Jedro

Na podlagi tožničine izjave, da je za azil zaprosila zaradi družinskih problemov, ne da bi navedla, da ji bo v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda, tožena stranka abstraktne in nekonkretizirane možnosti preganjanja ni bila dolžna ugotavljati, saj je bilo dokazno breme v tem delu na strani tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožničino tožbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2007, s katero je ta na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06 UPB2, 37/06 - sklep US in 137/06 - odl. US) zavrnilo tožničino prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče zavrača zaključek tožene stranke, da tožničina prošnja temeljni na namernem zavajanju oziroma zlorabi postopka v smislu 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. V prošnji za azil je tožnica navedla, da se je pred približno 24 leti z možem s Kosova preselila v M., kjer je živela 9 let, zatem pa je v letu 1992 v ZR Nemčiji zaprosila za azil in se nato v letu 2002 oziroma 2003 prostovoljno vrnila v Slovenijo. Zaradi nasilja moža je v letu 2006 ponovno zaprosila za azil v ZR Nemčiji, po zavrnitvi prošnje in vrnitvi v Slovenijo pa je zaradi družinskih problemov in razloga, ker nima kam iti, zaprosila za azil v Republiki Sloveniji. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, zakaj šteje tožničine izjave za neverodostojne. Kljub ugotovljeni pomanjkljivosti izpodbijane odločbe pa prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je tožničina prošnja očitno neutemeljena na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj tožnici v njeni izvorni državi (Republiki Srbiji, vključno s Kosovom) ne grozi preganjanje na nobeni izmed osnov, ki se ob upoštevanju določil Ženevske konvencije in Direktive v dejanskem pogledu štejejo kot podlaga za priznanje azila. Med te podlage namreč ni mogoče uvrstiti zatrjevanega družinskega nasilja nad tožnico s strani njenega nekdanji partnerja. V primeru njene vrnitve v izvorno državo ni podlage za sklepanje, da jo bo tam ogrožal njen nekdanji partner. Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožnica dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila, pritožbeni ugovori, da je mati samohranilka in oseba brez državljanstva, pa glede na okoliščine primera niso pravno relevantne in tudi ne morejo predstavljati podlage, da bi morala tožena stranka izvesti redni azilni postopek.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Kot neuka stranka v prošnji ni navedla razlogov za svoj strah pred vrnitvijo v Srbijo oziroma na Kosovo. Prvostopno sodišče bi zato v zvezi s tožbenim ugovorom neupoštevanja statusa "begunca sur place" in v skladu s 3. odstavkom 39. člena ZAzil moralo ugotoviti, ali obstajajo razlogi za njen strah pred preganjanjem v izvorni državi. Tudi v pospešenem postopku je dolžnost sodišča in tožene stranke, da ugotovita resnično dejansko stanje tudi glede okoliščin, na katere se neuka stranka ne sklicuje. Poročila UNHCR za Kosovo ugotavljajo, da so tam Romi kot manjšina diskriminirani do te mere, da so že samo zaradi etnične pripadnosti upravičeni do mednarodne zaščite oziroma azila. Nehumano ravnanje v izvorni državi bi lahko upravičevalo tudi podelitev subsidiarne zaščite, vendar teh razlogov prvostopno sodišče in tožena stranka nista ugotavljala in preverjala. Problema in pravnega položaja beguncev "sur place" sodišče očitno ne pozna in se je zato temu tožbenemu ugovoru v celoti izognilo. Tožena stranka v postopku ni ugotovila tožničinega državljanstva in njene izvorne države, oziroma države, v katero bi se morala vrniti, čeprav je to bistvenega pomena za vse nadaljnje odločanje v azilnem postopku. To je očitno spregledalo tudi prvostopno sodišče, ki v izpodbijani sodbi kot tožničino matično državo navaja Republiko Srbijo vključno z UNMIK Kosovom, ne da bi pojasnilo, od kje izvira ta ugotovitev. Ugotovitev sodišča, da tožnici v Srbiji, vključno s Kosovem, očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, nima podlage v tožničini prošnji za azil. V svoji neukosti se tožnica ni zavedala, da bi v prošnji morala povedati tudi to, kar je očitno, da na Kosovu grozi preganjanje zaradi etnične pripadnosti celo tam stalno živečim Romom. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je bila tožnica poročena z Romom, zaradi česar jo bo skupnost obravnavala kot Romkinjo in bi v primeru vrnitve lahko zato (kot mati samohranilka in oseba brez državljanstva) utrpela resno škodo v smislu nehumanega ali poniževalnega ravnanja.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zakonita in pravilna. Sodišča prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, to dejansko stanje pa je pravilno ocenilo ter sodbo v zadostni meri obrazložilo.

Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot ji določa ZAzil oziroma konvencija o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS - MP, št. 9/92), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, določeni družbeni skupini oziroma določenemu političnemu prepričanju. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

ZAzil v 3. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji, in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v izvorno državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Definicija resne škode po 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen; resno individualno grožnjo za življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica pred vložitvijo prošnje za azil prejela brošuro "Informacije za osebe, ki v Republiki Sloveniji zaprosijo za azil". Torej je bila seznanjena z razlogi za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Tožnici je bilo omogočeno, da prošnjo za azil poda v navzočnosti pravnega zastopnika, prav po nasvetu odvetnika, da njegova prisotnost ni potrebna, pa je dne 24.12.2006 sama podala formalno prošnjo za azil. Ob podaji prošnje za azil je bila tožnica na podlagi 4. odstavka 29. člena ZAzil poučena, da mora navesti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil, kot tudi razloge, ki nasprotujejo njeni morebitni vrnitvi v njeno izvorno ali katerokoli drugo državo. Tožnici so bila postavljena konkretna, dovolj obsežna, natančna in smiselno povezana ter relevantna vprašanja v povezavi z določilom 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Iz njenih odgovorov izhaja, da je razumela vprašanja, na njih pa je tudi povezano odgovarjala. Na izrecno vprašanje uradne osebe, zakaj je zaprosila za azil, je tožnica odgovorila, da nima kam iti in da beži pred možem, pred katerim je najprej zbežala v Nemčijo, ker pa je bila od tam vrnjena, je vložila predmetno prošnjo za azil. Ob izostanku navedb, da bi lahko bila v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča soočena s tveganjem, da utrpi resno škodo, tožena stranka ni bilo dolžno ugotavljati, ali tožnica potrebuje subsidiarno zaščito. Družinske težave in okoliščina, da zaradi njih nima kam iti, pa, kot sta to pravilno ugotovila tožena stranka in prvostopno sodišče, niso razlogi za pridobitev statusa begunca. V azilnem postopku je dokazno breme deljeno (določila 3. in 4. odstavka 24. člena in 1. odstavka 33. člena ZAzil) med organom in stranko, kar pomeni, da mora stranka predložiti konkretne dokaze, izvedbe posameznih oziroma določenih dokazov pa ne more predlagati šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil; te okoliščine pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile podane.

Tožena stranka v postopku ni ugotovila tožničinega državljanstva in njene izvorne države, saj to niti ni bilo potrebno, ker tožnica v prošnji za azil, po opozorilu, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo njeni prisilni odstranitvi iz države, ni navedla, da bi lahko bila v primeru vrnitve v Srbijo ali na Kosovo kakorkoli ogrožena oziroma, da bi se lahko soočila s preganjanjem. V tožbi in pritožbi tožnica razen pavšalnih navedb (da je neuka stranka in mati samohranilka, da je pretrgala stike s Srbijo in Kosovim in da bo na Kosovu zaradi etničnega porekla bivšega moža obravnavana kot Romkinja, Romi pa so na Kosovu preganjani in diskriminirani), ni navedla konkretnih dokazov, ki bi kazali na to, da bo v primeru vrnitve v izvorno ali matično državo dejansko izpostavljena preganjanju, zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitvi tožene stranke in prvostopnega sodišča pravilni.

Tožničini otroci so starejši od 18 let, zato tožnice ni mogoče obravnavati kot matere samohranilke, prav tako ne živi z možem - Romom in je zato tudi ni mogoče obravnavati kot Romkinje. Tudi če je res pretrgala stike s Srbijo ali Kosovim, to ni razlog za podelitev subsidiarne zaščite; tožnice zato tudi ni mogoče obravnavati kot zatečene begunke. Niti v tožbi niti v pritožbi tožnica ni navedla naveznih okoliščin, ki bi jo kakorkoli povezovale s Kosovim, kjer je, kot je navedla, živela le 7 let nazadnje pred 24 leti. Iz podatkov spisa izhaja, da ima nedokončano srednjo šolo, po narodnosti je Srbkinja, izvira pa iz Srbije, vasi R. v občini B. Na podlagi tožničine izjave, da je za azil zaprosila zaradi družinskih problemov, ne da bi navedla, da ji bo v primeru vrnitve bodisi v Srbiji ali Kosovem grozila resna škoda, tožena stranka abstraktne in nekonkretizirane možnosti preganjanja ni bila dolžna ugotavljati, saj je bilo dokazno breme v tem delu na strani tožnice. Tudi z vidika instituta zatečenega begunca ("sur place" 5. člen Direktive, št. 2004/83/EC) tožnica v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, saj je, kot je že predhodno navedeno, kot edini razlog za azil navedla ogroženost s strani bivšega moža (v tej smeri je svojo odločitev pravilno razlogovalo tudi prvostopno sodišče), v svoji prošnji pa tožnica ni navedla razlogov, ki bi kakorkoli kazali na njeno ogroženost iz razlogov po ZAzil. Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.