika takoj nadomestila pri delu na srbskem trgu, na katerem je postala direktorica. Tožena stranka funkcije prokurista v B. d. o. o. D. (Srbija) sicer ni nadomestila, a gre pri funkciji direktorja za položaj s skoraj enakimi pooblastili. Kot priča zaslišani F.F. je izpovedal, da je bil E.E. nadrejen, nadrejen pa je bil tudi tožniku, ki je funkcijo nadzora nad srbskim trgom in funkcijo prokurista opravljal v dogovoru z njim ves čas zaposlitve pri B. D. (Srbija). Nelogična je ocena sodišča, da morebitne nepravilnosti pri izvedbi postopka pripojitve ne morejo imeti vpliva na kasneje ugotovljen poslovni razlog, saj je bil razlog za odpoved drugačna organizacija dela pri toženi stranki kot prevzemniku. Tožena stranka je z vsemi prevzetimi skrbniki kupcev sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa nova pogodba ni bila ponujena. Tožena stranka je v Nameri o pripojitvi z dne 17. 3. 2015 ocenila, da pripojitev ne bo imela vpliva na število zaposlenih. Na podlagi takega zapisa sodišče ne bi smelo zaključiti, da ima tožena stranka kasneje, manj kot dva meseca po pripojitvi, pravico šteti pripojitev kot razlog za zmanjšanje števila zaposlenih. Tožnik tudi ni bil seznanjen z možnimi načini reševanja svojega delovnega položaja pred pripojitvijo ali po njej, kar je kršitev sedmega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost poslovanja z nepremičninami, ki zavezuje toženo stranko.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da A.A. ni ločil med nalogami tožnika kot prokurista in nalogami, ki jih je tožnik na srbskem trgu opravljal kot skrbnik kupcev. Zato na podlagi izpovedi te priče ni mogoče zaključiti, da tožnik del in nalog skrbnika kupcev ni opravljal. Sicer pa je tudi tožnik priznal, da je opravljal dela tega delovnega mesta, kar je potrdil tudi G.G., tožnik pa je še izpovedal, da so dela prokurista obsegala približno polovico njegovih zadolžitev. Na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da ob vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklep uprave tožene stranke o razrešitvi tožnika s funkcije prokurista hčerinske družbe B. D. (Srbija) še ni bil formalno sprejet. Postopek razrešitve je bil uveden pred izdajo odpovedi, kar izhaja iz odpovedi, pa tudi iz izjav H.H. in G.G.. Pravilen je zaključek sodišča, da je prišlo do zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu skrbnik kupcev. Tožnik ni navedel, zakaj naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Prezentacija z dne 21. 10. 2014 ne predstavlja gotovosti, da bo do širitve poslovanja prišlo, sicer pa je do odpovedi tožniku prišlo šele v juliju 2015. V zapisniku sestanka z dne 21. 10. 2014 pa je omenjeno tudi, da se bodo s pripojitvijo C. odpravljala podvojena dela. Tožnik le pavšalno trdi, da ga je E.E. nadomestila pri njegovem delu na srbskem trgu. Opisa del tožnika in E.E. sta različna. Ta delavka je bila odgovorna za koordiniranje cele ekipe skrbnikov kupcev in celoten prodajni lijak za regijo, v družbi B. D. (Srbija) je opravljala naloge operativne narave, tožnikovih nalog pa ni prevzela. Za direktorico B. D. (Srbija) je bila imenovana šele 8 mesecev po izpodbijani odpovedi, nadomestila pa je dotedanjega direktorja in ne tožnika. Sodišče ni napačno interpretiralo vsebine Namere o pripojitvi z dne 17. 3. 2015. Opredelilo se je do vseh okoliščin, relevantnih za odločitev v tej zadevi. Tudi Kolektivno pogodbo za dejavnost poslovanja z nepremičninami je tolmačilo pravilno, tožnik pa je bil seznanjen z vsemi aktivnostmi v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi in možnostmi za reševanje svojega delovnega položaja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v njej ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (konkretneje zapisnika z dne 21. 10. 2014 in priložene predstavitve), in med samimi temi listinami. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne moremo šteti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 7. 2015, ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji), ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

9. Pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga je vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati smotrnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. 10. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2015 izhaja, da se je s pripojitvijo družbe B. d. o. o. k družbi C. d. d. v celoti spremenila organizacija dela in prilagodila organizacijski strukturi družbe C. d. d., ki je preverjala možnosti združevanja poslovnih procesov in ukinjala podvojene procese. Zaradi drugačne organizacije dela določena dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal, niso več potrebna oziroma so ukinjena, nekatera pa se za celotno skupino C. izvajajo centralno. Nadalje iz odpovedi izhaja, da se je obseg del in nalog zaposlenih na delovnem mestu skrbnik kupcev zmanjšal, tako da ne zahteva tožnikove polne angažiranosti na delovnem mestu in bodo ostali zaposleni prevzeli preostanek njegovih nalog.

11. V zvezi z navedbami iz odpovedi je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi priče A.A., mag. G.G., H.H. in I.I., ki so te navedbe potrdile. Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je organizacijski razlog iz izpodbijane odpovedi dokazan.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik ni opravljal del, za katera je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar mu tožena stranka pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto skrbnik kupcev ni mogla zakonito odpovedati iz poslovnega razloga. Tožnik je namreč v svoji izpovedi potrdil, da je opravljal identična dela kot drugi skrbniki kupcev, pri čemer je dela skrbnika kupcev izvajal tako za slovenski kot srbski trg, poleg tega pa je bil še prokurist v Srbiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se posamezna opravila delovnega mesta skrbnik kupcev po izvedeni reorganizaciji izvajala centralno (skrbništvo nad kupci, izvajanje nalog korporativnega upravljanja in nadzora nad bivšimi hčerinskimi družbami ukinjene družbe B., izdelava tržnih analiz na trgih Slovenije in Srbije, določanje in usmerjanje operativnih in administrativnih postopkov v zvezi z oddajo ponudb na javne razpise v Sloveniji in Srbiji), zaradi česar tožnikovo delo v tem delu ni bilo več potrebno, delo priprave izvedbenih in vzdrževalnih pogodb, kot ga je opravljal tožnik, pa je bilo s pripojitvijo ukinjeno. Preostale naloge tožnikovega delovnega mesta so bile prenešene na preostale zaposlene (identifikacija in obravnava poslovnih priložnosti na trgih Slovenije in Srbije, trženje projektov, priprava kalkulacij projektov v trženjskem delu in priprava ponudb za projekte v Sloveniji in Srbiji, koordinacija in usklajevanje z ostalimi projektnimi vodji in ostalimi službami glede izvedbe projektov). Vse navedeno pa predstavlja utemeljen organizacijski razlog oz. poslovni odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 13. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da morebitne nepravilnosti v zvezi z obveščanjem in posvetovanjem s sindikati pri izvedbi pripojitve družbe B. d. o. o. k toženi stranki ne morejo imeti vpliva na kasneje ugotovljeni poslovni razlog. Kot navedeno, je tožena stranka v času, ko je bil tožnik že zaposlen pri njej, dejansko ugotovila poslovni razlog in mu zato odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v postopku pred izvedbo pripojitve spoštovala tudi 76. člen ZDR-1, ki določa obveznosti delodajalca prenosnika in delodajalca prevzemnika. Pritožba toženi stranki neutemeljeno očita kršitev sedmega odstavka 17. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost poslovanja z nepremičninam (Ur. l. RS, št. 9/1998 in spremembe; KP), ki določa obveznost delodajalca, da obvešča delavce o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev, delavci pa morajo biti osebno seznanjeni z možnimi načini reševanja svojega delovnega položaja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, 17. člen KP določa obveznosti delodajalca, ko gre za odpoved večjemu številu delavcev, v obravnavanem primeru pa ne gre za kolektivni odpust. Pisno obvestilo delavca o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga, kot ga je poznal prejšnji Zakon o delovnih razmerjih, pa v ZDR-1 ni več določeno kot obveznost delodajalca v postopku pred odpovedjo iz poslovnega razloga.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da omemba priložnosti rasti poslovanja po pripojitvi in širitve na prodajne trge Evropske Unije v Nameri o pripojitvi (z dne 21. 10. 2014) ne pomeni, da tožena stranka kasneje ne bi mogla podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je obstoj takega razloga ugotovila. Šele po izvedeni pripojitvi je namreč tožena stranka pregledala vse delovne procese in postopoma vključila prevzete delavce v svoj sistem in po tako izvršeni reorganizaciji ugotovila, da lahko delo organizira bolj učinkovito in z manj zaposlenimi. Da so bili delovni procesi in posamezna delovna mesta pregledani po pripojitvi (analiza delovnih mest se je pričela maja 2015), je potrdila vodja kadrovanja H.H.. Podobno izhaja tudi iz izpovedb I.I. in mag. G.G., ki je pojasnil, da so delovne procese pri toženi stranki dokončno uskladili proti koncu junija 2015 in ugotovili obstoj poslovnega razloga.

15. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da naj bi bile navedbe o zmanjšanem obsegu dela delovnega mesta skrbnik kupcev v nasprotju z zapisnikom sestanka tožene stranke z dne 21. 10. 2014 in priloženo prezentacijo, ker naj ta ne bi omenjala racionalizacije in optimizacije procesov. Tožena stranka je obstoj poslovnega razloga ugotavljala kasneje, po izvedeni pripojitvi, in dokazala njegovo utemeljenost, zato po vsebini drugačne ocene o učinkih nameravane reorganizacije pred izvedeno pripojitvijo iz oktobra 2014 niso relevantne pri presoji utemeljenosti razloga za odpoved in zakonitosti same odpovedi.

16. Neutemeljene so tudi tožnikove (splošne) pritožbene navedbe, da naj bi ga pri njegovem delu nadomestila E.E., s katero je tožena stranka 3. 3. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ta delavka s toženo stranko kot zunanja sodelavka sodelovala že pred sklenitvijo te pogodbe, za katero se je dogovarjala vse od novembra 2014. Tožnik v pritožbi specificirano ne prereka obširnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, da ga E.E. ni nadomestila pri delu, pri čemer je primerjalo opise tožnikovega delovnega mesta in delovnega mesta E.E. (pomočnik direktorja za razvoj poslovanja). Pravilno je ugotovilo, da naloge in predvsem odgovornosti teh delovnih mest niso enake, saj je bila E.E. zaposlena predvsem za delo na področju organizacijskega vidika poslovanja B. in organizacijske enote J., pri čemer je imela nadzor nad celo regijo, tožnik kot skrbnik kupcev pa je imel za nalogo (le) trženje projektov na določenem trgu. Glede na tako ugotovljene razlike v opisu delovnih mest in predvsem v dejanskem delu tožnika in E.E. je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da E.E. tožnika ni nadomestila. Ob takih ugotovitvah so neutemeljene oziroma nebistvene za odločitev tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 3. 2015, ki vsebuje novo delovno mesto Pomočnik direktorja za razvoj poslovanja, prirejen za potrebe te pravde.

17. Za odločitev v tej zadevi tudi ne more biti bistveno, da je E.E. kasneje postala direktorica B. d. o. o. D. (Srbija) (10. 3. 2016), saj je bila tožniku izpodbijana odpoved podana že v juliju 2015. Ne nazadnje pa E.E. s tem ni nadomestila tožnika kot prokurista, temveč dotedanjega direktorja družbe B. d. o. o. D. (Srbija).

18. S trditvami, da so bile z vsemi skrbniki kupcev, razen z njim, sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, tožnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da mu je bila odpoved podana iz diskriminatornih razlogov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožena stranka glede na izobrazbo vseh skrbnikov kupcev in izobrazbo, ki se je za to delovno mesto zahtevala, tožnika utemeljeno izbrala za presežnega delavca. Za delovno mesto skrbnika kupcev je bila namreč zahtevana elektro, strojna ali druga ustrezna smer izobrazbe, ki so jo preostali skrbniki kupcev tudi imeli - K.K. in L.L. sta bila strojnika, M.M. in N.N. pa inženirja strojništva. Tožnik je bil po izobrazbi ekonomist. Tožena stranka je v zvezi s tem pojasnila, da je delovna usposobljenost v primeru tehnične izobrazbe širša od tožnikove, saj omogoča npr. skrb za koordinacijo tehničnih rešitev, izdelavo tehničnih kalkulacij in dokumentacije, projektiranje, popise del, ipd. Glede na navedeno toženi stranki pri podaji izpodbijane odpovedi ni mogoče očitati diskriminacije.

19. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožniku zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker v izpodbijani sodbi niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).