Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v trajanju treh mesecev (tožnik ima dopolnjeno zavarovalno dobo v trajanju štirih let in 22 dni).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke št. ... z dne 30. 7. 2012 in odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 13. 4. 2012 priznalo tožniku pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v trajanju treh mesecev ter toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odmeriti denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in ga v istem roku tožniku izplačati ter mu tudi povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR. Štelo je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da razlogi za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti niso podani.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je 6 mesečni rok za podajo izredne odpovedi o zaposlitvi potekel dne 17. 4. 2012 in vztraja pri tem, da je tožnik prepozno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 110. člena in 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Meni, da je odpovedni razlog zaradi neizplačanih plač po 112. členu ZDR nastopil že 18. 7. 2011, ko tožnik ni dobil izplačanih treh zaporednih plač in sicer za mesec april maj in junij 2011 in je tako rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika potekel dne 19. 1. 2011 in ne šele 17. 4. 2012, kot to šteje sodišče. Ker tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neupoštevanja prekluzivnega 6 mesečnega roka, ni bila pravočasna se njegova odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej po volji delavca, na podlagi katere pa tožnik nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnik upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kakor je to določeno v Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami). Tožena stranka je v okviru predsodnega postopka tožnikovo izredno odpoved štela kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je menila, da je tožnik zamudil 6 mesečni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je tako postal brezposeln po svoji krivdi ali volji, kar je razlog za odklonitev denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po 1. odstavku 63. člena ZUTD.

Sodišče prve stopnje je, tudi na podlagi listinske dokumentacije (zapisnika Inšpektorata RS za delo z dne 8. 3. 2012), ugotovilo, da delodajalec tožniku ni izplačal plače za mesec februar, april, maj, junij, julij in avgust 2011, plačo za mesec september 2011 pa mu je izplačal šele v mesecu januarju 2012. Na podlagi zapisnika o inšpekcijskem nadzoru je tožnik delodajalcu dne 12. 3. 2012 podal pisni opomin o kršitvi obveznosti pogodbe o zaposlitvi ter ga pozval, da kršitev odpravi. Ker delodajalec kršitve ni odpravil je tožnik dne 23. 3. 2012 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 27. 3. 2012. Tožnik je dne 6. 4. 2012 podal vlogo za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ki jo je tožena stranka v okviru upravnega postopka, tako na prvi kot na drugi stopnji z dokončno odločbo, zavrnila. Po stališču tožene stranke je 6 mesečni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. odstavka 110. člena ZDR potekel 19. 1. 2012, ker je razlog neizplačanih plač po 112. členu ZDR nastopil 18. 7. 2011, ko tožnik ni dobil izplačanih prvih treh zaporednih plač.

Takšno pravno razlogovanje, kakor ga navaja tudi pritožba je napačno. Sodišče prve stopnje je glede pravočasnosti tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da je razlog za izredno odpoved nastal resda že s tretjo zaporedno neizplačano plačo, torej v mesecu juliju, ko je zapadla junijska plača, vendar je navedeni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR obstajal tudi še vnaprej, saj delodajalec tožniku ni izplačal še nadaljnjih plač in sicer tudi ne plač za mesec julij, avgust in september. Plača za september je zapadla z 18. 10. 2010 in je tako 6 mesečni prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi potekel šele 18. 4. 2012. Tožnik je tudi po stališču pritožbenega sodišča izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v skladu z določbo 112. člena ZDR upoštevajoč tako predpisani postopek, kakor rok za podajo izredne odpovedi.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke, tožniku priznalo pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v trajanju treh mesecev (tožnik ima dopolnjeno zavarovalno dobo v trajanju štirih let in 22 dni) ter toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odmeri denarno nadomestilo za čas brezposelnosti in ga v istem roku tudi izplača. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.