Jedro

Dejstvo, da so nekateri sodniki Višjega sodišča v Mariboru v izvšilnih postopkih sprejeli posamezne odločitve, ki so vsebinsko povezane z obravnavano kazensko zadevo in s katerimi se oškodovanec kot tožilec ne strinja, glede na navedeno ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti, saj navedena okoliščina objektivno ne vzbuja dvoma v nepristranskost vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru.

Predlagatelj zatrjuje pristranskost vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in predlaga prenos na sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Mariboru. Okoliščine v tej zvezi predlagatelj zatrjuje le glede enega sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru in ne glede vseh stvarno pristojnih sodišč s tega območja. S tem predlagatelj ne utemelji tehtnega razloga za prenos pristojnosti s sodišča prve stopnje na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Mariboru. V tem primeru pa Vrhovno sodišče ni neposredno višje sodišče, ki bi bilo pristojno za odločanje o takšnem predlogu.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Oškodovanec kot tožilec I. P. je potem, ko je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti, zunanji oddelek v Ljutomeru, zavrglo ovadbo oškodovanca, pri Okrajnem sodišču v Gornji Radgoni vložil obtožni predlog zoper obdolžena T. R. in J. R., katerima očita storitev kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki se nanaša na izvršilne postopke, ki so potekali pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni na podlagi predlogov za izvršbo T. R. kot upnika, ki ga je zastopala J. R., zoper I. P. kot dolžnika.

2. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je podal predlog za prenos krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni na drugo stvarno pristojno sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Mariboru. V predlogu navaja, da od Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in tudi od Višjega sodišča v Mariboru ni mogoče pričakovati nepristranskega odločanja glede na njune predhodne nepravilne odločitve v izvršilnih postopkih. Pred navedenima sodiščema oškodovancu kot tožilcu ni zagotovljen videz nepristranskosti, saj sta sodišči z dosedanjimi odločitvami izkazali neenakopravno obravnavo oškodovanca kot tožilca.

3. Na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče za postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Institut prenosa krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka oziroma drugih tehtnih razlogov predstavlja izjemo od splošnih pravil, po katerih se določa krajevna pristojnost sodišča. Tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti so podani takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena EKČP. Iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Iz pravice do nepristranskosti sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih pa je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti.

4. Predlog za prenos pristojnosti podaja predlagatelj zaradi drugih tehtnih razlogov, ker naj bi bil zaradi dosedanjih nepravilnih odločitev sodišč prve in druge stopnje v izvršilnih postopkih, ki so se vodili zoper subsidiarnega tožilca kot dolžnika in v zvezi s katerimi je vložil obtožni predlog, neenakopravno obravnavan. Predlagatelj očitke naslavlja na Okrajno sodišče v Gornji Radgoni in Višje sodišče v Mariboru, kar utemeljuje z navajanjem posamičnih odločitev teh sodišč, ki naj bi bile po prepričanju predlagatelja nepravilne.

5. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da nezadovoljstvo predlagatelja prenosa pristojnosti s posameznimi preteklimi odločitvami prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča v postopkih zoper njega ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Domnevno nezakonito odločanje sodnikov prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča je lahko predmet presoje v postopku odločanja o pravnih sredstvih zoper te sodne odločbe, v okviru fakultativne delegacije krajevne pristojnosti pa tovrstnih navedb predlagateljev ni mogoče presojati.1 Sodnik je pri odločanju vezan na ustavo in zakon in odločanje istega sodišča v drugih postopkih na njegovo odločanje samo po sebi nima vpliva.

6. Pri Višjem sodišču v Mariboru je za odločanje o izvršilnih zadevah oblikovan oddelek za izvršbo, v katerega so dodeljeni trije sodniki, poleg tega so oblikovani še štirje oddelki s skupaj še petindvajsetimi sodniki, med njimi tudi oddelek za kazensko sodstvo z desetimi sodniki. Iz sklepov, ki jih je predlagatelj kot priloge predloga posredoval sodišču, je razvidno, da so o pritožbah v izvršilnih postopkih zoper subsidiarnega tožilca kot dolžnika odločali trije sodniki. Dejstvo, da so nekateri sodniki Višjega sodišča v Mariboru v izvršilnih postopkih sprejeli posamezne odločitve, ki so vsebinsko povezane z obravnavano kazensko zadevo in s katerimi se oškodovanec kot tožilec ne strinja, glede na navedeno ne more predstavljati tehtnega razloga za prenos pristojnosti, saj navedena okoliščina objektivno ne vzbuja dvoma v nepristranskost vseh sodnikov Višjega sodišča v Mariboru. Poleg tega je postopek v fazi odločanja o vloženem obtožnem predlogu pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni in torej postopek pred sodiščem druge stopnje niti ni v teku.

7. Predlagatelj zatrjuje tudi pristranskost vseh sodnikov Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni in predlaga prenos na sodišče izven sodnega območja Višjega sodišča v Mariboru. Okoliščine v tej zvezi pa predlagatelj zatrjuje le glede enega sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru in ne glede vseh stvarno pristojnih sodišč s tega območja. S tem predlagatelj ne utemelji tehtnega razloga za prenos pristojnosti s sodišča prve stopnje na drugo sodišče zunaj območja Višjega sodišča v Mariboru. V tem primeru pa Vrhovno sodišče ni neposredno višje sodišče, ki bi bilo pristojno za odločanje o takšnem predlogu.

8. Glede na to, da v predlogu navedene okoliščine ne dajejo podlage za zaključek, da je podan dvom v nepristranskost sojenja pred vsemi stvarno pristojnimi sodišči z območja Višjega sodišča v Mariboru, je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Mariboru zavrnilo.

1 Tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča RS I Kr 42208/2010 z dne 16. 11. 2017, I Kr 5961/2013 z dne 16. 11. 2017 in I Kr 25/2006 z dne 15. 6. 2006.