Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, se presoja na podlagi preteklega ravnanja tujca.
Sodišče meni, da tožena stranka od tožnika ne zahteva idealnega ravnanja, pač pa ugotavlja, da se ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in to ne samo v enem primeru, pač pa tako s tem, ko v daljšem časovnem obdobju, ko je bil direktor družbe A., d.o.o., to je v času petih let, ni storil ničesar, da bi družba poravnavala svoje obveznosti.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca ter določila, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.
2. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožnik prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) vložil dne 5. 6. 2017. Vlogi je priložil fotografijo, pogodbo o zaposlitvi, izjavo, da preživlja le sebe, plačilne liste za zadnje tri mesece, bančne izpiske, overjeno fotokopijo potnega lista ter overjeno in prevedeno potrdilo o nekaznovanju, ki mu ga je izdala Policijska uprava v Prizrenu. Tožena stranka je po uradni dolžnosti pridobila še podatek o tem, da tožnik ni zabeležen v dostopnih policijskih evidencah, da ima urejeno zdravstveno zavarovanje do dne 11. 8. 2017 in da ima veljavno delovno dovoljenje z veljavnostjo do 4. 3. 2018. 3. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožnik od dne 16. 10. 2012 do dne 15. 3. 2016 zaposlen pri družbi A., d.o.o., od 17. 3. 2016 do 31. 5. 2016 pri družbi B., d.o.o., od 1. 2. 2017 dalje pa pri družbi C., d.o.o..Po vpogledu v Poslovni register Ajpes je nadalje ugotovila, da je bil tožnik od 18. 4. 2011 dalje direktor in edini zakoniti zastopnik družbe A., d.o.o. in da je bila ta družba dne 31. 5. 2017 izbrisana iz poslovnega registra. Po podatkih Finančnega urada Koper (v nadaljevanju FURS) ta družba do dne 13. 6. 2017 ni imela plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih dajatev, ki jim je potekel rok plačila, in sicer v višini 20.601,71 EUR.
4. Tožena stranka je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami ter mu dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnik je v svoji izjavi pojasnil, da je svoj poslovni delež v podjetju A., d.o.o. dne 14. 3. 2016 prodal, tako da je nova lastnica postala D.D., sam pa od tega dne dalje nima več nobenih obveznosti do te družbe. Glede na to izjavo je tožena stranka ponovno opravila poizvedbe pri FURS, pri čemer je ugotovila, da so neporavnane obveznosti družbe A., d.o.o. do dne, ko je tožnik prodal svoj poslovni delež, to je do dne 14. 3. 2016, znašale 14.826,96 EUR. Družba je od maja 2012 do marca 2016 zaposlovala delavce, vendar pa zanje v času od novembra 2013 do marca 2015 ni redno oddajala REK-1 obrazcev, niti ti obrazci niso bili oddani za tožnika za mesec marec 2016. S temi podatki je tožena stranka seznanila tožnika ter mu dala možnost, da se o njih izjavi. Tožnik je na poziv tožene stranke odgovoril po pooblaščenem odvetniku. Tožena stranka v obrazložitvi v celoti povzema njegov odgovor, iz katerega izhaja, da je tožnik s tem, ko je prodal svoj delež v družbi A., d.o.o., to storil s takim stanjem, kot je bilo stanje družbe v trenutku prodaje, torej je nova lastnica prevzela tudi vse neporavnane obveznosti družbe. Meni, da gre pri zamudi z oddajo REK-1 obrazcev za manjšo napako, ki pa ne dopušča zaključka, da se ne podreja pravnemu redu v Republiki Sloveniji.
5. Tožena stranka pojasnjuje, da je o tožnikovi vlogi za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo odločala na podlagi 37. člena ZTuj-2 ter pri tem ugotovila, da obstajajo zavrnilni razlogi, določeni v šesti alineji 55. člena ZTuj-2, saj meni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik kot tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje, da se razlogi za tako domnevo utemeljujejo na podlagi preteklega ravnanja tujca v času prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. V predmetnem postopku je namreč ugotovila, da tožnik v času od 18. 4. 2011 do 14. 3. 2016, ko je bil zakoniti zastopnik družbe A., d.o.o., ni redno poravnaval davčnih obveznosti in tudi ni poskrbel za pravočasno oddajo REK-1 obrazcev za zaposlene delavce. Dolgovani znesek družbe na dan, ko je tožnik prodal svoj delež, je bil visok, gre pa za dolgove, ki so nastali prav v času, ko je družbo zastopal tožnik. Tožena stranka zato meni, da bi moral tožnik pravočasno ukrepati, še preden je nastal tako visok davčni dolg, kar pa bi tudi dopuščalo ugotovitev, da se podreja pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Tudi pri ravnanju z zaposlenimi delavci se tožnik ni izkazal kot pošten delodajalec, saj v času sedemnajstih mesecev ni redno oddajal REK-1 obrazcev ter tako kršil davčno in delovnopravno zakonodajo. Tožena stranka meni, da v teh primerih ne gre govoriti o pomoti, malomarnosti ali manjši napaki, pač pa o zavestnem in ponavljajočem se nepodrejanju pravnemu redu. Te ugotovitve po prepričanju tožene stranke dajejo razlog za domnevo, da se tožnik tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, pri čemer ne gre slediti njegovi trditvi, da je dolg v višini 14.826,86 EUR nastal le v 15-ih dneh pred prodajo deleža podjetja. Tožena stranka je zato tožnikovo prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zavrnila, skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZTuj-2 pa odločila, da mora tožnik v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločitve zapustiti ozemlje Republike Slovenije.
6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Po tem, ko povzame ključne poudarke iz izpodbijane odločbe, navaja, da je že preko svojega pooblaščenca toženi stranki pojasnil, da za sebe REK-1 obrazca ni oddal le za zadnjih petnajst dni zaposlitve pri družbiA., d.o.o., in da je to manjša napaka. Tožena stranka ignorira dejstvo, da je FURS tožniku zaradi neporavnanih obveznosti izdala le en plačilni nalog, in sicer z očitkom, da kot zavezanec za davek na dodano vrednost, ni predložil obračuna DDV za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016 v zakonsko določenem roku. Ta plačilni nalog še vedno ni pravnomočen, saj je tožnik, enako pa tudi družba A., d.o.o., zoper ta nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri še ni odločeno. Drugih očitkov FURS do tožnika nima, saj zoper njega zaradi neporavnanih davčnih obveznosti in neoddaje REK-1 obrazcev ni sprožil nobenih postopkov ter zato očitno tega ne šteje za veliko napako. V postopku pri FURS je tožnik pojasnil celotno dogajanje in mu zato FURS, razen dejanja, za katerega mu je izdala plačilni nalog, ne očita nobenih drugih kršitev niti ne malomarnega ravnanja in mu jih zato ne bi smela očitati niti tožena stranka. Nepravično in pretirano bi bilo od tožnika zahtevati idealno ravnanje, saj se to ne zahteva niti od državljanov Republike Slovenije in se jim manjše napake tolerirajo. Tožnik je že v upravnem postopku pojasnil, da je iz notarskega zapisa razvidno, da je družbo A., d.o.o. prodal z vsemi obveznostmi in terjatvami, za obrazce REK-1 pa mu tudi sicer tožena stranka očita le, da jih ni redno oddajal, ne pa, da jih sploh ne bi oddal. Tudi FURS tega ni štela za kršitev.
7. Tožnik trdi, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi neutemeljeno sklicuje na dva dopisa FURS in jih navajal kot razlog iz 6. alineje 55. člena ZTuj-2, ne omenja pa tega, da se tožeči stranki taka napaka ali kakšna druga napaka ni ponovila v zadnjih nekaj letih bivanja v Republiki Sloveniji, prav tako tudi ne, da svoje obveznosti pravočasno in v celoti izpolnjuje, kar kaže, da se pravnemu redu podreja.
8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.
K točki I izreka:
9. Tožba ni utemeljena.
10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe po oceni sodišča navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in se jim, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:
11. Drugi odstavek 33. člena ZTuj-2 določa da mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora, poleg pogojev iz prejšnjega odstavka, izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje (tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). V obravnavanem primeru tožnik prosi za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, za kar mora izpolnjevati pogoje, ki jih določa 37. člena ZTuj-2. 12. Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Tujcu se tako dovoljenje izda, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve, druge, tretje, četrte, pete, šeste, sedme, devete, desete ali enajste alinee prvega odstavka 55. člena tega zakona (drugi odstavek 37. člena ZTuj-2). Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta, nato pa se na njegovo prošnjo ali prošnjo njegovega delodajalca lahko podaljša, kolikor so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37.člena ZTuj-2 in za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za dve leti (tretji in četrti odstavek 37. člena ZTuj-2).
13. V 55. členu ZTuj-2 so taksativno naštete okoliščine, zaradi katerih se tujcu ne izda enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 6. alinejo prvega odstavka tega člena, ki določa, da se tako dovoljenje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pojasnila je, da je bil tožnik direktor in edini zakoniti zastopnik družbe A., d.o.o. v času od 18. 3. 2011 do 14. 3. 2016, ko je to družbo prodal D.D. ter da je imela ta družba na dan prodaje za 14.826,96 EUR neporavnanih obveznosti, vendar pa tožnik ni pravočasno ukrepal, da ta dolg ne bi nastal, oziroma da bi ga poravnal (oziroma vsaj skušal poravnati). Očita mu tudi, da v času od maja 2012 do marca 2016 ni poskrbel za pravočasno oddajo REK-1 obrazcev za pri družbi A., d.o.o. zaposlene delavce, prav tako tega obrazca ni oddal za sebe za marec 2016. Na tej podlagi tožena stranka utemeljuje svojo presojo, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik kot tujec ne po podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji. Sodišče taki presoji tožene stranke in razlogom, ki jih za to navaja v izpodbijani odločbi, pritrjuje.
14. Med strankama ni sporen obstoj dolga družbe A., d.o.o. iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti, ki je nastal v času, ko je bil tožnik direktor in edini zakoniti zastopnik te družbe, niti niso sporne ugotovitve glede nepravočasne oddaje REK-1 obrazcev za zaposlene delavce in tudi ne glede neoddanega REK-1 obrazca za tožnika za zadnjih petnajst dni dela pri tej družbi. Četudi to tožnik priznava, pa obenem izpostavlja, da je družbo A., d.o.o. dne 14. 3. 2016 prodal in da je to storil s takim stanjem, kot je bilo stanje družbe v trenutku prodaje, torej da je nova lastnica prevzela tudi neporavnane davčne obveznosti družbe. Družba A., d.o.o. je bila nato čez dobro leto po prodaji, in sicer dne 31. 5. 2017, izbrisana iz sodnega registra, ne da bi bile pred tem poravnane davčne obveznosti v skupni višini 20.601,71 EUR.
15. Sodišče se pridružuje toženi stranki, ki izpostavlja, da se obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, presoja na podlagi preteklega ravnanja tujca. Skladno s tem ugotavlja, da je tožnik, ki je družbo A., d.o.o. prodal za kupnino 7.500,00 EUR, sicer res prenesel obveznosti te družbe na novo lastnico, vendar pa v času, ko je bil več let direktor te družbe in je takrat tudi nastal pretežni del dolga, ni ukrepal v smeri njegove odprave. Tej ugotovitvi tožene stranke tožnik tudi ne oporeka. Zgolj dejstvo, da FURS zoper tožnika zaradi teh neporavnanih obveznosti ni sprožila nobenega postopka, po presoji sodišča še ne pomeni, da šteje tak dolg za zanemarljiv ali celo opravičljiv. Nenazadnje je to, da zoper tožnika ni sprožila postopka izterjave neporavnanih obveznosti tudi povsem razumljivo, saj ni šlo za njegov osebni dolg, pač pa za dolg družbe, za katerega pa bi moral poskrbeti kot njen lastnik, direktor in edini zakoniti zastopnik. Sodišče torej meni, da je treba tožnikovo ravnanje presojati ne le glede na dejstvo, da FURS zoper njega ni sprožila postopkov, pač pa predvsem ocenjevati kako je ravnal kot direktor družbe A., d.o.o. in ali je storil karkoli, da bi družba svoje obveznosti poravnala. Enako to velja tudi za oddajo REK-1 obrazcev, saj kot direktor družbe v času sedemnajstih mesecev ni poskrbel, da bi bili ti za delavce oddani pravočasno. Tudi glede tega očitka sodišče poudarja, da zgolj dejstvo, da FURS zoper tožnika ni uvedel postopka, še ne pomeni, da je spoštoval pravni red v Republiki Sloveniji. Če je v primeru neoddanega REK-1 obrazca za tožnika za zadnjih petnajst dni dela pri družbi A., d.o.o. še mogoče govoriti o manjši napaki, oziroma manjši malomarnosti, pa tega nedvomno ni mogoče reči za oddajanje obrazcev za zaposlene delavce in za neporavnane zapadle davčne obveznosti v času, ko je bil tožnik direktor družbe. Sodišče se zato pridružuje toženi stranki, ki meni, da tožnik z opisanim ravnanjem ni spoštoval pravnega reda Republike Slovenije in da to omogoča zaključek, da se mu ne podrejal niti v bodoče. 16. Tožnik je še navajal, da se od njega zahteva idealno ravnanje in da se tega ne zahteva niti od državljanov Republike Slovenije, pač pa da se manjše napake tolerirajo. Smiselno torej trdi, da je bil obravnavan neenako, vendar pa take svoje trditve ni argumentiral in tudi ni z ničemer izkazal, kar pomeni, da ostaja zgolj na ravni nedokazanega zatrjevanja in ji zato sodišče ne sledi. Sodišče meni, da tožena stranka od tožnika ne zahteva idealnega ravnanja, pač pa ugotavlja, da se ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in to ne samo v enem primeru, pač pa tako s tem, ko v daljšem časovnem obdobju, ko je bil direktor družbe A. d.o.o., to je v času petih let, ni storil ničesar, da bi družba poravnavala svoje obveznosti. Prav tako nepravočasno oddajanje REK-1 obrazcev za delavce ni bil osamljen primer, pač pa praksa, ki je trajala kar sedemnajst mesecev. Od vsakega, tako tujca kot državljana, se zahteva spoštovanje pravil davčne in delovnopravne zakonodaje in, če je v posamičnih primerih, s katerimi ne nastaja škoda, še mogoče govoriti o malomarnosti ali manj pomembnih zadevah, pa tega za tak čas trajanja nepravilnosti in višino nastalega dolga, kot je to veljajo v tožnikovem primeru, tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti.
17. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), oziroma se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.
K točki II izreka:
18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.