Jedro

Odločitev tožene stranke, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh, je pravilna. Tožena stranka je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Tožnik pa tudi v tožbi ne navaja nobenih konkretnih protipravnih dejanj, ki bi bila zoper njega storjena s strani uradnih oseb, zaposlenih v ZPZK, niti ne kdo konkretno naj bi jih storil. Glede na navedeno je torej tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnila, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper zaposlene v ZPKZ zaradi zlorabe položaja, grdega ravnanja in grobih kršitev Ustave, ki jo je vložil dne 19. 8. 2014. V svoji obrazložitvi najprej navaja listine, ki jih je tožnik k prošnji priložil in listine, ki jih je sama pridobila po uradni dolžnosti. Nato se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), na katerega je oprla svojo odločitev. Dalje navaja, da je bil tožnik s pozivom z dne 20. 8. 2014 pozvan, da svojo prošnjo ustrezno dopolni tako, da natančno opredeli proti komu želi vložiti tožbo in zaradi katerih dejanj uradnih oseb ter kakšna škoda mu je zaradi ravnanj uradnih oseb nastala. Tožnik v prošnji in njeni dopolnitvi tega ni pojasnil. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da zadeva, za katero tožnik prosi dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh in zato tožniku ne bi bilo utemeljeno in razumno odobriti zaprošene brezplačne pravne pomoči po 24. členu ZBPP. Ker torej tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, se ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem finančnega pogoja.

Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da zaposleni v Zavodu zlorabljajo zakonodajo, zato se že več kot 10 let bori zoper njih in njihove zlorabe. Žalostno je, da so zaposleni v Zavodu nedotakljivi. Vendar pa bo resnica slej ko prej prišla na dan. Zato želi sodišču dokazati množično zlorabo zaposlenih v slovenskih zaporih. Prošnjo za BPP je vložil zgolj z namenom, da sodišču dokaže svoje trditve o zlorabah in kaznivih dejanjih v zaporih. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in mu dodeli odvetnika, s katerim bo lahko dokazal svoje navedene trditve.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po preučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je na podlagi 24. člena ZBPP, na katerega je oprla svojo odločitev, pravilno odločila, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v konkretnem primeru zavrnila. Po navedeni zakonski določbi se namreč pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oziroma da ni očitno nerazumna (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP).

To, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, oziroma da nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, tako da ni razumno začeti postopka oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper zaposlene v ZPKZ zaradi zlorabe uradnega položaja, grdega ravnanja in kršitev Ustave. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, po presoji sodišča pravilno oprla na določbe zgoraj citiranega 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči glede razumnosti zadeve oziroma verjetnega izgleda za uspeh. Po določbi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta.

Po presoji sodišča je zato odločitev tožene stranke, da tožnik v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilna. Tožena stranka je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila. Tožnik pa tudi v tožbi ne navaja nobenih konkretnih protipravnih dejanj, ki bi bila zoper njega storjena s strani uradnih oseb, zaposlenih v Zavodu, niti ne kdo konkretno naj bi jih storil. Glede na navedeno je torej tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnila, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.