Jedro

Tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnik namreč v času izdaje prvostopne odločbe, zoper katero predlaga obnovo postopka, ni bil zakoniti zastopnik A.A. Tudi dejstvo, da je bil po njeni smrti postavljen za upravitelja njene zapuščine, mu ne daje statusa upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 12. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Žalec z dne 14. 10. 2003, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan z odločbo Upravne enote Žalec z dne 7. 6. 2001. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru tožnik ni upravičeni predlagatelj za obnovo postopka, da je predlog tudi prepozen in da tudi sicer niso podani pogoji za obnovo postopka, ki ga je tožnik predlagal na podlagi 10. točke 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Soglaša pa tudi z razlogi izpodbijane odločbe, se nanje sklicuje in jih skladno z določbo drugega odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja. Glede tožbenih ugovorov pa navaja, da iz podatkov denacionalizacijskega postopka, v katerem tožnik ni imel položaja stranke v postopku, izhaja, da A.A. v postopku ni imela pooblaščenca in da je vsa dejanja opravila sama. Iz podatkov upravnega spisa pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo njeno stanje, kot stranke v postopku, takšno, da bi ji moral upravni organ postaviti začasnega zastopnika, in ni z ničemer izkazano, da A.A. ni bila sposobna za samostojno nastopanje v postopku pred upravnim organom. Tožena stranka je v razlogih svoje odločbe navedla vse okoliščine, ki so relevantne za presojo okoliščin, ki vplivajo na obnovo postopka, zato ni utemeljen tožbeni očitek, da je sklep neobrazložen in da nima odločilnih razlogov.

3. Tožnik je vložil revizijo (prej pritožbo) iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Po njegovi oceni je izpodbijana sodba nezakonita, ker je sodišče prve stopnje potrdilo odločitvi upravnih organov na prvi in drugi stopnji ter ocenilo, da je upravni organ v postopku odločanja o denacionalizacijskem zahtevku ravnal pravilno, ko pok. A.A. ni postavil začasnega zastopnika oziroma da je skrbel za njene koristi kot stranke. Sklicuje se na 7. in 51. člen ZUP ter na dejstvo, da je upravni organ v času odločanja o zahtevku za denacionalizacijo parc. št. ... in ... k.o. ..., že razpolagal z identifikacijskim potrdilom, ki ga pokojna upravičenka na poziv organa ni predložila, zaradi česar je njen zahtevek za denacionalizacijo v celoti zavrnil. Takšna očitna kršitev zakona narekuje odpravo odločbe tudi po nadzorstveni pravici. V zvezi z zahtevo za obnovo postopka pa je pomembno zlasti to, da upravni organ kljub temu, da je stranki glede na dejansko stanje zadeve pravica do vračila nacionaliziranega premoženja nesporno šla, odločil v škodo stranke, kljub dejstvu, da je šlo za tedaj že precej ostarelo (roj. 1933) in psihofizično slabotno osebo, kar je upravni organ lahko oziroma bi moral ugotoviti že na ustni obravnavi. Res je sicer, da upravnemu organu ni bil predložen dokaz o tem, da je bila pokojni A.A. odvzeta poslovna sposobnost, ali da ji je postavljen skrbnik, vendar pa stranka, ki ni sposobna veljavno oblikovati procesnih dejanj, ni dolžna v zvezi s tem nositi škodljivih posledic, procesno nesposobnost pa je mogoče uveljaviti z vsemi pravnimi sredstvi. Tožena stranka je tista, ki ji procesni upravni zakon že na načelni ravni nalaga dolžnost, da skrbi za interese stranke in zagotovi varstvo pravic strank, kar pa v konkretnem primeru ni bilo zagotovljeno.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu se opravlja tudi revizijski preizkus izpodbijane sodbe.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev v izpodbijanih upravnih aktih, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka. Tožnik namreč v času izdaje prvostopne odločbe, zoper katero se predlaga obnovo postopka, ni bil zakoniti zastopnik A.A. Tudi dejstvo, da je bil po njeni smrti postavljen za upravitelja njene zapuščine, mu ne daje statusa upravičene osebe za vložitev predloga za obnovo postopka. Poleg tega pa je bil navedeni predlog, podan 30. 9. 2003, glede na določbe 363. člena ZUP prepozen. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do tožbenih ugovorov, ki so se nanašali na vsebinske razloge za obnovo postopka.

9. Vrhovno sodišče se tudi pridružuje presoji sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnik ni upravičeni predlagatelj obnove postopka, saj ni izkazal, da bi bil pravni naslednik A.A., da bi bil njen skrbnik ali njen pooblaščenec. Navedbe, da je bila pokojna vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka bolnica s psihičnimi motnjami, so revizijska novota, zato po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo razloga, da bi se postavil začasni zastopnik kot procesno nesposobni stranki oziroma da bi moral upravni organ postopati po določbah 51. člena ZUP.

10. Ker v obravnavanem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS – 1 revizijo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.