Jedro

Z (bančno) garancijo se prevzame obveznost poravnave obveznosti namesto koga drugega. S tem, ko je bila v pogodbah uporabljena beseda „garantirati“, je zato tožena stranka prevzela obveznost, da bo dolg sama poravnala, če tega ne bo storil G. d. o. o..

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno - v odločbi o teku zakonskih zamudnih obresti - spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 33.644,96 EUR in zakonske zamudne obresti v enaki višini; v preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 33.644,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) in ugotovilo, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova nastale škode zaradi napak na izvedenih krovsko-kleparskih delih v stanovanjskih soseskah ... (2. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (3. in 4. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožena stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča iz „vseh revizijskih razlogov“ in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti in stroškovno zavrne, podrejeno pa, da se obe sodbi razveljavita in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, toženi stranki pa priznajo stroški revizijskega postopka.

4. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Gospodarski spor se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka (kot izvajalec), tožena stranka (kot investitor) in G. d. o. o.(kot naročnik) so 18. 10. 1999 sklenili pogodbo o oddaji in prevzemu kooperacijskih del št. 1009/22, dne 11. 8. 2000 pa še pogodbo o oddaji in prevzemu kooperacijskih del št. 1047. S prvo pogodbo je bilo dogovorjeno, da naročnik odda, izvajalec pa prevzame krovsko kleparska dela na stanovanjskem objektu ..., z drugo pa, da prevzame krovsko kleparska dela na objektu dveh nizov stanovanjskih hiš v ...

7. V obeh pogodbah je bilo obračunavanje in plačilo del urejeno tako, da izvajalec mesečno predloži naročniku obračun pogodbenih del v obliki situacij. Po določbi 2. odstavka 7. člena obeh pogodb jih je bil dolžan naročnik v nespornem delu potrditi v petih dneh po prejemu. Dodan je stavek:„Investitor kot sopodpisnik pogodbe garantira izvršitev plačil.“

8. Ker naročnik vtoževanega zneska ni poravnal tožeči stranki, ta uveljavlja v tem gospodarskem sporu njegovo plačilo od tožene stranke kot poroka na podlagi zgoraj navedene pogodbene določbe.

Razlogi za delno ugoditev reviziji

9. Revident uveljavlja, da so obresti dosegle glavnico pred iztekom leta 2006 in so od tedaj dalje nehale teči. Zato je obresti del izreka sodbe sodišča prve stopnje napačen.

10. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ( Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska glavnice do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (dne 14. 11. 2007) že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje ustrezno spremenilo v obrestnem delu (380. člen ZPP) Razlogi za zavrnitev revizije v preostalem (bistvenem) delu

11. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da se je tožena stranka zavezala kot porok za plačilo naročnika po zgoraj navedenih pogodbah. Revident temu nasprotuje. Navaja, da s tem, ko je kot edino obveznost po podizvajalskih pogodbah prevzel garantiranje za izvršitev plačil, ni nikakor hotel prevzeti garancije za obveznost izvajalca G. Jamčil naj bi le, „da bodo plačila izvršena; ta izvršitev plačil se je običajno izvedla preko sklenjenih asignacij.“ Sporno pogodbeno besedilo naj bi temeljilo na institutu iz 612. člena ZOR.

12. Porok je tisti, ki se nasproti upniku zaveže, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen ZOR). Porok se zaveže tako, da da pismeno izjavo (998. člen ZOR). Tožena stranka je kot investitor tako izjavo tudi podala, ko je garantirala izvršitev plačil naročnika. Beseda „garancija“ pomeni v splošnem pogovornem jeziku isto kot poroštvo in jamstvo (glej Slovenski pravopis 2001). Ko revident zatrjuje, da je jamčil le, da bodo plačila izvršena, ne pojasni, v čem pa se naj bi manifestiralo tako razumljeno jamstvo oziroma v čem se naj bi razlikovalo od poroštva. Če nekdo jamči za dolg, to v končni posledici lahko pomeni le, da ga mora sam poravnati, če ga ne poravna glavni dolžnik.

13. Revident uveljavlja, da sta termina garantirati in poroštvo dva različna termina, ki ju ni mogoče zamenjavati, saj sta urejena v različnih poglavjih ZOR. To sicer drži, ne pomeni pa, da pri (bančni) garancija ne bi šlo za prevzemanje obveznosti poravnave obveznosti namesto koga drugega. Bančna garancija je ne nazadnje nastala na podlagi poroštva in pomeni le njegovo nadgradnjo. S tem, ko je bila v pogodbah uporabljena beseda „garantirati“, je zato tožena stranka prevzela obveznost, da bo dolg sama poravnala, če tega ne bo storil G. d. o. o. 14. Revident omenja plačilo s pomočjo asignacij. Nobene pravne ovire ni videti za to, da bi prevzeto obveznost izpolnil tudi na tak način, če je to za njega ustrezneje. Vendar ne zatrjuje, da bi tožeči stranki to ponudil, ta pa bi to odklonila.

15. Revident se sklicuje na primerljive ali celo enake primere v zvezi z izgradnjo objektov ..., ko naj bi sodišča drugače odločila o zahtevkih, ki so jih dobavitelji in podizvajalci uveljavljali do tožene stranke. Omenja sodbo Vrhovnega sodišča z III Ips 73/2004, v kateri naj bi bilo odločeno, da ne gre za poroštvo ampak za jamčevanje pod določenimi pogoji. V navedeni sodbi ni bilo zavzeto tako stališče, pač pa je v 15. točki obrazložitve povedano, da je toženec jamčil, „da bodo plačila opravljena, kot je bilo predvideno. Učinek tega jamstva je bil vsaj podoben poroštveni pogodbi.“ V sami zadevi je bilo odločeno o tožbenem zahtevku drugače iz drugega razloga. K pogodbi je bil namreč sklenjen aneks, ki je vplival na odločitev o tožbenem zahtevku.

16. Revident uveljavlja, da je v zvezi s pobotnim ugovorom (reklamacijami) predlagal postavitev izvedenca (že v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2002), da pa iz sodbe sodišča prve stopnje ni jasno, zakaj ni sprejelo tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je v drugi polovici 5. in na začetku 6. strani sodbe pojasnilo, da tožena stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede uveljavljanih napak pri opravi del tožeče stranke. Pojasnilo je, da „od sodišča ni mogoče pričakovati, da bi iz dokazov črpalo trditveno podlago namesto pravdnih strank, temveč bi morala tožena stranka za predložene dokaze navajati tudi pravno relevantna dejstva.“ Izvedenca sodišče gotovo ne more postaviti, če stranka ne navede, zakaj in v kakšnem obsegu so bila opravljena dela reklamirana (prvi odstavek na 6. strani prvostopenjske sodbe). Sicer pa je sam revident v pritožbi navedel, da zaradi stečaja in izbrisa GEOZ-a verjetno ni več mogoče ugotoviti, „kaj se je dogajalo z reklamacijami.“

17. Po zgoraj povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki so uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

18. Revident je z revizijo uspel le v manjšem obsegu, zaradi česar krije sam svoje stroške revizije.