Jedro

Ocena vrednosti spornega predmeta je primarna tožnikova dolžnost, korekturna dolžnost sodišča pa je sekundarne narave. Toženčev položaj mora biti procesno uravnotežen s tožnikovim. Časovna omejitev ugovora zaradi napačne in tudi zaradi izostale ocene je prvi narok še pred obravnavanjem glavne stvari. Revizijsko sodišče pri presoji dovoljenosti revizije ni vezano na sklep prvostopenjskega sodišča, če ta sklep oceni za nezakonit, ker je bil izdan prepozno. Kljub pasivnosti sodišča stranki, ki sta bili tudi sami pasivni, ne moreta pridobiti pravice do revizije. V tej zadevi so stranke in sodišče na izostalo oceno vrednosti spornega predmeta reagirale šele v tretjem sojenju in kar 14 let po spremembi tožbe, torej prepozno.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo z dne 16.3.1990 zahtevala izpraznitev stanovanja na podlagi toženčeve zaveze v posojilni pogodbi, ob spremembi tožbe z vlogo z dne 7.1.1999 pa je uveljavljala še podrejeni zahtevek, naj se vzdrži v veljavi njena odpoved imetništva stanovanjske pravice (pravilneje: stanovanjskega razmerja) z dne 28.11.1990 in tožencu naloži izpraznitev spornega stanovanja (gradnja družinske stanovanjske hiše kot odpovedni razlog iz tretjega odstavka 60. člena takratnega Zakona o stanovanjskih razmerjih; U. l. SRS št. 35/82, 14/84). Prvostopenjsko sodišče je v prvem sojenju zavrnilo oba zahtevka, vendar je bila tožnica v pritožbenem postopku delno uspešna, saj je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo glede odločitve v podrejenem tožbenem zahtevku razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. O tem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo še trikrat, dvakrat je bila njegova zavrnilna sodba razveljavljena, v četrtem sojenju pa je po presoji toženčevega ravnanja in dejanskih možnosti za dograditev hiše tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je v četrtem pritožbenem sojenju toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve pritožbenemu ali prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma "zavrženje" tožbenega zahtevka ali njegovo zavrnitev. V začetku revizija utemeljuje svoje stališče o dovoljenosti revizije, pri tem prepisuje del razlogov iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. Up 324/05 z dne 6.4.2006 ter opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni pozvalo tožnice k dopolnitvi tožbe z oceno vrednosti spornega predmeta. Zato sta pravdni stranki sporazumno na naroku 20.10.2005 (v tretjem sojenju) predlagali določitev v znesku 1.080.000 SIT oz. sedaj 4.506,76 EUR. Za obe stranki mora biti položaj enak ne glede na to, ali je sodišče pozvalo tožnika na dopolnitev tožbe, saj zaradi pasivnosti sodišča nobena stranka ne more trpeti škodljivih posledic. Zato bi zavrženje revizije pomenilo poseg v toženčevo pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS). V nadaljevanju revizija utemeljuje tudi zatrjevane procesne in materialnopravne kršitve.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Eden od pogojev za dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočni drugostopenjski sodbi je določen v drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (U. l. RS št. 73/2007; ZPP-UPB3). V premoženjskem sporu je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne drugostopnjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi to vrednost navesti. Tudi ob spremembi tožbe mora že takrat navesti vrednost spremenjenega predmeta. Pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom je namreč po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna tista vrednost, ki jo je tožnik navedel v tožbi oz. spremembi tožbe. Vsebinsko enake določbe (razen glede višine revizijskega praga) je vseboval tudi v času vložitve te tožbe in njene spremembe veljavni ZPP/77. V tožbi določene ocene vrednosti spornega predmeta tožnik sam kasneje ne more spreminjati, če hkrati ne spremeni tudi samega tožbenega zahtevka. Lahko pa nanjo vpliva sodišče samo ali na toženčevo iniciativo v okoliščinah in pod pogoji, določenimi v tretjem odstavku 44. člena ZPP (enako prej tretji odstavek 40. člena ZPP/77). Če je tožnik navedel očitno previsoko ali očitno prenizko vrednost, lahko sodišče določi drugačno, vendar najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

Iz prejšnje in sedanje zakonske ureditve izhaja, da je ocena vrednosti spornega predmeta primarno strankina dolžnost, korekturna dolžnost sodišča pa je sekundarne narave. Toženčev položaj v tem razmerju mora biti že zaradi ustavne pravice iz 22. člena URS procesno uravnotežen s tožnikovim položajem. Zato po dolgoletni in ustaljeni sodni praksi tega sodišča določba tretjega odstavka 44. člena ZPP (in prej tretjega odstavka 40. člena ZPP/77) velja ne samo za sodišče, ampak tudi za toženca. V okoliščinah iz tega člena lahko ugovarja pravilnosti v tožbi določene ocene vrednosti spornega predmeta, pa tudi samemu izostanku te ocene.

Tožnik je pri svoji ocenitveni dolžnosti časovno omejen. To mora storiti že ob sami vložitvi tožbe, po novi in jasni procesni ureditvi iz 45. člena ZPP pa v primeru izostanka ocene še v roku, ki mu ga določi sodišče za popravo oz. dopolnitev tožbe. Določeni sodni rok je sicer podaljšljiv, vendar je prekluziven. Posledice njegove zamude so določene v 108. členu ZPP. Prejšnja procesna ureditev ni vsebovala 45. členu ZPP podobne določbe. Čeprav je bila tožba z izostalo ceno vrednosti spora sposobna meritornega obravnavanja (primerjaj prvi odstavek 109. člena ZPP/77), se je že takrat pojavljalo tudi stališče, da je treba s tako tožbo ravnati kot z nepopolno vlogo.

Tudi sodišče je pri svoji korekturni dolžnosti časovno omejeno: v očitno previsoko ali prenizko oceno vrednosti spornega predmeta lahko poseže še na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Dolžnost ukrepanja po 45. členu ZPP v primeru samega izostanka ocene je po naravi stvari same pridržana le sodišču in zanjo časovna omejitev iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ne velja.

Toženčev položaj mora biti procesno uravnotežen s tožnikovim položajem. Tudi zanj mora zato veljati časovna omejitev možnosti ukrepanja. Kot v primeru ugovora zaradi očitno previsoke ali prenizke tožnikove ocene tudi za toženčev ugovor zaradi izostale ocene velja lahko le trenutek iz tretjega odstavka 44. člena ZPP, torej še na glavni obravnavi, vendar pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Časovna omejitev "pred začetkom obravnavanja glavne stvari", ki velja za sodišče in toženca, je za stranke podrobneje opredeljena v četrtem odstavku 284. člena ZPP.

Vsi navedeni časovni momenti so prekluzivne narave, kar pomeni, da zamujenega procesnega dejanja kasneje ni mogoče (veljavno) opraviti. Namen prekluzije v tretjem odstavku 44. člena ZPP je v tem, da se vprašanji stvarne pristojnosti in pravice do revizije čim hitreje razčistita, ter da ne obremenjujeta več nadaljnjega teka obravnave in razpravljanja o glavni stvari (tako tudi Komentar ZPP, GV Založba, 2005, prva knjiga, stran 230 in naslednje). Temu namenu je ustrezna tudi ureditev o samem postopku in načinu preverjanja vrednosti spornega predmeta.

Pojasnjena izhodišča so bila podlaga za stališče revizijskega sodišča v mnogih njegovih odločbah, da ni mogoče upoštevati prepoznega reagiranja strank na napačno ali izostalo oceno vrednosti spornega predmeta, pa tudi za nadaljnje stališče, da lahko revizijsko sodišče samostojno presoja vrednost spornega predmeta in da pri tem ni vezano na sklep prvostopenjskega sodišča, če ta sklep oceni za nezakonit, ker je bil izdan prepozno (na primer II Ips 101/97, II Ips 451/98, II Ips 519/2003 itd.). Ustavno sodišče Republike Slovenije pa na primer ni sprejelo ustavne pritožbe proti sklepu II Ips 451/98, ker zgolj neupoštevanje sklepa prvostopenjskega sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdanega ob koncu glavne obravnave, ne pomeni kršitve pravice iz 22. člena URS.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da in zakaj posledice zamude časovnega mejnika iz tretjega odstavka 44. člena ZPP ne veljajo samo za sodišče, ampak tudi za toženca in njegov ugovor napačne ali izostale ocene vrednosti spornega predmeta. Zato toženčevega prepoznega reagiranja ni upoštevalo na primer v zadevah II Ips 361/99, II Ips 448/2001, II Ips 320/2002, II Ips 374/2003 in mnogih drugih.

Razlogi o dolžni aktivnosti tožnika pri oceni vrednosti spornega predmeta ter uravnoteženem procesnem položaju toženca za ugovor kot primarni dolžnosti oz. možnosti strank na eni strani ter korekturni dolžnosti sodišča kot sekundarni dolžnosti so v skladu z novimi procesnimi razmerji vseh treh subjektov v sedaj veljavnem ZPP. Ves zakon je naravnan tako, da zahteva večjo in pravočasno aktivnost samih strank. Tudi zato je revizijsko sodišče že v nekaj odločbah (na primer II Ips 448/2001, II Ips 484/2004, II Ips 615/2005, II Ips 25/2006) primerjalo pomen pasivnosti samih strank na eni strani in sodišča na drugi strani pri oceni vrednosti spornega predmeta. Očitkov o pasivnosti prvostopenjskega sodišča ni sprejelo, v razlogih pa je med drugim poudarilo, da kljub pasivnosti sodišča stranki, ki sta bili tudi sami pasivni, ne moreta pridobiti pravice do revizije, ki je izredno in zato omejeno pravno sredstvo. Ocenilo je, da je ne ukrepanje prvostopenjskega sodišča po 45. členu ali po tretjem odstavku 44. člena ZPP sicer lahko kršitev postopka, vendar ne taka, ki bi v nasprotju z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP lahko vplivala na pravico do revizije.

V sedaj obravnavani zadevi revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi z dne 16.3.1990 ni ocenila vrednosti spornega predmeta, da tega tudi ni storila ob spremembi tožbe v vlogi z dne 7.1.1991 ob uveljavljanju takrat podrejenega tožbenega zahtevka. Prvi narok po spremembi tožbe je bil 19.2.1991. Toženec izostanku ocene vrednosti same tožbe in tudi spremenjene tožbe ni ugovarjal. Dve sojenji v tej zadevi sta minili brez ocene vrednosti spornega predmeta. Toženec je šele na zadnjem naroku v tretjem sojenju 20.10.2005 predlagal, da se vrednost spornega predmeta določi z zneskom 1.080.000 SIT, tožnica pa je s tem soglašala. Nato je sodišče zapisalo: "glede na to, da v tožbi ni izrecno naveden VSP se ta določi na 1.080.000,00 SIT". Povzeti podatki potrjujejo, da so bile tako stranke kot sodišče s takim ravnanjem prepozni, saj je od prvega naroka po spremenjeni tožbi poteklo že skoraj 14 let. Zato revizijsko sodišče teh dejanj ne more upoštevati. Izostanek ocene vrednosti spornega predmeta spremenjene tožbe pa pomeni, da revizije v takem premoženjskem sporu ni.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih toženčevih revizijskih stroških. Glede na vsebino revizijske odločitve stroški revizijskega odgovora niso bili potrebni, saj se tožnica ni niti dotaknila vprašanja dovoljenosti revizije. Zato mora te stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).