Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovolitev revizije je na revidentu. Vrednost po 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 mora biti jasno izražena v reviziji. Pomembno pravno vprašanje po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je namenjeno zagotavljanju enotnih stališč in prakse Vrhovnega sodišča. Zelo hude posledice po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je potrebno specificirati.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka po odvetniški družbi dne 12.5.2008 vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z izpolnjevanjem vseh pogojev po 2. odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US).

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka plačala po prvostopni odločbi za obdobje od v odločbi ugotovljenega prvega dne zamude do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe.

Po 2. odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po presoji vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. O ustavnosti tega stališča se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS, ki je v sklepu št. Up-858/08 z dne 3.6.2008 ugotovilo, da takšna razlaga ne predstavlja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava RS.

Tožeča stranka navaja, da izpolnjuje pogoj iz 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ker vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 20.000 EUR. Iz sodnega spisa sodišča prve stopnje namreč izhaja, da tožeča stranka zahteva vračilo obresti na preveč plačane zamudne obresti v višini 83.041,23 EUR. Po mnenju vrhovnega sodišča ta pogoj za dovolitev revizije ni izpolnjen, saj omenjeni znesek predstavlja zamudne obresti od neplačanih davščin, ki jih je tožeča stranka dobila vrnjene, in ne zamudnih obresti od preveč plačanih zamudnih obresti, katerih plačilo zahteva v tem postopku. Tudi sicer tožeča stranka v dosedanjem teku postopka ni specificirala višine zamudnih obresti, ki jih zahteva. Tega ni storila niti v reviziji. Res, da je njena pravica izražena v denarni vrednosti, kar določa 1. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1, vendar pa sodišče ne more preveriti, ali ta vrednost res presega 20.000 EUR, ker stranka zgolj pavšalno (brez izračuna) zatrjuje, da zamudne obresti, ki jih zahteva, presegajo 20.000 EUR. Ker leži dokazno breme na revidentu, pavšalno zatrjevanje pa po presoji vrhovnega sodišča ne zadostuje.

Tožeča stranka utemeljuje dovoljenost revizije tudi s tem, da gre po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje (2. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1), in sicer, ali so davčni zavezanci upravičeni do zamudnih obresti od neupravičeno plačanih zamudnih obresti, ki so jih plačali na podlagi nezakonite in naknadno odpravljene odločbe. Trdi, da o tem pomembnem pravnem vprašanju vrhovno sodišče še ni odločalo in je v strokovni javnosti še vedno nejasno. Po stališču vrhovnega sodišča je ta razlog za dovolitev revizije namenjen predvsem funkciji vrhovnega sodišča glede zagotavljanja enotnih stališč in prakse. V obravnavani zadevi ne gre tak primer, saj je praksa sodišča prve stopnje glede tega pravnega vprašanja enotna (poleg izpodbijane sodbe še npr. sodba opr. št. U 1862/2006 z dne 12.2.2007 in sodba opr. št. U 884/2007 z dne 11.3.2008), zaradi česar vrhovno sodišče revizije na tej zakonski podlagi ni dovolilo.

Tožeča stranka trdi, da izpolnjuje tudi pogoj po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da ima odločitev zanjo hude posledice pri zagotavljanju likvidnostnih sredstev in sedaj ne more normalno poslovati ter normalno širiti svojega poslovanja. Vrhovno sodišče pripominja, da morajo po tej zakonski določbi biti podane zelo hude posledice in da sklicevanje na nastop zgolj hudih posledic ne zadostuje. Poleg tega pa tožeča stranka svojih navedb z ničemer ne konkretizira, zaradi česar gre po presoji vrhovnega sodišča za pavšalno zatrjevanje, kar pomeni, da tudi ta pogoj za dovolitev revizije ni izpolnjen.

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovolitev revizije po 2. odstavku 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.