Jedro

Republiškemu inšpektoratu za obrambo ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, ker ni opravljal inšpekcijskega pregleda zaklonišča.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi prve tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da mora Republika Slovenija plačati mld. tožniku S.Ž. 2.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2002 dalje.

Tožnik mora prvi toženi stranki povrniti 71.714 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je Republiko Slovenijo in Mestno občino ... zavezalo, da morata tožniku plačati 2.700.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel pri padcu v zakloniščni jašek. Pritožbeno sodišče je pritožbama prve in druge tožene stranke le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zneska 1.000.000 SIT ter glede stroškov postopka, sicer pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo nerazveljavljen del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da nadzora nad zakloniščem ni opravljala ne Mestna občina ... niti Republiški inšpektorat za obrambo.

Zoper to sodbo vlaga prva tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter navaja, da je odgovornost etažnih lastnikov oziroma tretje tožene stranke (upravnika) primarna in zato pretežna. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno ugotovili, da prispevka tretje tožene stranke oziroma etažnih lastnikov k nastanku škode ni mogoče opredeliti. Odgovornost druge tožene stranke je namreč subsidiarna, medtem ko je odgovornost prve tožene stranke zgolj hipotetična. Njena odgovornost bi bila podana, če bi druga tožena stranka izdala ustrezne specialne predpise, s katerimi bi se splošne predpise (iz katerih je izhajala abstraktna odgovornost prve tožene stranke) konkretiziralo tako, da bi prva tožena stranka izvrševala svojo pristojnost, ne da bi posegala v pristojnost druge tožene stranke. To kolizijo predpisov in pristojnosti je pritožbeno sodišče sicer ugotovilo, vendar jo je zmotno tolmačilo. Opustitev dolžnega ravnanja druge tožene stranke glede pravnega urejanja področja zaklonišč nikakor ne more pripeljati do odgovornosti prve tožene stranke. Ta bi svoja pooblastila izvajala, če bi druga tožena stranka izdala ustrezne specialne predpise, s katerimi bi določila pravni obseg svojih pooblastil (ali jih celo izključila).

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista upoštevali določb o tožnikovi soodgovornosti oziroma o odgovornosti njegovega očeta, ki je bil v tistem času etažni lastnik, in ki bi moral tožniku preprečiti dostop do jaška.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V 26. členu daje Ustava RS vsakomur pravico do povračila škode, ki mu je bila povzročena s protipravnim ravnanjem državnega organa.

Predpostavke pravice do odškodnine kot okvir za presojo, čigav je riziko nastanka konkretne škode so naslednje:

1. da je prišlo do škode v zvezi z izvrševanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa;

2. da je škodno dejanje (ali opustitev) protipravno, 3. da je to dejanje (ali opustitev) storila oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja;

1. in 2. točka opredeljujeta izhodišče za opredelitev nedopustnega ravnanja (opustitve) iz katerega izvira škoda, tretja povzročitelja. Za presojo odgovornosti prve tožene stranke sta pomembni predvsem (oziroma le) prvi dve predpostavki (to, da je bil Republiški inšpektorat za obrambo državni organ, namreč ne more biti sporno).

Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je škoda nastala (tudi) zaradi ravnanja organa prve tožene stranke (Republiškega inšpektorata za obrambo) je treba najprej presoditi njegove pristojnosti, ki jih je imel glede nadzorstva nad konkretnim zakloniščem (tožnik tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko ni utemeljeval še s kakšnimi drugačnimi trditvami, kot zgolj z očitkom pomanjkljivega nadzora nad konkretnim zakloniščem). Na podlagi 5. odstavka 97. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ) je Vlada Republike Slovenije izdala Uredbo o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 33/92), s katero je določila pogoje za graditev in vzdrževanje zaklonišč ter območja in objekte, kjer se gradijo zaklonišča (1. člen). V 1. odstavku 6. člena je predpisala dolžnost vzdrževanja zaklonišč v 3. odstavku tega člena pa, da je treba za zagotovitev varnosti in funkcionalnosti zaklonišča enkrat na leto opraviti tehnično kontrolo zaklonišča. Tehnični pregled je moral zajemati tudi pregled sredstev za zapiranje odprtin. V 8. členu je Uredba še določala, da tehnično kontrolo zaklonišč opravljajo zavodi in organizacije, ki jih pooblasti minister, pristojen za obrambo, v 10. členu pa, da nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja Republiški inšpektorat za obrambo.

Republiškemu inšpektoratu za obrambo torej Uredba ni nalagala inšpekcijskega pregleda zaklonišča, pač pa nadzor nad izvrševanjem uredbe. Temu državnemu organu zato ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, ker ni opravljal inšpekcijskega pregleda zaklonišča. Za tehnično kontrolo zaklonišč so bili namreč zadolženi zavodi in organizacije, ki jih je pooblastil obrambni minister. Glede na to, da tožnik zahtevka ni utemeljeval tudi s trditvami, da bi bila njegova škoda posledica tega, ker npr. minister ni pooblastil zavodov in organizacij za tehnično kontrolo zaklonišč, ali da bi bila njegova škoda posledica morebitnega slabega nadzora nad izvajanjem omenjene uredbe (tožnik bi moral v tem primeru navesti, katera konkretna dejanja ali opustitve, ki spadajo v okvir nadzora nad izvajanjem omenjene Uredbe so vzrok škodnega dogodka), se pokaže da prvi dve predpostavki, ki predstavljata izhodišče za opredelitev nedopustnega ravnanja prve tožeče stranke, nista podani. Tožnik namreč ni zatrjeval ničesar, kar bi predstavljalo kršitev tistih dolžnosti, ki bi jih imel izvrševalec oblasti (v tem primeru Republiški inšpektorat za obrambo) v razmerju do njega kot posameznika, in katerih namen bi bil ščititi njegove interese.

Ne glede na to je namen omenjene Uredbe zagotavljati obrambno oziroma zaščitno funkcijo zaklonišč. Zato tudi dolžnosti Republiškega inšpektorata za obrambo ne presegajo tega okvira. Odgovornost države ne seže tako daleč, da bi morali njeni organi skrbeti tudi za varnost tistih zaklonišč, ki ne spadajo v kategorijo javnih zaklonišč. ZOZ je v 1. odstavku 98. člena sicer predpisoval, da je treba zaklonišča vzdrževati, vendar je v naslednjem odstavku s to dolžnostjo obremenil upravljalce, lastnike ali uporabnike stavb, v katerih so zaklonišča. Glede javnih zaklonišč pa je določal, da za njih skrbi občina. O tem, da bi imeli glede vzdrževanja ali tehnične kontrole take dolžnosti ali pristojnosti državni organi, ta zakon ni določal ničesar.

Nepravilno je tudi sklicevanje pritožbenega sodišča na 4. odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89-ZOR). Če gre namreč za povzročitev škode z opustitvijo (v tem primeru bi šlo za alternativno vzročnost) dveh dolžnostnih ravnanj (organa mestne občine in državnega organa), je opustitev (kot vzrok) nujno povezana s protipravnostjo. Če opustitev ni protipravna, tudi ne more biti v vzročni zvezi s škodo - tudi ne alternativni. Pri opustitvah je vselej predpostavka vzročne zveze protipravnost. Če ta ni ugotovljena (in v konkretnem primeru seveda ni, saj je pritožbeno sodišče v dilemi, kdo je bil sploh zadolžen za nadzor nad zaklonišči, kar pomeni, da gre za dilemo o protipravnosti opustitve enih ali drugih organov - državnih ali organov mestne oblasti), potem tudi ni vzročne zveze. Pravo pri opustitvah dolžnega ravnanja namreč ne vzpostavlja fikcije, da je opustitev storitev, temveč fikcijo, da pogoj postane vzrok (pasivnost ne more biti vzrok ničemur, ali, kot pravijo filozofi, v naravi ni negativne vzročnosti, tam samo aktivnosti lahko povzročijo posledice). Pri vzročni zvezi pri opustitvah moramo zato vedno govoriti o opustitvi dolžnega ravnanja in ne samo o opustitvi, kajti opustitev (v konkretnem primeru opustitev nadzorstva oziroma kontrole zaklonišča), sama po sebi nikoli ne more pomeniti vzrok nastale posledice. Šele opustitev dolžnosti, ki jo predpisuje določena pravna norma, lahko presojamo kot vzrok škode. Opustitev v pravnem smislu torej ne pomeni "ničesar ne storiti", temveč "nečesa ne storiti" (prim. B. Novak, Vzročna zveza, protipravnost in krivda pri odškodninski odgovornosti, Zbornik znanstvenih razprav - LVII., str. 273, 274, 284 in 285).

Sodišči druge in prve stopnje sta tako zmotno uporabili materialno pravo (26. člen Ustave Republike Slovenije, pa tudi že omenjene določbe ZOZ in ZOR ter Uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč). Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je pritožbi prve tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo (380. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99-2/2004 - ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo o stroških postopka sodišča prve stopnje, odločbo o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo, je revizijsko sodišče odločilo le o revizijskih stroških tožeče stranke. Ker je z revizijo uspela, ji jih mora tožnik povrniti (2. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Stroški predstavljajo znesek, ki bi se priznal odvetniku za sestavo revizije in posvet s stranko ter poštne stroške.