Jedro

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni preizkusa pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti in mora vložnik zahteve glede na strogo določene meje preizkusa v zahtevi povedati, katere konkretne kršitve uveljavlja in v čem so podane ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katero se sklicuje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.500 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.12.2004 V.Z. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter za posamezna dejanja določilo kazen po tri mesece zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino 80.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2.2.2006 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik dne 12.6.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov" in predlagal, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zasebno tožbo zavrže. Vrhovni državni tožilec H.J. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) obrazloženo ocenil posamezne navedbe zahteve in ugotovil, da so vse neutemeljene, zato je predlagal, da naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v uvodu zahteve navaja, "da vlaga zahtevo iz vseh razlogov" (domnevno po 1. odstavku 420. člena ZKP), v naslednjem stavku trdi, "da je pritožbeno sodišče ignoriralo vso pritožbo", in da zaradi tega tudi v zahtevi vztraja pri njeni vsebini, nato pa, kot izhaja iz primerjave obeh vlog, dobesedno in v celoti prepiše pritožbo, vloženo zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na takšen zagovornikov način obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je treba najprej ponoviti nekatera ustaljena izhodišča, ki jih Vrhovno sodišče upošteva pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki je predvsem namenjeno odpravi kršitev (materialnega in procesnega) zakona. Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Slednje implicira dve ugotovitvi: 1., v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni preizkusa pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti in 2., vložnik zahteve mora glede na strogo določene meje preizkusa v zahtevi povedati, katere konkretne kršitve uveljavlja in v čem so podane ali vsaj navesti okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katero se sklicuje. Temu kriteriju ni zadoščeno, če se vložnik, da bi se izognil ponavljanju, sklicuje na pritožbo in tudi ne, če, kot v obravnavanem primeru, zgolj prepiše v celoti (ali deloma) pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo. V njej vložnik sicer sme uveljavljati enake razloge (kršitve zakona), kot jih je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, če meni, da sodišče druge stopnje v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP sploh ni ali ni prav presodilo vseh ali posameznih pritožbenih navedb, ali če svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Vendar pa je v skladu z ustaljenimi procesnimi standardi vedno dolžan, tudi takrat, ko sodišču druge stopnje očita, "da je ignoriralo vso pritožbo", kar implicira očitek, da sodišče druge stopnje sploh ni presodilo pritožbenih navedb, svoje trditve konkretizirati in jih tudi obrazložiti (točka 2). Pavšalna kritika odločbe sodišča druge stopnje v konkretnem primeru smiselno zatrjevane kršitve zakona po 1. odstavku 395. člena ZKP v ničemer ne utemelji, obenem pa je tudi tako splošna, da je niti ni mogoče preizkusiti.

Po pregledu sodbe sodišča druge stopnje in njeni primerjavi z obrazložitvijo pritožbe, s tem pa tudi zahteve za varstvo zakonitosti, je moč ugotoviti, da zagovornik v zahtevi izpostavlja nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter "pretirano" kazensko sankcijo, vse to pa obrazloži zelo skopo, saj posamezni očitki ostajajo zgolj na ravni trditev ali pa so le nakazani, kot pravilno ugotavlja že tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo.

Kljub temu se je sodišče druge stopnje obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb in svoja stališča tudi obširno in natančno utemeljilo. Tako je zavzelo stališče do vprašanj: v zvezi z popolnostjo zasebne tožbe, njene modifikacije ter vloge sodišča pri tem, kakor tudi do roka za pripravo obrambe v zvezi z modifikacijo zasebne tožbe; pojasnilo je svoje stališče v zvezi z navedbami o izločitvi sodnika, glede jasnosti izreka v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji (točke I-III), odgovorilo je na pritožbene ugovore v zvezi z jasnostjo in popolnostjo razlogov sodbe, posebej v povezavi z obrazložitvijo naklepa itd. Obrazloženo je zavrnilo tudi pritožbene navedbe glede kazenske sankcije in utemeljilo, zakaj ta ni "pretirana". Odgovorilo je celo na povsem nejasne očitke o kršitvi kazenskega zakona, ker da se izrek in obrazložitev pretežno nanašata na kaznivi dejanji razžalitve in žaljive obdolžitve.

Ker je po navedenem očitek, da je sodišče druge stopnje kršilo procesni zakon (1. odstavek 395. člena ZKP) neutemeljen, vsebinska presoja razlogov drugostopenjske sodbe pa bi glede na vsebino zahteve pomenila nedopusten preizkus odločbe po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče izhajalo iz premoženjskega stanja obsojenca, ugotovljenega v postopku pred nižjima sodiščema.