Jedro

ZPIZ-2 ne zagotavlja več pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, temveč samo za telesne okvare, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pri tožnici ni podana takšna poškodovanost ali onesposobljenost, za kateri bi bile v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar določene telesne okvare. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 12. 2013 in št. ... z dne 13. 7. 2013 ter se pri tožnici ugotovi 60 % telesna okvara zaradi posledic bolezni in se ji od 7. 3. 2013 prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Obenem je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima vrsto zdravstvenih težav, zaradi česar meni, da bi ji ob upoštevanju vseh zdravstvenih težav morala biti priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro. Tožnica ima cistokelo, hipotireozo po vnetju, arterijsko hipertenzijo, varice spodnjih udov, bolečine v križu, osteoporozo po ooforektomiji, zlom prsnega vretenca, duševne in vedenjske motnje zaradi uživanja alkohola, neopredeljeno organsko motnjo osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni, mešano anksiozno in depresivno motnjo ter Lymsko boreliozo. Pri nje je bila ugotovljena zaznavna naglušnost srednje stopnje. Specialistka ORL ji je predpisala slušni aparat. Zelo slabo sliši, s slušnim aparatom se je stanje sicer izboljšalo, vendar je sluh še vedno prizadet in je zato mnenja, da pri njej telesna okvara obstaja. Tožnica je dne 19. 1. 2010 zaradi padca v znak utrpela frakturo korpusa vretenca Th4, po končanem zdravljenju pa je bilo ugotovljeno, da se je zlom vretenca zarasel, vendar, da je višina v sprednjem delu znižana za približno 1/4 prvotne. Tožnica meni, da znižanje višine vretenca za približno 1/4 prvotne višine, utemeljuje priznanje telesne okvare na podlagi Sporazuma telesnih okvar. Tožnica je imela tudi operacijo in plastifikacijo mehurja, te okvare pa so tudi na seznamu telesnih okvar. Ne strinja se z mnenjem invalidske komisije, da posledice pri tožnici niso takšne, da bi se ji lahko priznala pravica do invalidnine za telesno okvaro. Invalidska komisija v svojem izvidu niti ni omenjala tožničine težave zaradi kile. Iz izvida z dne 6. 8. 2001 izhaja, da je pri njej vidna srednje velika hiatalna kila z arozivnim vnetjem na spojnici. Tožnica je omejena pri vsakodnevnih opravilih tudi zaradi astme, ki pomeni zmanjšane možnosti delovanja. Za astmo se zdravi na ta način, da inhalira zdravilo Seretide in Ventolin spray. V letu 1992 se je zdravila zaradi Lymske borelioze, ki ji je povzročala bolečine v sklepih in hrbtenici, večkrat je imela tudi glavobole. Bolezen so pri njej ugotovili šele po enem letu od pika klopa. Posledice poznega zdravljenja pa so pri njej vidne še danes in so zelo moteče. Navaja, da iz Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar izhaja, da se v primeru, če je pri posamezniku ugotovljena ena ali več telesnih okvar po seznamu telesnih okvar, določi skupen odstotek telesne okvare. Glede na vse zdravstvene težave, je prepričana, da bi ji toženec moral priznati določen odstotek telesne okvare in s tem povezano invalidnino. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 19. 12. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 7. 2013, s katero je odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Takšna odločitev temelji na mnenju invalidske komisije v A. z dne 2. 7. 2013, da telesna okvara po seznamu telesnih okvar pri tožnici ne obstaja, enakega mnenja pa je bila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 9. 9. 2013 in sicer, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama telesnih okvar po Samoupravnem sporazumu.

6. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v tretjem odstavku 403. člena določa, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam TO) pridobijo tudi pravico do invalidnine za telesno okvaro v skladu z določbami 143. do 145. ter 147. in 149. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen.

7. ZPIZ-2 torej več ne zagotavlja pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, temveč samo za telesne okvare, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Določbe od 143. do 145. člena ZPIZ-1 pa določajo definicijo telesne okvare in pogoje za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Skladno z določbo prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar vtožuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Posamezno telesno okvaro pa je mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu TO. Pomeni, da se vrsta in stopnja telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v Seznamu TO.

8. Kot izhaja iz listinske dokumentacije je postopek za uveljavljanje pravice do invalidnine dne 3. 4. 2013 začela tožničina osebna zdravnica, ki je navedla, da tožnica boluje za cistokelo, hipotirozo po vnetju, esencialno (primarno) arterijsko hipertenzijo, varice spodnjih okončin, bolečinami v križu, osteoporozo po ooforektomiji, zlomu prsnega vretenca, duševne in vedenjske motnje ob SOA, PSO, mešano anksiozno in depresivno motnjo.

9. Vsa obolenja, ki jih je tožničina osebna zdravnica navedla, zlasti pa tista, za katera je predložila izvide kot objektivne dokaze o njenem zdravstvenem stanju, je toženec tudi upošteval. Poleg tega pa je upošteval tudi izvide osebnega pregleda, ki ga je opravila invalidska komisija I. stopnje in ugotovila, da je hoja somerna in stabilna, da so ramena spuščena in nekoliko lateralizirani lopatici, ni znakov kifotične deformacije v predelu prsne hrbtenice. Predklon trupa je popoln, prosti rotaciji v trupu ter popolna gibljivost v ramenskih sklepih in kolkih. Iz medicinske dokumentacije pa je razvidno, da je bila tožnica zaradi poškodbe rotatorne manšete desnega ramena v juliju 2007 operirana. Po opravljeni rehabilitaciji v zdravilišču se je stanje popravilo. V januarju 2009 je utrpela zlom 4. prsnega vretenca, po katerem se je višina v sprednjem delu znižala za približno 1/4 prvotne. V novembru 2012 je tožnica imela plastiko mehurja, zdravi se zaradi astme, ima kontrole zaradi evtirotične golše in psihičnih motenj. Tožnica tudi slabo sliši. Obravnavana je bila pri specialistki ORL, ki je ugotovila zaznavno naglušnost srednje stopnje in ji predpisala slušni aparat. Vendar med medicinsko dokumentacijo ni opisa izgube sluha po Fowlerju.

10. Na podlagi takšnega stanja v tožničinem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo takšne poškodovanosti ali onesposobljenosti, za katera bi bile v seznamu določene telesne okvare. Pri tožnici gre za takšna obolenja, ki jih seznam ne vsebuje in zanje posledično tudi ne določa telesnih okvar oziroma gre pri tožnici za takšna obolenja, ki so sicer navedena v seznamu, ni pa pri tožnici pri posameznih obolenjih podano nobeno od stanj, za katero je v seznamu določena telesna okvara. Tožnica je sicer utrpela zlom 4. prsnega vretenca, po katerem se je višina v sprednjem delu znižala za približno 1/4 prvotne, vendar deformacije v predelu prsne hrbtenice ni, zato pri tožnici telesne okvare ni mogoče ugotoviti. Prav tako pa telesne okvare ni mogoče ugotoviti zaradi zaznavne naglušnosti srednje stopnje, saj ni opisa izgube sluha po Fowlerju. Tožnica je bila zaradi poškodbe rotatorne manšete desnega ramena operirana. Po opravljeni rehabilitaciji v zdravilišču se je stanje popravilo in tudi sicer je bila po izvidih osebnega pregleda gibljivost v ramenskih sklepih popolna. Tožnica je imela tudi plastiko mehurja, zdravi se zaradi astme, ima kontrole zaradi evtirotične golše in psihičnih motenj, vendar navedena stanja v Seznamu telesnih okvar sploh niso vpisana in že iz tega razloga, na podlagi teh stanj, pri tožnici ni mogoče ugotoviti telesne okvare.

11. Pritožba sicer pravilno navaja, da se v primeru obstoja večih telesnih okvar določi skupna telesna okvara. V poglavju XI je jasno določeno, da če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, se skupen odstotek telesne okvare določi tako, da se najvišji odstotek posamične okvare poveča bodisi za 20 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50 % ali več, ali po 10 % za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 ali 30 %. Navedeno pomeni, da v tožničinem primeru, ko telesnih okvar ni mogoče ugotoviti, tudi ni mogoče ugotoviti skupne telesne okvare. Ker pri tožnici ni prišlo do nastanka telesne okvare po Seznamu telesnih okvar, tega, da bi zatrjevane telesne okvare bile posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pa tožnica ni zatrjevala tekom postopka in enako ne v pritožbi, ni izpolnjen pogoj po tretjem odstavku 403. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do invalidnine po določbah ZPIZ-1. 12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je pravilna in zakonita.

13. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.