Jedro

Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet takoj po prehodu državne meje v bližini kraja, ki se nahaja ob meji. To se je zgodilo ponoči in niti ni bilo možnosti, da bi tožnik sam zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil prej prijet s strani policistov.

Zgolj dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter da je ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo za obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ne zadostuje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2166/2022/4 (1222-07) z dne 26. 5. 2022 odpravi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Z istim sklepom je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 25. 5. 2022 od 14.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje 6 tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske postaje Brežice izhaja, da je izvorno državo zapustil legalno, z letalom odpotoval preko Rusije v Srbijo, nato odšel ilegalno v Bosno in Hercegovino, od tam pa na Hrvaško, kjer je bil nastanjen v azilnem domu v Zagrebu, 17. 5. 2022 pa je samovoljno zapustil azilni dom in odšel proti Sloveniji. Dne 19. 5. 2022 je na nedovoljen način v bližini kraja Rigonce prestopil državno mejo med Hrvaško in Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Izrazil je namen zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji.

3. Ob preverbi v sistemu EURODAC je bilo ugotovljeno, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Na osebnem razgovoru je povedal, da na Hrvaškem ni prejel odločitve, prijela ga je policija in ga odpeljala v azilni dom v Zagreb, kjer je zgolj zaprosil za zatočišče, nikoli pa na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu Hrvaška kot država ni všeč. Ni prejel niti datuma, kdaj naj bi imel osebni razgovor. Vedno si je želel priti v državo, ki je v schengenskem območju. V Sloveniji se dobro počuti, osebje v azilnem domu je prijazno.

4. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84. a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca, med temi kriteriji pa je tudi ta, da je oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja). Tožnik je pred ilegalnim vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kar izhaja iz baze prstnih odtisov EURODAC. V postopku priznanja mednarodne zaščite je zamolčal, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem. Rekel je, da je zaprosil za zatočišče, ne pa za mednarodno zaščito. Navedba, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev o prošnji, ker mu Hrvaška ni všeč, za toženo stranko ne zadostuje. Navedbe, da ni vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ocenjuje kot malo verjetne. Iz prstnih odtisov EVRODAC izhaja, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. S tem, ko je predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem, je podana okoliščina iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Ni nepomembno, da je tožnik mejo prečkal ponoči na nedovoljenem mestu izven mejnega prehoda in se gibal po neobljudenih področjih, kar kaže na to, da se je skušal izogniti stiku s policijo. Tožnik ni podal prepričljivih in utemeljenih razlogov za odhod iz Hrvaške.

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v Centru za tujce in ne v azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

6. Tožnik v tožbi navaja, da na Hrvaškem nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito. Mejo med Hrvaško in Slovenijo je prečkal ilegalno v bližini kraja Rigonce, kjer je bil takoj po prečkanju meje prijet s strani slovenskih policistov. Njegova ciljna država je Slovenija ali druga država v Schengenu. Tožnik je že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito povedal, da želi ostati v Sloveniji, ker je to bila njegova ciljna država, in da bo tukaj počakal do konca postopka. O tem, ali je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa ga ni nihče na tem razgovoru nič vprašal. Na osebnem razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja je povedal, da mu je hrvaška policija le vzela prstne odtise. Prošnje na Hrvaškem ni vložil, ni podpisal nobenega dokumenta, ob odvzemu prstnih odtisov ni bil s strani hrvaških organov seznanjen, da se to dejanje nanaša na vložitev prošnje, nihče mu ni povedal, da ne sme zapustiti Hrvaške, tolmač pri odvzemu prstnih odtisov ni bil prisoten, ob nastanitvi v azilni dom v Zagrebu pa je prejel le kartico za hrano, ne pa tudi kartice prosilca za mednarodno zaščito.

7. Tožnik je sicer res prečkal mejo ponoči, vendar je imel namen zjutraj poiskati prvo policijsko postajo na njegovi poti in zaprositi za mednarodno pomoč. Pri tem so ga policisti prehiteli in ga že sami našli. Ves čas predhodnega postopka je verodostojno navajal, da je bila njegova ciljna država Slovenija. Ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Pri presoji bi morala tožena stranka nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine. Tožnik pa je bil v izvorni državi resno politično preganjan s strani oblasti, udeležil se je namreč demonstracij, ko ga je policija za nekaj dni zaprla in z njim grdo ravnala. Tožena stranka neutemeljeno očita tožniku, da je imel navigacijo na telefonu in da bi moral takoj po prehodu meje med Hrvaško in Slovenijo sam oditi direktno do prve policijske postaje, vendar se je skrival v gozdu. Ne glede na to, da je uporabljal navigacijo, pa vsekakor z njeno pomočjo ni mogel biti sposoben takoj po prehodu meje sredi noči najti najbližje policijske postaje. Resnično je prečkal mejo med Hrvaško in Slovenijo ilegalno ponoči, vendar bi morala tožena stranka natančneje raziskati, ali so v tem posameznem primeru resnično podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Republike Slovenije, tega pa ni storila. Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo v drugi državi članice Evropske unije in jo je pozneje zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je izrazito begosumen. Vsakršna zapustitev države članice namreč ne more biti objektivni kriterij begosumnosti. Ob ugotovitvi obstoja kriterija iz 84. a člena ZMZ-1 mora namreč tožena stranka upoštevati vse okoliščine posamičnega primera in iz tega izpeljati obstoj znatne nevarnosti za pobeg. Tožena stranka tožnika očitno namensko krivi za njegov ilegalni prihod v Slovenijo zgolj iz razloga, da bi mu dokazala izrazito begosumnost. Tožnik ni vedel, da vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, na podlagi katere bi mu bilo omogočeno prehajanje mej med državami EU. Vsakršna zapustitev države članice EU ne more biti objektivni kriterij begosumnosti. Poleg tega v Slovenski zakonodaji niso predvideni milejši ukrepi od pridržanja kot posega v osebno svobodo, ampak zgolj omejitev gibanja na območje azilnega doma. Tožena stranka se ne more na splošno sklicevati na to, da dva varnostnika in en receptor nista dovolj, da bi lahko omejila prosilcu gibanje v azilnem domu. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj ali pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu. Zakonodajalec v Republiki Sloveniji tudi ni prenesel določbe člena 8 (4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v ZMZ-1. Poleg tega je bila tožniku tudi nezakonito odvzeta prostost v času med 21. 5. 2022 do 26. 5. 2022. Tožnik je bil nastanjen v zaprtem delu azilnega doma, kar je nedopustno in mu je bila zato kršena pravica iz 19. in 32. člena Ustave RS, zaradi katere bo vložil posebno tožbo zaradi nezakonitega odvzema prostosti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikova begosumnost izkazana v tem, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem. To neizpodbitno izkazuje izpisek iz EURODAC-a. Na odločitev pristojnih organov ni počakal. Malo verjetno je, da tožnik ne bi vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil v Zagrebu nastanjen v azilnem domu in je malo verjetno, da ne bi bil tretiran kot prosilec za azil. Pri presoji begosumnosti ni bistveno, da je tožnik razumel postopke, preden je prišel v Slovenijo, temveč je glavnega pomena neizpodbitno dejstvo, da je bil kot prosilec za mednarodno zaščito zaveden že na Hrvaškem in da je to državo samovoljno zapustil. V Sloveniji je tožnik taval po neobljudenem ozemlju, se večinoma nahajal v gozdu in se skrival pred ljudmi, kar izkazuje, da si je želel ostati neopažen. Na ozemlju Slovenije se po vsej verjetnosti ni imel namena muditi, če ga ne bi policija ujela po tem, ko ga je opazila na nadzornih kamerah. Obstaja velika verjetnost, da bo tožnik samovoljno zapustil tudi ozemlje Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9. Tožeča stranka je po prejemu odgovora na tožbo podala še pripravljalno vlogo, v kateri dodatno pojasnjuje, zakaj tožnik glede na njegovo dojemanje situacije ni vedel, da naj bi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 6. 2022 izvedlo dokaz z vpogledom v upravni in sodni spis ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so jih na Hrvaškem odpeljali na policijsko postajo, potem pa v center, kjer so bili v karanteni dan in pol. Nato so jim vzeli prstne odtise, sam pa je odšel. Niso mu povedali, da je postal prosilec za mednarodno zaščito. Tolmača ni bilo. Nihče ni povedal, da Hrvaške ne sme zapustiti. Prejeli so neko kartico, ki je služila za vstop v jedilnico, odpiranje vrat in vstop v center. Ciljna država mu je bila Slovenija, ker si želi tukaj zgraditi življenje. Čez uradni mejni prehod ni šel v Slovenijo zato, ker ni imel niti vize niti drugega dovoljenja. Ko je prečkal mejo, je bil njegov namen predati se policiji, da bi začeli postopek za mednarodno zaščito, a jih je policija prej prijela. Takoj je povedal, da želi mednarodno zaščito. Če bo odšel iz Centra za tujce v azilni dom, bo počakal do konca postopka tudi, če bi bil vrnjen na Hrvaško. V Centru za tujce se ne počuti dobro. V Slovenijo je prišel iz Hrvaške s pomočjo google maps.

12. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pri tem navedena uredba močno omejuje možnost pridržanja, kot je razvidno tudi iz njene uvodne izjave v točki 20. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Dublinska uredba še določa, naj pridržanje traja čim manj časa. Člen 2 (n) Dublinske uredbe določa, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kjer na odločitev ni počakal. Glede Hrvaške je povedal, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak za zatočišče in da mu Hrvaška kot država ni všeč. Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da je malo verjetno, da tožnik ne bi vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni nobenega razloga, zakaj bi ga sicer Republika Hrvaška imela evidentiranega kot prosilca za mednarodno zaščito, poleg tega pa je bil tudi nastanjen v azilnem domu in je tudi to okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati, da je tožnik vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito.

14. Vendar pa v skladu s prvim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe oseba ne sme biti pridržana zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi, zato morajo biti podane tudi druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Tožena stranka je druge kvalificirane okoliščine obrazložila s tem, da je tožnik mejo prečkal ponoči na nedovoljenem mestu izven mejnega prehoda in se gibal po neobljudenem območju. Okoliščina, ko prosilec za mednarodno zaščito prečka mejo in se giba po neobljudenem območju, je sicer lahko take narave, da je na njeni podlagi možno sklepati, da oseba nima namena zaprositi za mednarodno zaščito, vendar je treba to okoliščino upoštevati glede na ostale okoliščine in posebnosti vsakega posamičnega primera. V konkretnem primeru je treba po drugi strani upoštevati tudi to, da je bil tožnik prijet takoj po prehodu državne meje v bližini kraja Rigonce, ki se nahaja ob meji. To se je zgodilo ponoči in niti ni bilo možnosti, da bi tožnik sam zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bil prej prijet s strani policistov. Poleg tega je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi to, da je območje, na katerem je bil prijet, zelo oddaljeno od drugih sosednjih držav, gledano proti zahodu in severu, na primer Avstrije ali Italije in tako ni mogoče očitati tožniku, da je bil njegov namen Slovenijo zgolj prečkati ter da je že bil na poti v katero izmed sosednjih držav. Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da je bil njegov cilj Slovenija in sodišče nima nobenega razloga, da mu ne bi verjelo. Povedal je, da bo v Sloveniji počakal do konca postopka. Tako ni mogoče dokazati, da je imel tožnik Slovenijo namen zgolj prečkati in ne v njej zaprositi za mednarodno zaščito in zato po presoji sodišča ni dovolj izkazano, da bi bila pri njem podana znatna begosumnost. 15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da ni izkazan obstoj utemeljene nevarnosti pobega. Zgolj dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem ter da je ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo za obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ne zadostuje, še zlasti ne ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta, ki izrecno določa, da se sme prosilca pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti. Tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na bolj nedvoumne okoliščine, ki pa v konkretnem primeru po presoji sodišča niso podane. Če bi v tem primeru sledili stališču, da je podana znatna nevarnost pobega, bi to lahko vodilo v omejevanje gibanja vsakemu prosilcu, ki bi za mednarodno zaščito zaprosil v drugi državi članici ter bil za tem prijet neposredno po ilegalnem prečkanju državne meje. Glede na navedeno je bil napačno ugotovljen element znatne nevarnosti tožnikove begosumnosti ter s tem napačno uporabljen drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe.

16. Ob takem stanju stvari je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj po presoji sodišča niso bili podani pogoji za izrek omejitve gibanja . Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.