Jedro

Vročilnica ima naravo javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno (224. člen ZPP). Domneva resničnosti javne listine je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z zanikanjem dejstva, ki ga v obravnavanem primeru izkazuje zapis in podpis vročevalca. Dokazno moč javne listine je mogoče izpodbiti le z določnim in dokazno podprtim zatrjevanjem razlogov za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP), čemur pritožnica ni zadostila

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da so za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni vsi pogoji. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni izprazni stanovanjski objekt na naslovu A. in ga prostega oseb in osebnih stvari izroči tožeči stranki ter ji povrne 149,33 EUR stroškov postopka.

2. Zoper navedeno zamudno sodbo se je pravočasno in iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila toženka. Kot bistveno trdi, da ji 7. 7. 2021 ni nihče poskušal vročiti sodnega pisanja, prav tako ji vročevalec tega dne ni ničesar nalepil na vrata, saj bi to zagotovo opazila. Ker nima hišnega predalčnika, bi ji moral vročevalec 26. 7. 2021 sodno pisanje pustiti pred vrati, če ji ga ni mogel vročil in ga ne bi smel odnesti nazaj na sodišče. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da za to izpolnjeni pogoji, določeni v 318. členu ZPP1. Pritožnica se s tem ne strinja in trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka prej navedenega člena. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je tožbo toženki vročilo v odgovor v skladu s 142. členom ZPP. Kot izhaja iz vročilnice (list. št. 7), je vročevalec pokušal toženki tožbo osebno vročiti 7. 7. 2021. Ker je na naslovu ni bilo (prav tako ne članov njenega gospodinjstva), ji je na vratih stanovanja pustil obvestilo kje se pisanje nahaja in rok v katerem ga mora prevzeti. Pritožnica zanika, da bi ji tega dne vročevalec pisanje poskušal vročiti in tudi, da ji je na vratih pustil obvestilo. Za navedeno trditev ne ponudi nobenega dokaza. Vročilnica ima naravo javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno (224. člen ZPP). Domneva resničnosti javne listine je sicer izpodbojna, vendar njene dokazne moči ni mogoče ovreči zgolj z zanikanjem dejstva, ki ga v obravnavanem primeru izkazuje zapis in podpis vročevalca. Dokazno moč javne listine je mogoče izpodbiti le z določnim in dokazno podprtim zatrjevanjem razlogov za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP), čemur pritožnica ni zadostila. Tega ne omaje niti pritožbena trditev, da pritožnica nima, prav tako ne njen sin in šest mladoletnih vnukov, drugega stanovanja, zato se zagotovo ne bi izogibala sprejemati pošto, saj je bila s strani odvetnika opozorjena, da se lahko zgodi, da bo zoper njo vložena tožba.

5. Prav tako zmotno je naziranje pritožbe, da bi ji moral vročevalec pisanje 26. 7. 2021, če ji ga ni mogel vročiti, pustiti pred vrati, ker nima hišnega predalčnika. ZPP namreč za tak primer v četrtem odstavku 142. člena določa, da se pisanje, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben vrne sodišču. Vročevalec zato v tem primeru pisanja, kot zmotno meni pritožba, ne sme pustiti pred vrati.

6. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 165., 154. in 155. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožeča stranka, ki z odgovorom na pritožbo k rešitvi zadeve ni bistveno prispevala.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.