Jedro

Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 42. člen ZIZ, ki določa, da če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mu je treba priložiti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. V predmetnem izvršilnem postopku je namreč o terjatvi odločalo isto sodišče in s sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, nedvomno razpolaga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi opr.št. I 550/92 z dne 12.10.1992 tudi po uradni dolžnosti razveljavilo in ustavilo izvršilni postopek. Ugotovilo je, da upnik v postavljenem 8 - dnevnem roku ni predložil izvršilnega naslova v izvirniku ali overjenem prepisu s klavzulo o izvršljivosti in s tem ni izkazal svoje aktivne legitimacije, s čimer je podan tudi razlog po 2. točki 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj se je sodišče prve stopnje pri njegovi izdaji neutemeljeno oprlo na določbo 2. odst. 55. člena ZIZ, ki določa, da sodišče pri odločanju o ugovoru po uradni dolžnosti pazi na razloge iz 1. do 4. točke tega člena. V konkretnem primeru je upnik na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v K., Enota P., opr.št. P 387/98, z dne 10.03.1992, in sodbe Višjega sodišča v Kopru, opr.št. Cp 596/92, z dne 02.09.1992, dne 22.10.1992 podal predlog za izvršbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi upnikovega predloga dne 12.10.1992 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je predlagani izvršbi ugodilo. Predlogu za izvršbo je upnik priložil tako sodbo Temeljnega sodišča v K., Enota v P., kot tudi sodbo Višjega sodišča v Kopru in na podlagi navedenih listin izkazoval aktivno legitimacijo. V konkretnem izvršilnem postopku je bil sklep o izvršbi izdan s strani pristojnega sodišča, listini, ki ju je predložil upnik, pa predstavljata zakoniti in veljavni izvršilni naslov. Četudi predmetna dajatvena sodba prve stopnje ne bi imela izvršilne klavzule, bi sodba postala izvršljiva takoj po preteku paricijskega roka, ki ga določa zakon. Lastnost izvršljivosti sodbe namreč izvira neposredno iz zakona in v tem postopku priložene sodbe sodišča druge stopnje in ne iz izvršilne klavzule, sploh pa ne iz potrdila o izvršljivosti. Poleg tega je v konkretnem postopku izvršilni naslov Sodba sodišča prve stopnje in sicer Temeljnega sodišča v K., Enota v P., torej istega sodišča, ki vodi predmetni izvršilni postopek in je tudi izdalo izpodbijani sklep. V kolikor v izvršilnem postopku odloča isto sodišče, ki je tudi izdalo sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, sodna praksa jasno določa, da v takšnem primeru ni potrebno predložiti izvršilni naslov v originalu oziroma v izvirniku skupaj s potrdilom o izvršljivosti. V posledici navedenega je jasno, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje z izdajo izpodbijanega sklepa nepravilno. Sodišče prve stopnje namreč nedvomno razpolaga s sodbo Temeljnega sodišča v K., Enota v P. opr.št. P 387/92, saj jo je tudi samo izdalo. Pritožnik dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na podlagi katere je sodišče dolžno opozoriti stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravil, katera pravdna dejanja lahko opravi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tega pritožbenega postopka je sklep o ustavitvi izvršilnega postopka. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je upnik v predlogu za izvršbo, vloženem dne 06.10.1992 pri Temeljnem sodišču K., Enota P., navedel kot izvršilni naslov sodbo Temeljnega sodišča v K., Enota v K., opr.št. 387/92 in sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr.št. Cp 596/92, ki pa ju predlogu ni priložil. Zoper sklep o izvršbi opr.št. I 550/92, s katerim je sodišče dovolilo predlagano izvršbo, je dolžnik vložil ugovor, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom dne 11.08.1998 ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo ter postopek ustavilo. Zoper navedeni sklep o ugovoru je upnik vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je v konkretnem primeru izvršilni naslov sodba Temeljnega sodišča v K., Enota v P., opr.št. 387/92, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 596/92. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr.št. Cp 129/99 z dne 14.07.1999 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnje postopanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ravnalo nepravilno, ko je upnika na naroku za odločanje o ugovoru dne 27.10.2005 s sklepom pozvalo, naj v roku 8 dni predloži izvršilni naslov - sodbo Temeljnega sodišča v K., Enota v K., saj iz pritožbe upnika zoper sklep o ugovoru z dne 11.08.1998 in iz sklepa Višjega sodišča v Kopru opr.št. Cp 129/99 izhaja, da je izvršilni naslov sodba, ki jo je izdalo izvršilno sodišče, to je Temeljno sodišče v K., Enota v P., sedaj Okrajno sodišče v P.. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo 42. člen ZIZ, ki določa, da če je predlog za izvršbo vložen pri sodišču, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, mu je treba priložiti izvršilni naslov v izvirniku ali overjenem prepisu, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. V predmetnem izvršilnem postopku je namreč o terjatvi odločalo isto sodišče in s sodbo, ki predstavlja izvršilni naslov, nedvomno razpolaga. Posledično je sodišče prve stopnje postopalo nepravilno z izdajo izpodbijanega sklepa, ker naj upnik ne bi izkazal svoje aktivne legitimacije.

Upoštevaje zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep skladno z določbo 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o ugovoru dolžnika upoštevaje zgoraj navedeno ugotovitev pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.