Jedro

Nepodpisana pogodba o zaposlitvi oziroma nepodpisani aneks k pogodbi o zaposlitvi za delavca ne moreta imeti ne pravnih ne dejanskih posledic, tako da je treba šteti, da tožnik za vložitev tožbe v zvezi z razveljavitvijo predloga pogodbe o zaposlitvi oziroma predloga aneksa k tej pogodbi nima pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/2 izreka in I/3 izreka razveljavi in se tožba v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke o predložitvi pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 6. 2004 tožniku. V točki I/2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi št. 239, brez podpisa in datuma, o razporeditvi tožnika na delovno mesto prodajni referent II pri toženi stranki. V točki I/3 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. 239 o določitvi količnika plače tožniku za prodajnega referenta pri toženi stranki, brez podpisa in datuma. V točki I/4 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se toženi stranki naloži, da mora tožnika razporediti na delovno mesto v skladu z njegovo stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti, s povprečno vrednostjo količnika za VII. tarifni razred. V I/5 točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka za čas od 5. 12. 2000 dalje izplačati neto plačo za VII. stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanj in zmožnosti s povprečno vrednostjo količnika za VII. tarifni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila ter odvesti ustrezne davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 413,10 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izvede dokazni postopek na pritožbeni obravnavi in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred novim senatom, z vsemi stroškovnimi posledicami. V pritožbi navaja, da tožena stranka na glavni obravnavi ni navedla nobenih vsebinskih argumentov proti tožbenemu zahtevku. V postopku se ni ugotavljalo, ali je bila ponujena pogodba o zaposlitvi pravilna in zakonita, prav tako pa se ni ugotavljalo zakonitosti in pravilnosti razporeditve tožnika. Predmet obravnave se je ves čas sukal le okrog vprašanja odvisnosti predmetne zadeve od zadeve opr. št. I Pd 598/2004 (ki se sedaj vodi pod opr. št. I Pd 1914/2008 in je v reviziji). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, če je tožena stranka v postopku ugotavljanja trajnih presežkov upoštevala določbe člena 17/1 SKPGD oziroma člena 19/1 KPDT in upoštevati, da je tožena stranka tožnika določila za presežnega delavca na „ukinjenem“ (ne pa tudi na presežnem) delovnem mestu datotekar. Nasprotujočih si navedb tožene stranke v zvezi s tem sodišče prve stopnje ni razčistilo. Prav tako ni upoštevalo navedb tožene stranke, da ni bilo odvečno delovno mesto datotekar, temveč tožnik. Tožnik ni imel nobene možnosti odgovarjati na vsebinska zatrjevanja tožene stranke, saj se je sodišče odločilo za dokazovanje le s prebiranjem v spis vloženih listin. Sodišče prve stopnje je vzelo pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1914/2008 kot absolutno (nezmotljivo) sodbo, kot da zoper njo ni vložena revizija in kot da tožnik nima nobene možnosti njene razveljavitve. Podana je neenakost v obravnavanju strank. Predsednica senata je z direktnim naklepom zavedla tožnika, da se je odločil, da se zastopa sam, čeprav je pričakoval, da bo na narok pristopil pooblaščenec, določen z odločbo o Bpp. Tožniku je na naroku dne 13. 10. 2010 sicer sporočila, da je prejela opravičilo pooblaščenca, da zaradi prezasedenosti ne bo prevzel zastopanja po brezplačni pravni pomoči, hkrati pa je zamolčala (kar je razvidno iz tonskega posnetka vodenja obravnave), da je dne 11. 10. 2010 prejela odločbo službe Bpp, s katero mu je slednja določila novega pooblaščenca. Predsednica senata je imela dovolj časa, da bi tožnika obvestila o spremembi novo določene pooblaščenke (po potrebi tudi s telegramom). Zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V tem postopku bi moralo sodišče ugotoviti, če je bila tožniku v podpis poslana pravilna in zakonita pogodba o zaposlitvi. Ker tega ni ugotavljalo, je podana bistvena kršitev določb postopka oziroma materialnega prava, tožniku pa je bila odvzeta pravica do sodnega varstva. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (s tem pa je bila tožniku kršena pravica do izjavljanja), čeprav bi ti dokazi po tožnikovem mnenju odločilno prispevali k ugotovitvi popolnega dejanskega stanja. Tožnik je bil neenakopravno obravnavan napram toženi stranki. Sodišče tožniku neutemeljeno pripisuje nekakšne koristi, ki naj bi jih prejel glede na podlago, ki pa se ni uresničila oziroma je kasneje odpadla. Takšen zaključek pa je posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tožena stranka ni izpolnila niti svojih obveznosti iz programa presežnih delavcev niti iz sklepa direktorja o tehnološkem presežku, prav tako pa mu ni izplačala niti zakonsko določenih plač niti odpravnine ob nezakonitem vrženju na cesto. Poudariti je potrebno še, da je sodišče zanemarilo sodno prakso, po kateri morajo biti pogoji za določitev presežnega delavca izpolnjeni kumulativno, ne pa po osebni izbiri tožene stranke. Teh pa tožena stranka ni izpolnila, po izjavi nekdanjega direktorja Rupreta tožniku ni ponudila niti dokvalifikacije. Tudi s tem je sodišče bistveno kršilo pravila postopka oziroma materialno pravo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 22. 6. 2004 (A3) o izročitvi pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi, razveljavitev predloga pogodbe o zaposlitvi št. 239 (A4 – ki je tožnik ni podpisal) in razveljavitev dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. 239 (A7 – ki ga tožnik tudi ni podpisal). Poleg tega je predlagal, naj se toženi stranki naloži, da ga mora razporediti na delovno mesto v skladu z njegovo stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti, s povprečno vrednostjo količnika po VII. tarifnem razredu in da mu je dolžna izplačati za čas od 5. 12. 2000 dalje neto plačo za VII. stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanj in zmožnosti s povprečno vrednostjo količnika za VII. tarifni razred skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila ter odvesti ustrezne dajatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 8 dneh in pod izvršbo. Zahteval je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Tožena stranka je tožniku izdala izpodbijani sklep in mu izročila v podpis predlog pogodbe o zaposlitvi in predlog dodatka št. 1 k tej pogodbi v cilju izvršitve pravnomočnega dela sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 137/2001 z dne 29. 11. 2002 (1., 2. in 3. točka izreka te sodbe – C1) v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004 (C2), na podlagi katerih sta bila pravnomočno razveljavljena sklep direktorja tožene stranke z dne 28. 11. 2000 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 10. 1. 2001, s katerima je bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi teh sklepov in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, v 8 dneh in pod izvršbo. Predmet tega postopka je bila presoja zakonitosti odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki zaradi tega, ker je bil tožnik pri toženi stranki v letu 2000 spoznan za trajno presežnega delavca. Citirani odločitvi pa sta bili v revizijskem postopku s sklepom Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 180/2004 z dne 15. 2 2005 razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov s sodbo opr. št. I Pd 1914/2008 z dne 23. 12. 2009 (potem, ko je bila sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 598/2004 z dne 14. 11. 2007 s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 184/2008 z dne 21. 5. 2008 razveljavljena in zadeva ponovno vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje) v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo kot trajno presežnemu delavcu in po katerem je tožnik uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo s sodbo opr. št. Pdp 250/2010 z dne 6. 5. 2010 zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča (zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo, o kateri pa še ni bilo odločeno). Glede na to je postala sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1914/2008 z dne 23. 12. 2009 pravnomočna, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je s tem odpadla tudi pravna podlaga za obveznosti tožene stranke, ki jih je tožnik vtoževal za obdobje po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Do tega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je prišlo (kot je bilo že ugotovljeno) zaradi ugotovitve, da je tožnikovo delo pri toženi stranki postalo trajno nepotrebno (kar je bilo sicer predmet sodne presoje v individualnem delovnem sporu, ki se je po izdanem sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 180/2004 z dne 15. 2. 2005 nazadnje vodil pri sodišču prve stopnje pod opr. št. I Pd 1914/2008, pri pritožbenem sodišču pa pod opr. št. Pdp 250/2010).

Kot je bilo že omenjeno, je tožnik v tem individualnem delovnem sporu poleg razveljavitve sklepa z dne 12. 6. 2004, razporeditve na ustrezno delovno mesto (s povprečno vrednostjo količnika za VII. tarifni razred) in izplačila neto plače za čas od 5. 12. 2000 dalje vtoževal tudi razveljavitev nepodpisane in nedatirane pogodbe o zaposlitvi št. 239 o razporeditvi tožnika na delovno mesto prodajni referent II pri toženi stranki in razveljavitev nepodpisanega in nedatiranega dodatka št. 1 k pogodbi o zaposlitvi št. 239 o določitvi količnika plače tožnika za delovno mesto prodajni referent II pri toženi stranki. Stranki, ki ponujene pogodbe o zaposlitvi (oziroma ponujenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi) ne želi podpisati, ZDR ne daje podlage, da bi v sodnem postopku vtoževala razveljavitev oziroma sodno presojo nepodpisanega predloga pogodbe o zaposlitvi oziroma nepodpisanega predloga aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Nepodpisana pogodba o zaposlitvi oziroma nepodpisani aneks namreč za delavca ne moreta imeti ne pravnih ne dejanskih posledic (tako npr. tudi Vrhovno sodišče RS, opr. št. VIII Ips 21/2005 z dne 15. 6. 2005), zaradi česar je potrebno zaključiti, da tožnik za vložitev tožbe v zvezi z razveljavitvijo predloga pogodbe o zaposlitvi oziroma predloga aneksa k tej pogodbi ni imel pravnega interesa. Iz tega razloga je bilo potrebno v tem delu pritožbi tožnika ugoditi in del njegove tožbe v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavreči (člen 354/2 ZPP v zvezi s členom 274/1 ZPP). Ker pa je preostali del tožbenega zahtevka tožnika temeljil na pravnomočni sodbi (opr. št. III Pd 137/2001 z dne 29. 11. 2002 v zvezi z Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004), ta pa je bila v revizijskem postopku razveljavljena, pri čemer je bilo v nadaljnjem postopku pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločitve tožene stranke o tem, da je tožniku delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu (posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek) neutemeljen, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka.

Nebistvene za odločitev v tem individualnem delovnem sporu so pritožbene navedbe tožnika, s katerimi dejansko izpodbija pravilnost sodne odločitve v sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje nazadnje vodil pod opr. št. I Pd 1914/2008 in, ki se nanašajo na zatrjevane nepravilnosti pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev, glede ukinitve delovnega mesta datotekar, glede uporabe pogojev za določitev presežnih delavcev oziroma glede obveznosti tožene stranke, da tožniku ponudi dokvalifikacijo. Predmet tega individualnega delovnega spora namreč ni bila presoja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki zaradi ugotovitve, da je tožnik pri toženi stranki postal trajno presežni delavec. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnik predlagal. Tako iz dokaznega sklepa sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2010, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje preostale predlagane dokaze (sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze razen zaslišanja strank, pribave pogodb o zaposlitvi za delovno mesto prodajni referent II oziroma za delovno mesto nabavni referent II in vpogleda v listino A11) zavrnilo kot nepotrebne. Ocenilo je (s takšno oceno pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za odločitev v tem individualnem delovnem sporu. ZPP ne nalaga sodišču, da izvede vse predlagane dokaze, temveč le tiste od njih, za katere oceni, da so potrebni za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, s katero smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in sicer v zvezi z vabljenjem tožnikovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo dne 13. 10. 2010 oziroma z obveščanjem tožnika o določitvi nove pooblaščenke. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo za dan 13. 10. 2010 najprej vabilo tožnikovega tedanjega pooblaščenca odvetnika M.Č. Iz ... (vročitev vabila je bila opravljena 13. 7. 2010). Ker je odvetnik M.Č. po prejemu vabila sodišče prve stopnje obvestil (dopis z dne 16. 7. 2010), da je z 16. 7. 2010 tožniku odpovedal pooblastilo (list. št. 92, 93), je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavno dne 13. 10. 2010 vabilo tožnika osebno. To vabilo je bilo tožniku vročeno 1. 9. 2010. Ker je bila z odločbo opr. št. Bpp 328/2010 z dne 22. 9. 2010 tožniku odobrena tudi brezplačna pravna pomoč in za nudenje te pomoči določen (na tožnikov predlog) odvetnik F.M. Iz ..., je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo dne 13. 10. 2010 vabilo tudi navedenega odvetnika (ki je to vabilo prejel 1. 10. 2010). Dne 11. 10. 2010 je na prvostopenjsko sodišče prispel dopis odvetnika F.M. (z dne 8. 10. 2010), iz katerega izhaja, da zaradi prezasedenosti ne more prevzeti zastopanja in v katerem predlaga, da strokovna služba za Bpp prosilcu (tožniku) določi drugega zagovornika (list. št. 104). Iz uradnega zaznamka na tem dopisu je razbrati, da ga je predsednica senata prejela 12. 10. 2010 ob 15.40 uri. V zapisniku naroka za glavno obravnavo dne 13. 10. 2010, ki se je pričel ob 8.30 uri, je navedeno, da je predsednica senata tožniku predočila, da je sodišče prejelo obvestilo Odvetniške družbe F.M. z dne 8. 10. 2010, iz katerega izhaja, da zaradi prezasedenosti ne morejo prevzeti zastopanja tožnika, na kar je tožnik povedal, da se bo zastopal sam. Tožnik kljub temu, da ga je sodišče prve stopnje seznanilo z dejstvom, da ga odvetniška družba v tem postopku ne bo mogla zastopati, ni predlagal sodišču, da razpisani narok za glavno obravnavo preloži (očitno zato, ker se je odločil, da se bo zastopal sam). Ker zapisa drugih dejstev oziroma kakršnihkoli tožnikovih pripomb v zvezi z zastopanjem tožnika zapisnik ne vsebuje in ker je tožnik ta zapisnik tudi podpisal (ne da bi imel na njegovo vsebino kakršnekoli pripombe oziroma ugovore – na vsebino tega zapisnika pa ni podala nikakršnega ugovora niti tožena stranka, ki je prav tako podpisala zapisnik), pritožbeno sodišče nima nikakršnih razlogov, da ne bi vsebine tega zapisnika (ki je po svoji naravi javna listina) štelo kot resnične. Tožnik se sicer v pritožbi sklicuje tudi na tonski posnetek vodenja obravnave, vendar iz spisovnih podatkov sploh ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odredilo zvočno snemanje glavne obravnave z dne 13. 10. 2010. Spisovni podatki prav tako ne nudijo opore pritožbeni trditvi tožnika, da bi ga lahko predsednica senata pravočasno obvestila o novo določeni pooblaščenki (iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila dne 13. 10. 2010 tožniku že določena nova pooblaščenka niti to, da bi bila predsednica senata sodišča prve stopnje s tem, kdo je nova pooblaščenka, seznanjena). Ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z zastopanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2010, prav tako pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil tožnik s strani prvostopenjskega sodišča neenakopravno obravnavan v primerjavi s toženo stranko.

Ker (razen glede odločitve o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev predloga pogodbe o zaposlitvi oziroma dodatka k tej pogodbi) niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.