Jedro

ZAgrS, ki velja od 17. 10. 2015, se ne uporablja za razmerja, ki jih ureja ZPVAS, torej za dedovanje po osebah, ki so jim bile premoženjske pravice vrnjene na podlagi 8. člena ZPVAS in so bile takrat že pokojne. Za te primere je treba uporabiti določbe ZPVAS in ne ZAgrS. Izjema velja, če nihče od dedičev ni član AS in za članstvo tudi noče zaprositi ali iz nje tisti, ki so bili člani, izstopijo. V takem primeru bo namreč podana podlaga za analogno uporabo pravil ZAgrS o določitvi prednostnega vrstnega reda med dediči istega dednega reda (50. člen).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tretji odstavek točke III izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. V sklepu o dedovanju je ugotovilo, da v zapuščinsko premoženje spadajo nepremičnine Agrarne skupnosti B., ki so bile zapustniku S. A. (kot solastnina oziroma skupna lastnina) vrnjene z odločbami Upravne enote Radovljica (točka I izreka). Odločilo je, da to premoženje (ob upoštevanju Zakona o agrarnih skupnostih, v nadaljevanju ZAgrS) deduje zapustnikova hči A. R. (točka II izreka), ki je dolžna sodedinji M. P. izplačati njen nujni delež v višini 857,91 EUR in sicer v 24-tih mesečnih obrokih po 35,75 EUR (točka III izreka). V nadaljevanju je odredilo še ustrezen vpis v zemljiški knjigi ter odločilo o taksni obveznosti (točki IV in V izreka).

2. Pritožbo vlaga dedinja A. R. Izpodbija le tisti del odločitve s katero ji je sodišče naložilo plačilo nujnega deleža v 24-tih zaporednih mesečnih obrokih. Predlaga, da se ji naloži plačilo v 60-tih mesečnih obrokih.

3. Sodedinja M.P. na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v času, ko je pritožbeno sodišče v zadevi odločalo prvič1, prišlo do odstopa od takrat zavzetega stališča, ki se nanaša na uporabo ZAgrS. Tako je bilo po ponovnem razmisleku o spremembah, ki jih je v pravno ureditev dedovanja premoženja agrarnih skupnosti (v nadaljevanju AS) vnesel ta zakon, v zadevi II Cp 2233/2016 zavzeto stališče, da se nov zakon, ki velja od 17. 10. 2015 (in velja vzporedno z Zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, v nadaljevanju ZPVAS) ne uporablja za razmerja, ki jih ureja ZPVAS, torej za dedovanje po osebah, ki so jim bile premoženjske pravice vrnjene na podlagi 8. člena ZPVAS in so bile takrat že pokojne. Za te primere je treba torej uporabiti določbe ZPVAS in ne ZAgrS. Izjema pa velja, če nihče od dedičev ni član AS in za članstvo tudi noče zaprositi ali iz nje tisti, ki so bili člani, izstopijo (za tak primer gre v konkretni zadevi2 ). V takem primeru bo namreč podana podlaga za analogno uporabo pravil ZAgrS o določitvi prednostnega vrstnega reda med dediči istega dednega reda (50. člen). Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v prej omenjeni zadevi II Cp 2233/2016, ZPVAS izrecno ne ureja, komu pripade premoženje, če ni primernega dediča, ker nihče od dedičev ni ali ne želi postati član AS. Gre za zakonsko praznino, ki jo je treba, če je le mogoče, zapolniti z analogijo (tretji odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). Dosedanja sodna praksa se ni poenotila v stališču, da v takem primeru pripade premoženje občini in da je občina dolžna izplačati tudi vrednost nujnih deležev. Pritožbeno sodišče je zato zavzelo stališče, da je analogna uporaba pravil ZAgrS v takem primeru ustreznejša3 4. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru, čeprav iz drugačnih razlogov, zato ravnalo pravilno, ko je pri odločanju uporabilo določila ZAgrS.

6. Po drugem odstavku 52. člena tega zakona sodišče rok za izplačilo nujnega deleža določi glede na gospodarsko zmožnost in socialne razmere dediča in ne sme biti krajši od enega leta in ne daljši od desetih let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in ta ugotovitev v pritožbenem postopku ni izpodbijana), da znaša nujni delež dedinje M. P. 847,91 EUR, pritožnici pa je ob sklicevanju na povzeto določilo in njene navedbe5 naložilo plačilo v 24-tih zaporednih mesečnih obrokih (to je po 35,75 EUR mesečno).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o roku za izplačilo nujnega deleža (to je rok dveh let) glede na višino zneska, ki ga mora pritožnica izplačati in njene dohodke, pravilna. Za določitev (še daljšega) roka glede na okoliščine konkretnega primera ni nobene podlage, saj pritožnica ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ni navedla za to nobenih konkretnih razlogov. Tako v pritožbi le na splošno govori pričakovanih odhodkih in omejenih prihodkih, kar pa ne more pomeniti podlage za spremembo odločitve.

8. Pritožbo je bilo iz navedenih razlogov treba zavrniti in sklep na podlagi 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrditi.

1 Prvi sklep o dedovanju je bil (zaradi postopkovnih kršitev) razveljavljen s sklepom tega sodišča II Cp 2402/2015 z dne 18. 11. 2015. 2 A. R. je bila članica Agrarne skupnosti B., vendar je med zapuščinskim postopkom iz nje izstopila (glej potrdilo z dne 17. 6. 2015), M. P. ni bila nikoli članica in je ves čas postopka zahtevala le izplačilo nujnega deleža v denarju. 3 Pravni položaj občine je bil nejasen: premoženje ji ne pripade kot kaducitetnemu upravičencu, niti je ni mogoče šteti za dediča. Analogna uporaba pravil ZAgrS na drugi strani ohranja dedovanje v naravi znotraj kroga dedičev, odpravlja možnost dedičev, da bi izbirali med dedovanjem v naravi in dedovanjem v denarju, in ne vključuje občine kot "tujka" med nosilci premoženja v AS, kadar to ni neogibno potrebno. 4 Za tak primer in analogno uporabo pravil ZAgrS, čeprav to iz razlogov ni povsem jasno razvidno, je šlo tudi v zadevi VSL I Cp 3075/2016 (glej točko 7). 5 Pritožnica je navedla, da živi sama in prejema mesečno pokojnino 488,36 EUR.