Jedro

Z izjavo o preklicu darovalec zahteva vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katere je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten. Posledica preklica darila je darovalčev kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da mora obdarjenec darilo vrniti, vendar le, če je okoriščen.

Darovalec lahko s kondikcijskim zahtevkom zahteva zgolj vrnitev tiste koristi, ki jo toženec še ima.

Kondikcijski zahtevek je utemeljen zgolj v primeru, če vrnitev stvari ni mogoča. Pritožbeni očitek, da dejanje toženca ne predstavlja hude nehvaležnosti, ker je na škodo prvega tožnika zagrešil zgolj lažje kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ne pa hujšega kaznivega dejanja, ni utemeljen, saj za preklic darilne pogodbe iz razloga hude nehvaležnosti zadošča že okoliščina, da dejanje povzroči tako poškodbo na telesu, da se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo, do česar pa je v obravnavani zadevi tudi prišlo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 264,49 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnikoma znesek v višini 2.507,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). V preostalem delu, v katerem tožnika zahtevata plačilo 115.265,62 EUR, zakonske zamudne obresti od tega zneska od 23. 1. 2012 dalje ter od zneska 2.507,38 EUR od 23. 1. 2012 do 29. 3. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da sta tožnika iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani SI 56 0110 0637 0421 877 dolžna plačati znesek 811,30 EUR (III. točka izreka) ter tožencu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.081,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da sta tožnika dolžna iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati znesek 354,20 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke za znesek 115.265,62 EUR z obrestmi ugodi oziroma sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča, da tožnika nista izkazala, v kolikšni vrednosti je bil toženec z darili okoriščen, je napačno. Za tožnika je denarna vrednost daril enaka vrednosti dosežene koristi, vrednost celotnih daril danih zakoncema pa je pravnomočno ugotovilo sodišče v postopkih P 15/1998 in Cp 1538/2008, na kar sta se tožnika v celoti sklicevala. Tožnika sta večino podarjenega namenila v stanovanjsko hišo na K., 1/2 delež toženca na tej nepremičnini pa je bil prodan na javni dražbi v izvršilnem postopku 19. 10. 2010. Zaradi prodaje hiše (v katero so bila darila vgrajena) so se zmanjšali toženčevi dolgovi, zato je korist toženca v času preklica daril in v času glavne obravnave še zmeraj obstajala, sicer ne več v obliki fizičnih stvari, ampak v obliki zmanjšanja dolgov in povečanja vrednosti toženčevega premoženja. Tožnika sta višino dosežene koristi nedvomno izkazala in jo tudi dokazala. Na drugi strani toženec višini daril oz. zatrjevani doseženi koristi sploh nikdar ni ugovarjal. Toženec drugače kot s tem, da stvari nima več, ni ugovarjal, niti ni ugovarjal, da ni bil okoriščen in tega tudi ni utemeljil, zato se tožnika v skladu z načelom neprerekanih dejstev nista spuščala v detajlnejše dokazovanje višine koristi. Za ta postopek je nerelevantno, da je toženčev delež na nepremičnini kupil ravno tožnik, saj bi delež lahko kupil kdo tretji, pa bi bila okoriščenost toženca, ki je v zmanjšanju njegovih dolgov in povečanju neto premoženja, enaka. Glede določenih stvari (geotermičnega kolektorja, zemeljskih del, alkaten cevi, totra cevi, barve ...in drugih v drugem odstavku na 12. strani sodbe) je sodišče zavrnilo zahtevek z obrazložitvijo, da te stvari nesporno še obstojijo, zaradi česar naj bi bil zahtevek v tem delu nesklepčen, saj jih prejemnik ne more vrniti. Tak očitek je za presojo upravičenosti tožnikov do nadomestitve daril popolnoma nepomemben, saj sta tožnika zahtevala vrednost dosežene koristi. Glede stavbnega pohištva, notranje opreme M. in stavbnega pohištva, notranje opreme, Iskra, parketa, notranjih krožnih stopnic je sodišče neutemeljeno menilo, da ker predmeti fizično še obstojijo, tožnika ne moreta zahtevati denarne protivrednosti. Glede stroškov uporabe poltovornjaka sta tožnika navedla, da gre za storitve v zvezi z izgradnjo stanovanjske hiše, zato je ta korist vsebovana v kupnini za toženčev solastni delež na njej. Enako velja za 120 kg bakra. Obrazložitev v zvezi s tem pa je nelogična in napačna, saj ni v povezavi z zahtevkom tožnikov. Sodišče je delno ugodilo zahtevku zgolj na postavkah, za katere je toženec priznal, da jih je porabil, vendar so bile tudi preostale postavke, ki sta jih uveljavljala tožnika, porabljene, in sicer za plačilo dolgov toženca, zaradi česar se je njegovo neto premoženje povečalo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju toženca njegovo dejanje proti tožnikoma ni bilo zavržno v takšni meri, da bi ga lahko označili s pojmom hude nehvaležnosti in s tem upravičili preklic prejetega darila. Hujšega kaznivega dejanja toženec zoper tožnika ni storil, poleg tega je bil toženec s strani tožnika izzvan. Tožnik se je namreč spornega dne natančno zavedal, v kaj se spušča oz. je ravnanje toženca pričakoval in ga tudi zasledoval. Vedel je, kako bo toženca sprovociral, da bo slednji postopal, kakor je postopal tega dne. Vse z enim samim in očitnim namenom, tožencu izjaviti preklic daril in zahtevati povračilo vrednosti teh daril. Po presoji sodišča tožnik s tem, ko je stopil na zemljišče, na katerem stoji stanovanjska hiša, ki jo je imel v posesti toženec, s fotoaparatom v rokah, ni mogel ustvarjati neposredne nevarnosti za toženca ali kogarkoli drugega. Tožnik je na zemljišče toženca stopil z namenom izzivanja in je tudi prvi napadel, poleg tega pa dejanja, ki ga je storil toženec zoper tožnika, ni moč opredeliti kot hujšega kaznivega dejanja, saj gre za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Toženec nikoli ni navajal, da številne pravde in kazenski postopki, ki tečejo ali so tekli med pravdnimi strankami in njihovimi sorodniki, opravičujejo ravnanje toženca kritičnega dne, vsekakor pa celotno dogajanje tega dne obrazložijo v luči, pod katero bi moralo sodišče ravnanje toženca obravnavati drugače, kot ga je v izpodbijani sodbi, predvsem pa bi moralo vzeti v obzir tudi toženčeve navedbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč zapisalo le, da ni sledilo toženčevim navedbam, ni pa pojasnilo, zakaj. Toženec vztraja pri svojih navedbah, da je treba ravnanje toženca upoštevati zgolj v obsegu ugotavljanja hude nehvaležnosti napram tožniku, ne pa tudi v obsegu ugotavljanja hude nehvaležnosti napram tožnici. Toženec namreč v razmerju do tožnice ni ravnal hudo nehvaležno. Posledica preklica darila je darovalčev kondikcijski zahtevek. Obdarjenec mora darilo vrniti le, če je okoriščen, korist oz. okoriščenje pa je treba presojati v času, ko so nastopili razlogi za preklic. Navedbe toženca, da je bila gotovina porabljena v času pred poroko, kurilno olje pa za ogrevanje hiše v letih od 1987 - 1991, so ostale neprerekane, zaradi česar je odločitev sodišča, da je toženec dolžan vrniti vrednost gotovine in kurilnega olja, napačna, saj okoriščenje toženca ni podano.

5. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke. Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni podala.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je bil po izdaji sodbe sodišča prve stopnje oktobra 2015 nad tožencem začet postopek osebnega stečaja dne 1. 12. 20151. Sodišče prve stopnje je dne 8. 4. 2016 izdalo s sklep, s katerim je ugotovilo prekinitev pravdnega postopka od 1. 12. 2015 dalje. Pravdni postopek se je nato nadaljeval2 z dnem 26. 9. 2017 po koncu3 postopka osebnega stečaja nad tožencem z dajatvenim zahtevkom4. O pritožbi tožeče stranke

8. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila tožbo zoper toženca zaradi plačila zneska 117.773,00 EUR, v kateri sta navajala, da sta v času trajanja zakonske zveze med tožencem in njuno hčerko zakoncema podarila darila v skupnem znesku 235.546,00 EUR, pri čemer polovični delež daril, ki je odpadel na toženca, znaša 117.773,00 EUR. Vrednost daril je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku P 15/1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1538/2008. Zaradi hude nehvaležnosti sta tožnika od toženca, ki je fizično napadel tožnika dne 23. 1. 2012, darilno pogodbo preklicala in s to tožbo zahtevata vrnitev vrednosti podarjenih daril tožencu.

9. Z izjavo o preklicu darovalec zahteva vrnitev darovane stvari ali pravice oziroma plačilo vrednosti, za katere je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obogaten. Posledica preklica darila je darovalčev kondikcijski zahtevek, kar pomeni, da mora obdarjenec darilo vrniti, vendar le, če je okoriščen. To pomeni, da mora vrniti predmet darila, če pa to ni mogoče, nadomestiti njegovo vrednost, torej plačati tisto, za kar je bil z darilom obogaten5. Predmeta darila pa ni mogoče vrniti, če je bil bistveno spremenjen, ali če je pomembno povečana njegova vrednost. 10. Sodišče prve stopnje je glede daril, katerih vrnitev zahtevata tožnika, ugotovilo, da tožnika za darila, katerih vrnitev v naravi ni več možna, vrednosti okoriščenja toženca nista zatrjevala (7. in 212. člen ZPP). Pritožbena navedba, da toženec vrednosti okoriščenja ni prerekal, ni utemeljena in je protispisna. Kot izhaja iz vloge toženca z dne 14. 5. 2014 na list. št. 60 - 72, je toženec za vsako navedeno darilo obrazloženo prerekal obstoj kakršnegakoli okoriščenja, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženec višini svojega okoriščenja v postopku ni ugovarjal. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je višina okoriščenja enaka vrednosti darila, saj lahko darovalec s kondikcijskim zahtevkom zahteva zgolj vrnitev tiste koristi, ki jo toženec še ima6. 11. Tožnika sta na vlogo toženca z dne 14. 5. 2014 navedla, da je bila večina daril, ki so predmet tega postopka, vgrajena v hišo na Križu 41, ki jo je toženec uporabljal 20 let, potem pa je bil toženčev delež na nepremičnini v letu 2010 prodan zaradi toženčevih dolgov, s čimer je bil toženec ravno tako obogaten, saj so poplačilu toženčevih dolgov služila tudi darila s strani tožnikov. Tudi v tem delu tožnika višine okoriščenja toženca zaradi daril nista navedla, saj nista navedla, za koliko je bilo zaradi prodaje daril toženčevo premoženje povečano. Da se je premoženje toženca zaradi prodaje povečalo oz. so se dolgovi toženca zmanjšali, sta zgolj pavšalno trdila. Poleg tega ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede daril (navedenih v drugem odstavku na 12 strani sodbe), ki so bila vgrajena v hišo na K., zahtevek iz tega naslova zavrnilo zgolj zato, ker stvari še obstojijo, saj je zahtevek iz tega naslova zavrnilo tudi zato, ker tožnika nista navedla in izkazala, v kolikšni vrednosti naj bi bil toženec na ta način okoriščen, kar izhaja iz tretjega odstavka na strani 12 sodbe (7. in 212. člen ZPP).

12. Glede daril - stavbnega pohištva in notranje opreme, ki sta si jih I. Z. D. in toženec v nepravdnem postopku že razdelila, in so v posesti toženca, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek, saj je ugotovilo, da je vrnitev v naravi možna (ker so stvari v toženčevi posesti), česar pa tožnika nista zahtevala. Kondikcijski zahtevek je namreč utemeljen zgolj v primeru, če vrnitev stvari ni mogoča. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka iz naslova stroškov uporabe poltovornjaka in glede 120 kg bakra. Zahtevka iz tega naslova sta pravilno zavrnjena, saj tožnika vrednosti okoriščenja toženca tudi iz tega naslova nista izkazala.

13. Ker tožnika višine okoriščenja toženca zaradi podarjenih daril v postopku nista zatrjevala, trditveno in dokazno breme o tem je njuno (7. in 212. člen ZPP), toženec pa je obstoju svojega okoriščenja konkretizirano ugovarjal7, je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu pravilna.

O pritožbi tožene stranke

14. Sodišče prve stopnje je utemeljenost preklica darilne pogodbe pravilno presojalo na podlagi določil ODZ, in sicer določb 947 - 955 paragrafa Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), saj so bila obravnavana darila tožnikov tožencu dana pred letom 1993. Po paragrafu 948 ODZ se za hudo nehvaležnost šteje vsako ravnanje obdarjenca, ki je darovalcu povzročilo poškodbo na telesu, na časti, svobodi ali premoženju, zaradi katerega je mogoče sprožiti kazenski pregon. Tudi če ima dejanje znake kaznivega dejanja, mora biti po svoji teži takšno, da razumno opravičuje preklic darila8. 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med prvim tožnikom in tožencem 23. 1. 2012 prišlo do fizičnega obračuna, za katerega je bil toženec obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11899/2012 z dne 21. 3. 2013, in sicer je toženec tožnika šest krat udaril v predel glave, enkrat s pestjo v predel leve prsnice tako, da mu je prizadejal podpludbe in otekline na desni strani brade, podpludbo in manjšo ranico na notranji strani desne strani zgornje ustnice, podpludbo in oteklino gornje veke, plitve odrgnine v predelu levih senc, plitve odrgnine v predelu očesnega kota, plitve odrgnine v predelu krila nosu ter plitve odrgnine v predelu levega lica, nadalje plitve odrgnine v predelu levega čeljustnega loka ter manjšo podpludbo v predelu prsnice, zaradi česar je bila za nekaj dni spremenjena zunanjost tožnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje glede ravnanja toženca dne 23. 1. 2012, ko je toženec nad prvim tožnikom, kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Kamniku II K 11899/2012 z dne 21. 3. 2013, izvršil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, čemur je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, prisostvovala tudi tožnica, je toženčevo dejanje z dne 23. 1. 2012 ob upoštevanju vseh okoliščin dogodka tudi po presoji pritožbenega sodišča dejanje hude nehvaležnosti, zaradi česar je preklic darila tožnika in tožnice z dne 15. 3. 2012 upravičen.

16. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam toženca glede širšega konteksta, v katerem je ravnal 23. 1. 2012, ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v razlogih obrazloženo zavrnilo okoliščine, na katere se je skliceval toženec, zaradi katerih po njegovem mnenju ne gre za dejanje hude nehvaležnosti (številne pravde med pravdnima strankama, napeti odnosi, samopomoč, ker je tožnik stopil na zemljišče, ki ga je imel v posesti toženec s foto aparatom). Da je tožnik toženca prvi napadel, v postopku ni bilo ugotovljeno. Očitek pritožbe, da sodba v tem delu ni obrazložena, ni utemeljen. Pritožbeni očitek, da dejanje toženca ne predstavlja hude nehvaležnosti, ker je na škodo prvega tožnika zagrešil zgolj lažje kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ne pa hujšega kaznivega dejanja, ni utemeljen, saj za preklic darilne pogodbe iz razloga hude nehvaležnosti zadošča že okoliščina, da dejanje povzroči tako poškodbo na telesu, da se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo, do česar pa je v obravnavani zadevi tudi prišlo. Pritožbeni očitek, da toženčevo dejanje ni bilo hudo nehvaležno do tožnice, ni utemeljen, saj je slednja dogodku, napadu na tožnika, s katerim je čustveno povezana, prisostvovala, zaradi česar je huda nehvaležnost toženca tudi v odnosu do nje podana.

17. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, ki se nanaša na delno ugoditev zahtevku tožnikov v višini 2.507,38 EUR oziroma 4.904,00 DEM, ki se nanaša na vračilo polovice gotovine, dane tožencu in I. Z. D. pred sklenitvijo zakonske zveze, in polovico vrednosti kurilnega olja, ki je bilo porabljeno v letih 1987-1991. Glede gotovine je toženec v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2014 navedel, da je bila gotovina porabljena že v času pred poroko, zaradi česar njegovo okoriščenje ni podano, prav tako je glede kurilnega olja navedel, da je bilo porabljeno že v letih 1987 do 1991 in njegovega okoriščenja ni več. Ker v postopku ni bilo sporno, da je toženec kurilno olje porabil že pred letom 1991, gotovino pa pred sklenitvijo zakonske zveze, tožnika pa glede na tako podan ugovor toženca o neobstoju koristi, nista podala konkretnih trditev o višini okoriščenja, to je za koliko je bilo zaradi teh dveh daril premoženje toženca povečano, je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Obdarjenec mora namreč vrniti darovalcu le toliko, kolikor od stvari še ima, saj velja obogatitveno načelo. Še obstoječe koristi od stvari, ki jih je toženec že porabil, pa tožnika nista konkretizirala. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu na podlagi določila 358. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pritožbeni razlogi tožnikov niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Sodišče prve stopnje je glede stroškovne odločitve odločilo, da sta tožnika upoštevaje sorazmerno majhnost (2,13%) pravdnega uspeha dolžna tožencu na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti pravdne stroške v celoti. Po spremembi sodbe pa sta tožnika s svojim zahtevkom zoper toženca v celoti propadla, zato stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikoma že naložilo povračilo celotnih stroškov, ki jih je toženec imel v postopku pred sodiščem prve stopnje, ostaja pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Zato pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

19. Tožnika v pritožbenem postopku nista uspela. Toženec pa je s svojo pritožbo v celoti uspel, zaradi česar sta mu tožnika na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožencu so v postopku nastali stroški pritožbe, ki znašajo 196,80 EUR (tar. št. 3210 v zvezi s 36. členom Zakona o Odvetniški tarifi, ZOdvT), ter stroški materialnih izdatkov, ki znašajo 20,00 EUR, skupaj torej 216,80 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 264,49 EUR, kar sta tožnika dolžna tožencu plačati v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 5383/2015 z dne 1. 12. 2015. 2 Sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 10. 2017 na list. št. 200. 3 Pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 5383/2015 z dne 26. 9. 2017. 4 glej: Vladimir Balažic, Vpliv stečajnega postopka na pravdni postopek, Odvetnik, 2013, št. 59, stran 8: „Po zaključku stečajnega postopka namreč ni nobene ovire več, da upnik proti nekdanjemu stečajnemu dolžniku ne bi imel dajatvenega zahtevka; še več, ugotovitvenega zahtevka za zapadlo terjatev sploh ne more uveljavljati (primerjaj drugi odstavek 181. člena ZPP).“ 5 glej VS RS sodba II Ips 110/2005. 6 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV, Ljubljana 2003, stran 47. 7 S podanimi navedbami v vlogi z dne 14. 5. 2014, zaradi česar posledično dodatno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje na podlagi 285. člena ZPP ni bilo potrebno. 8 Glej VS RS sodba II Ips 171/2014.