Jedro

Čeprav je bilo v danem primeru višino škode šele treba ugotavljati, strankama ni mogoče odreči pogodbene avtonomije glede omejitve dolžnikove odgovornosti z vnaprej določenim zneskom odškodnine, ki ga mora dolžnik plačati v primeru nastanka škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti. A s to omejitvijo, da lahko v primeru, če je tako določeni znesek v očitnem nesorazmerju s škodo - v smislu, da je očitno višji (ali nižji) - zainteresirana stranka zahteva razveljavitev takšne pogodbene določbe in doseže povrnitev škode skladno z določbo prvega odstavka 243. člena OZ.

Vendar pa pogodbi zvesta stranka zaradi razdrtja pogodbe ne more biti v (občutno) boljšem položaju od tistega, v katerem bi bila, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe. Ravno to pa bi se zgodilo z upoštevanjem 8. člena pogodbe, ki tožečo stranko upravičuje do povrnitve pričakovanega dohodka (zneskov provizij), brez upoštevanja stroškov, ki bi ji nastali z opravljanjem pogodbene dejavnosti in morebitnih koristi, ki bi jih tožeča stranka imela pri kršitvi obveznosti. Iz navedenih razlogov je škoda, ki je zaradi kršitve pogodbe tožeči stranki (dejansko) nastala, v očitnem nesorazmerju s pogodbeno dogovorjeno odškodnino.

Izrek

Revizijam pravdnih strank se ugodi tako, da se sodbi sodišča druge stopnje in sodbi sodišča prve stopnje glede odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka razveljavijo ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji tožene stranke glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka se zavrneta.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za (novo) končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka (ki se nanaša na obe revizijski zadevi).

1. S tožbenim zahtevkom na plačilo 199.359,03 EUR (prej 47,774.403,00 SIT) je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zaradi enostranskega odstopa tožene stranke od pogodbe pred iztekom pogodbeno dogovorjenega roka.

2. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta obravnavani revizijski zadevi izšli iz iste tožbe, zato je o njiju odločilo z eno odločbo. Prvostopenjsko sodišče je zadevo najprej vodilo pod opravilno številko II Pg 667/2006. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cpg 62/2008 z dne 7. 4. 2008 razveljavilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe in zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je prvostopenjsko sodišče razveljavljeni del zahtevka obravnavalo pod (novo) samostojno opravilno številko I Pg 152/2008. O pritožbah pravdnih strank zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o tem delu tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo I Cpg 317/2008 z dne 8. 1. 2009, medtem ko je o pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe v zadevi pod opravilno številko II Pg 667/2006 odločilo s sodbo I Cpg 62/2008 z dne 7. 4. 2008. 3. Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

a) Posebej o poteku postopka v zadevi III Ips 80/2009(1).

4. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji (I. točka izreka), naložilo toženi stranki plačilo 59.188,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od štirinajstih zapadlih mesečnih zneskov po 4.227,77 EUR. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem (nerazveljavljenem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo (tega dela) tožbenega zahtevka in naložitvijo pravdnih stroškov (za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v plačilo tožeči stranki; podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve (v tem delu) sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

b)

Posebej o poteku postopka v zadevi III Ips 81/2009(2).

7. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo 16.911,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od štirih zapadlih mesečnih zneskov po 4.227,77 EUR (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 123.439,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2006 dalje in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 76.099,86 EUR od 16. 3. 2006 do datumov iz točke I izreka sodbe I Pg 152/2008 z dne 24. 6. 2008 in datumov iz točke I izreka sodbe II Pg 667/2006 z dne 16.10. 2007. 8. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Proti delu sodbe, s katerim je drugostopenjsko sodišče potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe, vlaga revizijo tožeča stranka; proti delu sodbe, s katerim je drugostopenjsko sodišče potrdilo ugodilni del prvostopenjske sodbe, pa tožena stranka. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter prvenstveno predlagata spremembo izpodbijane sodbe v zase ugodno odločitev (tožeča z ugoditvijo, tožena pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka) z naložitvijo pravdnih stroškov (za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v plačilo nasprotni stranki; podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

10. Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

11. Revizija tožene stranke je bila vročena tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije. Hkrati pa predlaga zavrnitev revizije tožene stranke zoper sodbo I Cpg 62/2008 z dne 7. 4. 2008. O procesnih vprašanjih v revizijskem postopku.

12. Tožena stranka je revizijo zoper sodbo I Cpg 317/2008 z dne 8. 1. 2009 poimenovala „Dopolnitev revizije“. Vendar pa ni mogoče pritrditi stališču tožeče stranke iz odgovora na revizijo, da naj bi tožena stranka s to vlogo dopolnjevala revizijo, ki jo je vložila zoper sodbo I Cpg 62/2008 z dne 7. 4. 2008. Iz predmetne vloge je namreč jasno razvidno, da z njo tožena stranka izpodbija sodbo I Cpg 317/2008 z dne 8. 1. 2009; da pa je označbo „Dopolnitev revizije“ uporabila zaradi povezanosti obeh sporov in zaradi tega, ker „je sodnik na prvi stopnji predlagal, da revizije, ki je bila vložena 4. 6. 2008 ne bo poslal na Vrhovno sodišče, dokler ne bo pravnomočno odločeno o celotnem zahtevku“. Predlog tožene stranke za zavrženje revizije tožene stranke zoper sodbo I Cpg 317/2008 z dne 8. 1. 2009 zato ni utemeljen.

13. Revizijsko sodišče kot prepoznega ni upoštevalo odgovora tožeče stranke na revizijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na revizijo tožene stranke zoper sodbo I Cpg 62/2008 z dne 7. 4. 2008. Razmerje med strankama – odločilne dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj in pravna opredelitev spora.

14. Pravno razmerje med strankama se je vzpostavilo

23. 10. 2003 , ko je tožena stranka dala tožeči stranki pisno pooblastilo (priloga A8, drugi list), da v svojem imenu in za račun tožene stranke opravlja vse pravne posle z zavarovalnicami; pooblastilo je bilo dano za nedoločen čas oziroma do pisnega preklica. S sprejemom pooblastila je bila med strankama najprej sklenjena ustna pogodba za posle zavarovalnega posredovanja. Nato pa sta 18. 1. 2005 stranki sklenili še pisno Pogodbo o zavarovalnem posredovanju (priloga A3; v nadaljevanju Pogodbo), ki je dopolnila predhodno, ustno pogodbo; (med drugim) tako, da je omejila trajanje pogodbenega razmerja na dobo petih let od podpisa pogodbe. Tožena stranka je 13. 12. 2005 za posle zavarovalnega posredovanja pooblastila drugega posrednika ter 15. 12. 2005 tožeči stranki preklicala pooblastilo za zastopanje in posredovanje pri njenih zavarovalnih poslih (priloga A8, prvi list).

15. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je od sklenitve pisne pogodbe o zavarovalnem posredovanju z dne 18. 1. 2005 med strankama veljala le še ta pogodba (in ne več ustna, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, do preklica). To pomeni, da je tožena stranka s pisnim „preklicem pooblastila“ (priloga A8, prvi list), s katerim je tožeči stranki preklicala pooblastilo „za zastopanje in posredovanje pri zavarovalnih poslih“, enostransko odpovedala pogodbo z dne 18. 1. 2005. O dejstvu, da je bila pogodba s strani tožene stranke enostransko prekinjena, sta sodišči nižjih stopenj sklepali tudi iz konkludentnih dejanj tožene stranke (da je za zavarovalniško posredovanje takoj zatem pooblastila drugega posrednika; da tožeči stranki ni več dostavljala podatkov; da je o preklicu pooblastila obvestila zavarovalnice). Revizijsko sodišče zato ne sprejema revizijskih navedb tožene stranke, da naj bi se preklic pooblastila nanašal le na pooblastilo z dne 23. 10. 2003 in da naj bi pogodba med strankama še naprej veljala.

16. Prav tako ni utemeljen ugovor tožene stranke, ki ga ponavlja v reviziji, da naj bi sporna pogodba ne imela podlage (kavze). Pri dvostransko obveznih pogodbah kavza ne obstaja, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti(3). Za tak primer pa pri konkretni pogodbi ni šlo (glej 4. in 5. člen Pogodbe).

17. Odškodninska sankcija, ki je bila pogodbeno dogovorjena za primer enostranske prekinitve pogodbe, ni v nasprotju s pravilom 840. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(4), da lahko naročitelj kadarkoli prekliče naročilo za posredovanje; pomeni namreč dogovor strank o tem, kako se presojajo posledice

preklica naročila.(5) Tožena stranka zato ne more uspeti s sklicevanjem na nedopustnost podlage zaradi nasprotovanja Pogodbe navedeni določbi OZ (drugi odstavek 39. člena OZ). Ob ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da tožena stranka ni pravočasno navedla dejstev, ki bi utemeljevala nasprotje podlage z moralnimi načeli, pa odpade tudi revizijski preizkus v tej smeri.

Temelj (pogodbene) odškodninske odgovornosti.

18. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek utemeljevala na 7. členu pogodbe, ki se glasi: „Ta pogodba je sklenjena za določen čas, in sicer za dobo petih let od podpisa te pogodbe. V primeru enostranske predčasne prekinitve pogodbe je stranka, ki je povzročila prekinitev pogodbe, drugi stranki dolžna plačati odškodnino“.

19. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka do razveze pogodbe izpolnjevala pogodbene obveznosti in da tožena stranka ni imela utemeljenih razlogov za razvezo pogodbe, sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da je tožena stranka (krivdno) povzročila prekinitev pogodbe, s čimer je bila izpolnjena predpostavka za njeno odškodninsko odgovornost. 20. Tožena stranka z revizijskimi navedbami ni uspela izpodbiti odločitve sodišč nižjih stopenj glede odločitve o temelju svoje odškodninske odgovornosti. Na tiste, ki so bile za odločitev v zadevi odločilnega pomena, je revizijsko sodišče odgovorilo. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker revizijsko sodišče ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka odločbe (378. člen ZPP).

Višina (pogodbene) odškodninske obveznosti.

21. 8. člen pogodbe je določal: „Odškodnina predstavlja znesek provizije, do katere bi bil posrednik upravičen v primeru, ko bi se ta pogodba izvajala do konca pogodbeno dogovorjenega roka.“. Tožeča stranka je višino tožbenega zahtevka opredelila na podlagi izračuna, da bi znesek provizij za konkretna zavarovanja, ki jih je tožena stranka sklenila(6) z Zavarovalnico d. d., za leto 2006 znašal 9,554.880,66 SIT; najmanj enake zavarovalne premije in posledično provizije naj bi bile tudi v naslednjih štirih letih, to je v času, za katerega je bila pogodba sklenjena; vtoževani znesek odškodnine znaša tako skupno (pomnoženo s pet) 47,774.403,00 SIT.

22. Vrhovno sodišče je v več(7) odločbah zavzelo stališče, da dogovor pogodbenih strank obojestransko odplačne pogodbe o višini morebitne odškodnine v primeru kršitve pogodbe ni v neskladju z določbami OZ in da spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Gre za dogovor o tako imenovani „pavšalni odškodnini“, katere namen je, da se pogodbeni stranki izogneta dokazovanju višine škode; šteje se, da je ta namen dosežen, če je višina pogodbene odškodnine opredeljena z točno določenim zneskom ali če pogodba vsebuje podatke, s katerimi jo je mogoče določiti (na primer, če se pogodba sklicuje na dobiček iz pogodbene dejavnosti v določenem preteklem obdobju).

23. Lahko da sta pogodbeni stranki v konkretnem primeru tak namen zasledovali, a višine odškodnine v pogodbi nista določno opredelili. „Zneski provizij“, ki bi tožeči stranki šli do konca pogodbeno dogovorjenega roka, namreč pomenijo pričakovani dohodek iz spornega pogodbenega razmerja. Gre torej za hipotetično oceno, o kateri je mogoče sklepati samo na ravni verjetnosti. To pa pomeni, da je znesek pričakovanega dohodka treba dokazovati.

24. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o višini odškodnine za posamezno zavarovalno leto oprlo na dopis Zavarovalnice d. d. z dne 3. 7. 2007, iz katerega izhaja, da bi tožeča stranka za sklenjena zavarovanja tožene stranke za leto 2006 prejela 33.822,21 EUR. Ta znesek je vzelo kot podlago za določitev odškodnine tudi za prihodnja leta.

Na podlagi presoje, da bi odškodninska obveznost tožene stranke zapadla tedaj, ko bi tožeča stranka od zavarovalnice prejemala provizije, in da ji odškodnine ni mogoče prisoditi vnaprej (prvi odstavek 311. člena ZPP), je tožeči stranki s sodbo z dne 16. 10. 2007 priznalo znesek 59.188,78 EUR (za sklenjena zavarovanja v letu 2006 in za del sklenjenih zavarovanj v letu 2007), s sodbo z dne 24. 6. 2008 pa znesek 16.911,08 EUR (za preostanek sklenjenih zavarovanj v letu 2007 in za prva dva obroka v letu 2008), kolikor naj bi prejela do konca glavnih obravnav v postopkih pred sodiščem prve stopnje. Opisano presojo o višini in zapadlosti odškodninskih obrokov je sprejelo tudi drugostopenjsko sodišče. 25. Čeprav je bilo v danem primeru višino škode šele treba ugotavljati, strankama ni mogoče odreči pogodbene avtonomije glede omejitve dolžnikove odgovornosti z vnaprej določenim zneskom odškodnine, ki ga mora dolžnik plačati v primeru nastanka škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti. A s to omejitvijo, da lahko v primeru, če je tako določeni znesek v očitnem nesorazmerju s škodo - v smislu, da je očitno višji (ali nižji) - zainteresirana stranka zahteva razveljavitev takšne pogodbene določbe in doseže povrnitev škode skladno z določbo prvega odstavka 243. člena OZ.(8)

26. Sporni 8. člen pogodbe, s katerim sta stranki določili višino pogodbene odškodnine, je varoval pozitivni pogodbeni interes pogodbi zveste stranke (zavarovalne posrednice - tožnice). S pozitivnim pogodbenim interesom se razume izpolnitveni interes: gre za premoženje, ki bi stranki pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. V tem smislu je relevantna primerjava obstoječega premoženja in stanja premoženja, kakršno se je utemeljeno pričakovalo glede na normalni tek stvari, katerega povečanje je preprečilo škodljivo dejstvo (preprečitev povečanja premoženja). Vendar pa pogodbi zvesta stranka zaradi razdrtja pogodbe ne more biti v (občutno) boljšem položaju od tistega, v katerem bi bila, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe.(9) Ravno to pa bi se zgodilo z upoštevanjem 8. člena pogodbe, ki tožečo stranko upravičuje do povrnitve pričakovanega dohodka (zneskov provizij), brez upoštevanja stroškov, ki bi ji nastali z opravljanjem pogodbene dejavnosti in morebitnih koristi, ki bi jih tožeča stranka imela pri kršitvi obveznosti. Iz navedenih razlogov je škoda, ki je zaradi kršitve pogodbe tožeči stranki (dejansko) nastala, v očitnem nesorazmerju s pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Na slednje je tožena stranka izrecno opozorila že v odgovoru na tožbo (primerjaj točka V., listovna številka 10), s čimer je šteti, da je uveljavljala ničnost navedene pogodbene določbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

27. Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili ugovor tožene stranke, da je pogodbena odškodnina v očitnem nesorazmerju z nastalo škodo. Takšen (nepravilen) zaključek pa sta izpeljali iz zmotnega izhodišča, da škoda v višini neprejetih provizij predstavlja izgubljeni dobiček. Ker prihodek (provizije) ne more služiti kot osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja (saj ne upošteva stroškov pridobitne dejavnosti, iz katere izvira prihodek), je presoja sodišč nižjih stopenj materialnopravno zmotna. Sodišči nižjih stopenj zaradi opisanega zmotnega izhodišča nista ugotavljali dejstev, relevantnih za ugotovitev obsega odškodnine po 243. členu OZ, do katerega je (ob presoji o ničnosti pogodbenega določila o višini škode) upravičena tožeča stranka (glej prejšnjo točko obrazložitve).

Odločitev revizijskega sodišča. 28. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je podan revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. V okviru uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijam pravdnih strank ugodilo tako, da je glede odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP) – I. točka izreka odločbe.

29. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko pozvati (285. člen ZPP), da glede na novo stališče, ki ga je v tej odločbi zavzelo Vrhovno sodišče, utemelji obseg škode, ki ji gre po 243. členu OZ. Ugovore po tem členu, ki jih je nakazala že v dosedanjem postopku, pa bo tožena stranka lahko konkretizirala, ko bo tožeča stranka (na novo) opredelila višino škode. Glede vprašanja zapadlosti vtoževane terjatve revizijsko sodišče sicer pritrjuje stališču tožeče stranke o zmotni presoji sodišč nižjih stopenj, da odškodninska obveznost tožene stranke zapade tedaj, ko bi tožeča stranka od zavarovalnice prejemala provizije. Vendar pa se mu zaradi razveljavitve odločitve sodišč nižjih stopenj o višini tožbenega zahtevka ni bilo treba posebej opredeljevati do revizijskih navedb tožeče stranke v zvezi z zmotno uporabo 311. člena ZPP; to vprašanje namreč v novem sojenju, zaradi izteka pogodbeno dogovorjenega roka (v letu 2010) in s tem prenehanja upravičenja tožeče stranke do prejemanja provizij, ne bo več aktualno. Revizijsko sodišče še pripominja, da se bo postopek o razveljavljenem delu tožbenega zahtevka vodil lažje, če se bosta pravdi združili in bo o združenih pravdah izdana skupna sodba (prvi odstavek 300. člena ZPP).

30. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na četrtem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP – III. točka izreka odločbe.

Op. št. (1): Zveza: prvostopenjska sodba II Pg 667/2006-28 z dne 16.10. 2007 in drugostopenjska sodba I Cpg 62/2008 z dne 7. 4. 2008. Op. št. (2): Zveza: prvostopenjska sodba I Pg 152/2008-50 z dne 24. 6. 2008 in drugostopenjska sodba I Cpg 317/2008 z dne 8. 1. 2009. Op. št. (3): Glej P. Grilc: »Obligacijski zakonik s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 310. Op. št. (4): Glede na to, da je zavarovalni posrednik eden od posebej pravno urejenih posrednikov na trgu, je treba pri njegovem položaju upoštevati določbe Zakona o zavarovalništvu (ZZavar; 215. do 243. člen); za tista vprašanja, ki niso posebej urejena v tem zakonu, pa določbe OZ o posredniški pogodbi.

Op. št. (5): Tak dogovor je v dispoziciji strank (3. člen OZ).

Op. št. (6): Tožeča stranka zatrjuje, da je za toženo stranko opravila vse aktivnosti, potrebne za sklenitev zavarovalnih pogodb za leto 2006, ki bi jih bilo treba le še podpisati. Že pripravljena zavarovanja je tožena stranka potem sklenila s sodelovanjem drugega posrednika.

Op. št. (7): Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009, sodbo III Ips 19/2008 z dne 27. 1. 2011 in sodbo III Ips 33/2008 z dne 20. 12. 2011. Op. št. (8): Primerjaj S. Perović in D. Stojanović: „Komentar zakona o obligacionim odnosima“, izdajatelja: „Pravni fakultet, Kragujevac i Kulturni centar, Gornji Milanovac, tiskano: leta 1980 pri „RO Štamparija „Budućnost“, Novi Sad, Šumadijska 12“, stran 767. Op. št. (9): Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi III Ips 33/2008 z dne 20. 12. 2011, v kateri je opozorilo, da je tudi pri pavšalno dogovorjeni odškodnini treba spoštovati temeljno načelo odškodninskega prava, da odškodnina škode ne sme presegati.