Jedro

Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu, zato je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe 600. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po določbah tega zakona pa lahko naročnik dela (v obravnavanem primeru tožeča stranka) v primerih, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, pogodbo razdre in zahteva povračilo škode, pri čemer sploh ni potrebno, da bi poprej zahteval odpravo napake (619. čl. ZOR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravil toženec, neuporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilno odločili, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti škodo (katere višina ni bila sporna), ki jo je ta utrepla zaradi neuporabnega izdelka tožene stranke.

Toženčeva obveznost je jamčevalne narave (odgovornost za napake), zato se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 85. člena posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77), ki ureja dolžino garancijskega roka in na določbe 49., 61. in 65. člena zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS 34/84 - 10/91 in RS 17/91 - 69/96), v katerih so urejena vprašanja oddaje, izvajanja in nadzora del, tehničnih pregledov itd..

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora toženec plačati 68.400 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1992 dalje do plačila in povrniti 20.125 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izrek sodbe sodišča prve stopnje v obrestnem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 68.400 SIT od 8.9.1994 dalje do plačila, višji obrestni zahtevek (od 22.1.1992 do 7.9.1994) pa je zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, v kateri izrecno ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga. Toženec ni bil izvajalec del, ki naj bi zagotavljala tesnost strehe. Ta dela je tožnik opravil sam ali pa po šušmarjih, kar ni v skladu z določbo 49. člena zakona o graditvi objektov. Cementni estrih, ki ga je izdelala tožena stranka, je le zaščitni material. Delo je bilo opravljeno kvalitetno, reklamacija tožeče stranke pa je bila podana po preteku roka iz 85. člena posebnih gradbenih uzanc. Vsi zahtevki tožeče stranke so neupravičeni, toženi stranki povzročajo precejšnje stroške, poleg tega pa predstavljajo tudi nepotreben psihični pritisk nanjo.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. čl. ZPP) izhaja, da je toženec na objektu tožeče stranke v mesecu novembru leta 1989 položil cementni estrih, ki se je začel spomladi leta 1991 luščiti, zaradi česar ga je bilo potrebno odstraniti in položiti novega. Kljub pozivu tožeče stranke z dne 24.9.1991, tožena stranka napak ni odpravila.

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je tudi po mnenju revizijskega sodišča odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu, zato je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe 600. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po določbah tega zakona pa lahko naročnik dela (v obravnavanem primeru tožeča stranka) v primerih, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, pogodbo razdre in zahteva povračilo škode, pri čemer sploh ni potrebno, da bi poprej zahteval odpravo napake (619. čl. ZOR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravil toženec, neuporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilno odločili, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti škodo (katere višina ni bila sporna), ki jo je ta utrepla zaradi neuporabnega izdelka tožene stranke.

Toženčeva obveznost je jamčevalne narave (odgovornost za napake), zato se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 85. člena posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77), ki ureja dolžino garancijskega roka in na določbe 49., 61. in 65. člena zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS 34/84 - 10/91 in RS 17/91 - 69/96), v katerih so urejena vprašanja oddaje, izvajanja in nadzora del, tehničnih pregledov itd..

Po povedanem v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. čl. ZPP).

Določbe bivših zveznih predpisov so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 1/91-I.