Jedro

Glede na opisane značilnosti instituta odvzema premoženjske koristi ni dvoma, da je odločanje o slednjem povezano z odločanjem o krivdi in sankciji oziroma da je obsodilna sodba predpostavka za odvzem premoženjske koristi. Vprašanje, ali gotovina, ki jo je toženka vzela iz sefa, pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ne more predstavljati samostojnega predhodnega vprašanja. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve pa ne more predstavljati predhodnega vprašanja v obravnavani pravdi zaradi plačila odškodnine, saj ne gre za položaj iz drugega odstavka 206. člena ZPP oziroma za primer, ko bil bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek civilnopravne posledice.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče postopek prekinilo do pravnomočnosti odločitve v zadevi XX K 001/2020, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

2.Zoper navedeni sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Višjemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je zmotno pričakovanje sodišče, da se bo v kazenskem postopku XX K 001/2020 ugotavljal izvor denarja, ki ga je toženka ukradla iz tožnikovega sefa. Poleg tega je kazenska zadeva zelo obsežna, sojenje se sploh še ni začelo, pravnomočno rešitev je pričakovati šele čez nekaj let. V nadaljevanju se pritožnik sklicuje na pojasnila odvetnika, ki zagovarja tožnika v kazenskem postopku, in sicer, da pravnomočna obtožnica spornega sefa in morebitne gotovine v njem ne omenja oziroma zasežene gotovine ne inkriminira; da je v kazenski zadevi odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi in da naknadno zasežena gotovina ni predmet tega postopka; da je bila v kazenski zadevi vložena zahteva za vrnitev zasežene gotovine skupaj z dokazili, da gre za zasebno lastnino tožnika in njegove družine; da se z vprašanjem, čigava last je zaseženi denar iz spornega sefa, v okviru pravnomočnih obtožbenih očitkov kazensko sodišče ne bo poglobljeno ukvarjalo; odloči lahko le, ali se ta denar odvzame ali ne.

Nadalje navaja, da toženka ves čas spreminja svoje izjave in jih prilagaja potrebam postopka. Zoper tožnika in njegovo partnerko je podala krivo ovadbo, kazenski postopek je bil ustavljen, ker je po izvedenem dokaznem postopku Državno tožilstvo umaknilo obtožni predlog. Tudi v kazenskem postopku XX K 001/2020 spreminja svoje izjave. Okrožno sodišče je nekritično sprejelo sporazum o priznanju krivde, ki je bil sklenjen med toženko in tožilstvom.

Sodišče bi moralo v tej pravdi dokazni postopek nadaljevati in sprejeti odločitev, ali je toženka denar tožniku ukradla in koliko ga je bilo, stvar kazenskega postopka pa je, ali bo ta denar začasno tožniku zasežen zaradi zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca. Odločiti bi moralo tudi o tem, ali je tožnik toženki posodil 100.000 EUR. Ne glede na odločitev v kazenskem postopku, bi v primeru prekinitve pravdnega postopka ostalo odprto vprašanje razlike med 300.000 EUR in 194.800 EUR.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da denar, ki ga je tožnik hranil v sefu, predstavlja premoženjsko korist tožnika zaradi izvršitve kaznivih dejanj davčne zatajitve. Zaradi odrejenega začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi kazensko sodišče tožniku ne bo vrnilo nobenega že začasno zaseženega premoženja, dokler ne bo odločilo o kazenski odgovornosti tožnika. Velika premoženjska korist je objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju davčne zatajitve, zato bo moralo kazensko sodišče presojati ali je tožnik z izvršitvijo kaznivih dejanj tako korist pridobil. Odločitev o tem bo zagotovo odvisna tudi od ugotovitve izvora in zneska denarja, ki ga je tožnik hranil v sefu. Tožnik je v zvezi z gotovino v sefu zoper toženko pred Okrožnim sodišče v Krškem sprožil tudi kazenski postopek II K 002/2021, pravno nevzdržno bi bilo, če bi izvor gotovine ugotavljala tri sodišča.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik od toženke zahteva plačilo 400.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 300.000 EUR od vložitve tožbe, od zneska 100.000 EUR pa od 25. 2021 dalje. Glede zneska 300.000 EUR trdi, da gre za njegov denar (gotovino), ki je bil po dogovoru s toženko shranjen v njenem sefu v Avstriji, in mu ga je toženka protipravno odtujila. Znesek 100.000 EUR pa predstavlja zapadlo terjatev iz naslova posojilne pogodbe z dne 24. 6. 2017. Toženka je sprva (v odgovoru na tožbo) trdila, da tožnik v sefu ni hranil nobenih denarnih sredstev ampak le dokumentacijo, kasneje pa z vlogo z dne 8. 5. 2024 trditve spremenila in priznala, da je iz sefa vzela 194.800 EUR in gotovino izročila kazenskemu sodišču v zadevi XX K 001/2020. V tem postopku sta tožnik in toženka skupaj z več drugimi fizičnimi in eno pravno osebo (hudodelska združba) obtožena storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem in četrtem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Toženka je s Specializiranim državnim tožilstvom RS dne 6. 11. 2023 sklenila sporazum o priznanju krivde, ki ga je kazensko sodišče istega dne sprejelo na naroku, na katerem je toženka sodišču v hrambo izročila 194.800 EUR kot gotovino, ki izvira iz kaznivih dejanj.

6.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predmetni postopek prekinilo na podlagi 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedlo je, "da je odločitev v tem pravdnem postopku odvisna od (1) odločitve o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in (2) odločitve o (predhodnem) vprašanju ali (tožnikova) gotovina, ki jo je toženka vzela iz sefa, pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem". Navedlo je še, da če "gotovina izvira iz kaznivega dejanja, se mora s sodbo kazenskega sodišča storilcu ali drugi prejemnici ali prejemniku odvzeti, česar pa ni mogoče obiti niti s sklicevanjem na obligacijska niti na stvarnopravna razmerja".

O odvzemu premoženjske koristi

7.Po določbi 74. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek), korist pa se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje (drugi odstavek). Gre za sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji.

Odvzem protipravne premoženjske koristi je subsidiarne narave, saj se odvzame le v primeru, ko oškodovanec ne uveljavlja premoženjskopravnega zahtevka (prim. prvi odstavek 76. člena KZ-1).

O predhodnem vprašanju

8.Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Predhodno vprašanje pomeni pravno celoto, ki bi bila lahko predmet samostojnega obravnavanja v postopku pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, odločitev o njem pa je rezultat silogistične operacije, v kateri mora sodišče na ugotovljeno dejansko stanje uporabiti ustrezno pravno normo in se tako kaže kot odločba v odločbi o glavni stvari.

Rešitev predhodnega vprašanja je sestavni del spodnje premise sodniškega silogizma, na katerem temelji odločitev o zahtevku, zato ima pravni učinek samo v konkretni pravdi (drugi odstavek 13. člena ZPP).

O obstoju kaznivega dejanju kot predhodnem vprašanju

9.Obstoj kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdi v tistih primerih, ko je nujen pogoj za nastanek določene pravne posledice na civilnopravnem področju, in je zato v pravdi od vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.

Nastanek pravne posledice na civilnem področju je le izjemoma odvisen od ugotovitve, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. V teoriji se kot primer, ko je obstoj civilnopravne obveznosti odvisen od obstoja kaznivega dejanja, navaja (le) dolžina zastaralnega roka odškodninske terjatve (prvi odstavek 353. člen Obligacijskega zakonika).

Obravnavani primer

10.Glede na opisane značilnosti instituta odvzema premoženjske koristi ni dvoma, da je odločanje o slednjem povezano z odločanjem o krivdi in sankciji oziroma da je obsodilna sodba predpostavka za odvzem premoženjske koristi. Vprašanje, ali gotovina, ki jo je toženka vzela iz sefa, pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ne more predstavljati samostojnega predhodnega vprašanja. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve pa ne more predstavljati predhodnega vprašanja v obravnavani pravdi zaradi plačila odškodnine, saj ne gre za položaj iz drugega odstavka 206. člena ZPP oziroma za primer, ko bil bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek civilnopravne posledice.

11.V obravnavani zadevi tudi ne gre za to, da bi kazensko in civilno sodišče obravnavali isti historični dogodek (identično dejansko stanje) v smislu 14. člena ZPP, saj vezanost po tem členu nastane šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe. Poleg tega je pri identičnem dejanskem stanju civilno sodišče vezano na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost storilca. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da tudi v primeru, da bi bil tožnik pravnomočno obsojen za očitano kaznivo dejanje in bi bil izrečen tudi odvzem premoženjske koristi, v delu, v katerem je civilno sodišče vezano na kazensko sodbo (izrek oziroma opis dejanja) ne bi bilo ugotovljeno, ali je bila gotovina v sefu pridobljena s kaznivim dejanjem. Ugotovljena bi bila le višina pridobljene premoženjske koristi in odločeno, da se odvzame, če oškodovanec ne bi uveljavil premoženjskopravnega zahtevka.

12.Poleg tega pritožnik utemeljeno opozarja, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, zakaj je predmetni postopek prekinjen tudi za razliko od vtoževanega zneska 300.000 EUR in zneskom 194.800 EUR, to je vsoto gotovine, ki jo je toženka izročila kazenskemu sodišču v okviru sporazuma o priznanju krivde, ter o znesku 100.000 EUR, ki je vtoževan na drugi pravni podlagi (posojilo) kot znesek 300.000 EUR.

13.Ker glede na navedeno vprašanje, ali je tožnik storil očitano mu kaznivo dejanje in posledično vprašanje, ali gotovina v sefu pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v obravnavani pravdi ne predstavljata predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP, zaradi katerega bi smelo sodišče postopek prekiniti, pravdni postopek glede zneska 105.200 EUR in 100.000 EUR pa s kazenskim postopkom nima nobene povezave, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.

14.Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Gre za institut zasega in hrambe predmetov, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku (prvi odstavek 220. člena Zakona o kazenskem postopku, ZKP).

2Sodba VS RS I Ips 438/2006 z dne 19. 4. 2007.

3Več o tem glej sodbo VS RS I Ips 46801/2011 z dne 22.01.2015 (10. točka obrazložitve).

4D. Wedam Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 1/2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 37.

5Ibidem.

6A. Galič, Predhodna vprašanja in identično dejansko stanje v razmerju med kazenskim in civilnim postopkom, Pravni letopis 1/2016, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani str. 121.

7Prav tam.

8Ki določa, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še, kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz, ponarejena.

9Za to bi šlo lahko le v razmerju do postopka II K 002/2021; iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v zvezi s sporno gotovino vložil zoper toženko zasebno kazensko tožbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 205/II in I KZ-1.

10Ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

11Treba je še poudariti, da je sporna gotovina species in ne genus in da tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženke, ki mu je povzročilo škodo, ne pa vrnitve tiste gotovine, ki mu naj bi mu jo toženka odtujila.

Zveza: