Jedro

Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ter pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. I. RS, št. 16/17 - UPB1, 54/21 In 42/23 - ZZSDT-D, v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo tako ravnal, bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi njegovih izjav, podanih na zaslišanju. Po preučitvi vseh izjav, ki jih je tožnik podal v postopku, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera, tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami (od leta 2015 naprej ni imel rednega dela) ter nezmožnostjo plačila operacije v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve, ki bi mu omogočila plačilo operacije. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika namreč ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik je v Maroku de facto delal (do leta 2015 je delal v kavarni, nato se je ukvarjal s preprodajo različnih stvari), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po brezplačnem zdravljenju in boljši prihodnosti. Tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti dobro plačano in redno zaposlitev v skladu z zgoraj navedenim ne gre povezati s preganjanjem. Predstavljene težave pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenja človekovih pravic.

Navedbe tožnika

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožniku samo prizna status begunca. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

4.Tožnik se v tožbi ne strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je ta odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku. Meni, da bi tožena stranka morala o tožnikovi prošnji odločati v rednem postopku, ob upoštevanju vseh procesnih garancij. Navaja, da je njegova ciljna država tista, ki mu bo lahko zagotovila zdravljenje, saj je predvsem iz zdravstvenih razlogov zapustil izvorno državo. V nobeni državi pred tem še ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz tega sledi, da tožnik s tem, ko je uveljavljal ekonomske in zdravstvene težave v izvorni državi, ni navajal dejstva, ki bi bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla tožena stranka. Tožnikova prošnja v zvezi z navedenimi dejstvi je vsekakor utemeljena, ker je tožnik uspel izkazati konkretna dejanja, tako v upravnem postopku, kot tudi v tožbi.

5.Navaja, da bi tožniku v Maroku kot izvorni državi v primeru vrnitve grozila resna škoda tudi v skladu z 28. členom ZMZ-1, saj bi bilo njegovo življenje ponovno ogroženo zaradi nečloveškega in poniževalnega ravnanja s strani maroških oblasti, ki mu preprečujejo dostop do zdravljenja zgolj zato, ker ga tožnik ne more plačati. Trdi, da v postopku pred toženo stranko ni bila metodološko pravilno opravljena primerjava tožnikovih izjav z informacijami o izvorni državi, katerih tožena stranka sploh ni pridobila, pa bi jih morala. Pridobiti bi morala informacije o dostopnosti do zdravstvenega sistema državljanov, ki živijo v revščini, brez možnosti plačila za zdravljenje v Maroku. Maroko tako za tožnika naj ne bi bila varna izvorna država. Opozarja, da pravni termin preganjanje predstavlja nedoločen pravni pojem. Zato je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve, ne izključuje preganjanja oziroma kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V tožnikovem osebnem primeru ne obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se mu resna škoda ne bo ponovila, ko se bo vrnil domov, saj se bo lahko vrnil edino nazaj k svoji bolni mami, v popolno revščino, brez možnosti dostopa do zdravljenja in trga dela.

Odgovor na tožbo

6.V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Tožena stranka tako ponovi, da je tožnik v postopku na podlagi prošnje za mednarodno zaščito navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Na razgovoru je tožnik navajal zgolj razloge iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov, konkretno zaradi brezposelnosti. Od leta 2018 do odhoda iz države ni delal ničesar, ker ni dela. Opravljal je razna dela, preživljal pa se je z ilegalno prodajo raznih stvari v centru mesta. Tožnik v postopku nikakor ni izkazal, da bi njegova ekonomska stiska rezultirala iz diskriminatornih ukrepov na podlagi zakonsko določenih elementov preganjanja, kakor tudi ne, da bi bila namerno povzročena s strani tretjih akterjev npr. države. Po primerjavi tožnikovih navedb v postopku z zakonsko določenimi elementi preganjanja, je tožena stranka ugotovila, da njegovi razlogi ne zadoščajo zakonski opredelitvi preganjanja, kot je določeno v ZMZ-1 in Ženevski konvenciji. Maroko kot izvorna država tožnika je uvrščena na seznam varnih držav in tožena stranka ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP. Ministrstvo je zavezano k rednemu preverjanju stanja človekovih pravic tudi v t.i. varnih državah in če bi prišlo do bistvenega poslabšanja človekovih pravic v izvorni državi tožnika, bi bila ta država umaknjena s seznama varnih držav, kar pa ni bila. Zaradi tega tožena stranka ni posebej za tožnikov primer pridobila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi tožnika. Tožnik na osebnem razgovoru tudi ni izkazal, da zaradi njegovih posebnih okoliščin izvorna država ne bi bila zanj varna država.

7.Sodišče je dne 5. 6. 2024 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, ta se ni udeležil naroka za glavno obravnavo in tudi ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo. Na sami glavni obravnavi je pooblaščenka tožene stranke navedla, da je tožnik dne 25. 5. 2024 ob 8.43 uri samovoljno zapustil azilni dom in se vanj do dneva glavne obravnave ni vrnil. Pooblaščenka tožnika je na vprašanje sodišča odgovorila, da glede na prejete informacije o samovoljni zapustitvi azilnega doma s strani tožnika, ni več pravnega interesa v zvezi z vloženo tožbo z dne 25. 4. 2024, vendar tožbe ni umaknila. Pooblaščenka tožene stranke je na glavni obravnavi v spis vložila še kopijo pisnega obvestila (izpisek evidence azilnega doma) iz katerega izhaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom 25. 5. 2024 ob 8.43 uri.

Sodna presoja

8.Tožba ni dovoljena.

9.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade npr. po opravljeni glavni obravnavi. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10.Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Kot izhaja iz navedbe tožene stranke, podane na zapisnik glavne obravnave dne 5. 6. 2024 kot tudi iz pisnega sporočila iz evidence azilnega doma, je tožnik azilni dom zapustil dne 25. 5. 2024 in se v azilni dom ni več vrnil. Razlog zadnjega izhoda je zabeležen kot "samovoljna zapustitev". Tožnik se v azilni dom ni vrnil niti v roku treh dni, nov naslov bivanja pa ni poznan niti pooblaščenki tožnika, ta z njim po lastni izjavi nima več stika. Z navedenim sporočilom pa je bilo že po naravi stvari spoštovano stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za táko odločitev. Glede na navedeno tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 643/2008 z dne 19. 3. 2012.

2S tem v zvezi glej tudi odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (7. točka obrazložitve), št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ter Vrhovnega sodišča I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.