Jedro

Ugotovitev, kdo je lastnik stvari, na kateri je bilo opravljeno delo, ne odgovarja hkrati že tudi na vprašanje, kdo so udeleženci obligacijskega razmerja – podjemne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2004/02314-2 z dne 19. 2. 2004 glede glavnice 1.524,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2003, v presežku pa sklep o izvršbi razveljavilo. Ugotovilo je, da terjatev toženca do tožeče stranke v višini 1.951,41 EUR ne obstaja, in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec v pritožbi poudarja, da prisojeni znesek predstavlja plačilo za dela, ki jih je tožnik opravil v stanovanju gospodarske družbe F., d.o.o. Toženec ni lastnik stanovanja, bil pa je zakoniti zastopnik navedene družbe. Izvedbo del je naročil kot zakoniti zastopnik družbe in ne kot fizična oseba, za kaj takšnega toženec ni imel pooblastil. Tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da mu je bilo povsem jasno, da dela naroča toženec kot zakoniti zastopnik družbe in ne zase. Tožnik s tožencem kot fizično osebo ni nikdar sodeloval. Pritožnik meni, da dejstva, da je izvedbo del naročil kot zakoniti zastopnik družbe in ne kot fizična oseba, sploh ni treba dokazovati, saj kot fizična oseba s tujim stanovanjem ne more razpolagati.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer zapiše, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, a tega pritožbenega razloga ne obrazloži. Višje sodišče je zato v tem obsegu opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba je v celoti usmerjena v grajo uporabe materialnega prava in dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, (ali je odločilno,) kdo je tožniku naročil izvedbo spornih del. Pritožbeno stališče toženca, da (v primeru spora med strankama) tega sploh ni treba dokazovati, je napačno. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ugotovitev, kdo je lastnik stvari, na kateri je bilo opravljeno delo, ne odgovarja hkrati že tudi na vprašanje, kdo so udeleženci obligacijskega razmerja – podjemne pogodbe. Ker je toženec trdil, da je podjemno pogodbo s tožnikom sklenila gospodarska družba F., d.o.o., je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo in ocenilo za dokazovanje teh odločilnih dejstev predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje se je oprlo na račun, ki ga je tožnik izdal tožencu. Slednji je zoper račun ugovarjal vsebinsko (da so dela napačno obračunana in nekvalitetno izvedena – dopis v prilogi B2 v spisu) in ni trdil, da ni dolžan plačati spornega zneska, ker ni stranka pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje se je pri logični in popolni dokazni oceni utemeljeno oprlo tudi na ugotovitev, da je pri naročilih del sodelovala toženčeva soproga. Poleg tega je lastnica stanovanja – družba F., d.o.o. v dopisu z dne 17. 12. 2007 (priloga A13 v spisu) pojasnila, da del, ki jih je tožnik izvršil v stanovanju v Trzinu v decembru 2002 in januarju 2003, ni naročila. Pritožbene navedbe torej prepričljive, logične in metodično pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne uspejo izpodbiti.

Potem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožniku naročil sporna dela, da jih je tožnik opravil in da toženec računa ni plačal, je zahtevku utemeljeno ugodilo.

Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.