Jedro

Po določbi 2. odst. 8. čl. zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Ur.l. RS, št. 16/92) so psihologi, pedagogi, specialni pedagogi, socialni delavci in knjižničarji lahko napredovali le v naziv mentor oz. svetovalec. V naziv svetnik pa so navedeni strokovni delavci lahko napredovali šele na podlagi določbe 6. odstavka 13. člena zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, ki je bila tožnici vročena 20.2.1995, je tožena stranka tožnici, zaposleni na Zavodu ..., podelila naziv svetnice ter odločila, da se šteje, da je naziv pridobljen s 23.4.1994. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da tožnica izpolnjuje materialne pogoje za napredovanje v naziv svetnik po 2. odstavku 20. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu. Tožnica, ki je zaposlena na delovnem mestu individualnega terapevta, je tudi upravičena do napredovanja v naziv po šolskih predpisih na podlagi zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti, ki je bil uveljavljen dne 23.4.1994. Po uveljavitvi tega zakona namreč pripada pravica do naziva po šolskih predpisih tožnici zaradi narave dela in zato, ker se njena plača zagotavlja iz proračuna in drugih javnih sredstev. Tožnica je upravičena napredovati v naziv od uveljavitve navedenega zakona, to je od 23.4.1994. Tožnica v tožbi navaja, da je zahtevo za napredovanje v naziv vložila v januarju 1993 in ne 5.3.1993, kot navaja izpodbijana odločba. Meni, da ji pravica do napredovanja v naziv pripada od 8.8.1992 in ne od 23.4.1994, ter trdi, da so nekatere delavke na Audiologopedskem oddelku zavoda napredovale "po nekem nenapisanem, subjektivnem zakonu". Zato smiselno predlaga, naj se sporna odločba v izpodbijanem delu odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnici pravice do napredovanja v naziv svetnica ni določal niti zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja niti zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih, temveč šele zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti. Zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih je drugim strokovnim delavcem (psihologom, pedagogom, specialnim pedagogom, socialnim delavcem in knjižničarjem - 2. odstavek 8. člena) omogočal napredovanje samo v naziv mentor oziroma svetovalec, ne pa tudi svetnik. Zato tožnici ne gre pravica do naziva svetnik od 8.8.1992, to je od uveljavitve pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu, temveč šele od uveljavitve zakona o razmerjih plač. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Napredovanje strokovnih delavcev v vzgojnoizobraževalnih dejavnostih v nazive je bilo uvedeno z zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91-I, dalje ZOFVI). Po tem zakonu so lahko napredovali pedagoški delavci (učitelji in vzgojitelji - 1. odstavek 3. člena) in sicer v nazive mentor, svetovalec oziroma svetnik (2. odstavek 29. člena). Napredovanje drugih strokovnih delavcev v osnovnem in srednjem izobraževanju (psihologov, pedagogov, specialnih pedagogov, socialnih delavcev in knjižničarjev) je omogočil zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92, dalje: ZPDJVZ) z določbo 2. odstavka 8. člena. Toda po tej določbi so navedeni strokovni delavci lahko napredovali le v naziv mentor oziroma svetovalec, ne pa tudi v naziv svetnik. Tudi navedeni drugi strokovni delavci so lahko napredovali v naziv svetnik šele na podlagi določbe 6. odstavka 13. člena zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94, dalje: ZRPJZ), ki je začel veljati 23.4.1994. Iz navedenega sledi, da so po določbi 21. člena pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 7/92 in 54/93), ki je bil izdan na podlagi 29. člena ZOFVI in 8. člena ZPDJVZ, lahko napredovali v naziv svetnik z dnem uveljavitve pravilnika, to je z 8.8.1992 le učitelji in vzgojitelji (seveda ob pogojih, določenih v 2. odstavku 20. člena pravilnika), ne pa tudi drugi strokovni delavci, navedeni v 2. odstavku 8. člena ZPDJVZ. Tožnica pa ni zatrjevala, da bi imela v vzgojnoizobraževalni dejavnosti status pedagoškega delavca v smislu 1. odstavka 3. člena oziroma 2. odstavka 29. člena ZOFVI. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je tožnica kot individualni terapevt, torej kot drug strokovni delavec v smislu 2. odstavka 8. člena ZPDJVZ oziroma 6. odstavka 13. člena ZRPJZ lahko napredovala v naziv svetnik šele z 23.4.1994, torej je odločba tožene stranke v izpodbijanem delu pravilna in zakonita. Na pravilnost odločbe pa po navedenem ni moglo vplivati vprašanje, ali je bila tožničina zahteva za napredovanje vložena januarja 1993 ali 5.3.1993, zato se sodišče v presojo tega tožbenega ugovora ni spuščalo.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.