Jedro

Ker tožena stranka pri izračunu neto pripadajočega zneska plače tožnice ni upoštevala dogovorjene bruto osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, ampak je izhajala iz nižjih zneskov bruto plače, je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med plačo, obračunano z v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno bruto osnovo, in plačo, kot izhaja iz plačilnih list in kot jo je tožnica prejela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova premalo izplačanih plač plačati neto znesek v višini 1.020,64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila, na te zneske pa obračunati davke in prispevke ter jih odvesti pristojnim organom. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo preostali del tožničinega tožbenega zahtevka iz tega naslova in sicer za plačilo zneska 519,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 176,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust znesek 241,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2004 dalje do plačila, v drugem odstavku (ki tudi ni pod pritožbo) pa je v preostalem tožničin zahtevek iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obrestmi od omenjenega zneska zavrnilo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 7.791,77 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v V. točki izreka pa je odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi z vtoževano razliko v plači oprlo na določbo pogodbe o zaposlitvi, po kateri je znašala bruto plača tožnice 300.000,00 SIT mesečno. Ta znesek pa je zakonita zastopnica tožene stranke v pogodbo o zaposlitvi vpisala po pomoti, saj sta se tožnica in tožena stranka dogovorili za plačo v višini 150.000,00 SIT neto. Glede tega zneska je torej obstajalo soglasje volj obeh strank pogodbe o zaposlitvi. Napačen vpis zneska bruto plače je potrdila tudi A.A. na zaslišanju dne 20. 10. 2009. To pa pomeni, da tožnici razlika v plači ne pripada. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno prisodilo tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Tožnica za ta del tožbenega zahtevka sploh ni podala ustrezne trditvene podlage, niti ni dokazala svojih navedb. Le pavšalno je zatrjevala, da ji celotni dopust ni bil odobren, ni pa navedla niti tega, kdaj naj bi za dopust zaprosila in v katerem obdobju ji ni bil odobren, čeprav je bilo dokazno breme glede navedenega na njej.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka v pritožbi le pavšalno zatrjuje), ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževala obračun ter izplačilo razlike v plači po predhodnem odvodu predpisanih dajatev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov razlik v plači do plačila in sicer za obdobje od februarja 2003 do marca 2004. Poleg tega je vtoževala tudi plačilo ur dela, opravljenega v času bolniškega staleža, povračilo stroškov prehrane za obdobje od februarja 2003 do marca 2004, povračilo stroškov prevoza na delo in z dela za isto obdobje, plačilo dela stroškov kilometrine, cestnin in ostalih stroškov, razliko v regresu za letni dopust za leto 2003 in 2004, odpravnino in odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja (člen 112/2 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002) in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa je vtoževala tudi povrnitev pravdnih stroškov. V postopku je tožena stranka vložila nasprotno tožbo za škodo, ki naj bi jo tožnica povzročila toženi stranki. Ta škoda naj bi znašala 48.454,90 EUR. Sodišče prve stopnje je o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe že odločalo s sodbo opr. št. I Pd 1101/2004 z dne 30. 10. 2010. Zahtevku tožnice je delno ugodilo in sicer delno iz naslova vtoževanih razlik v plači, delno iz naslova plačila zneska za opravljene ure dela v času bolniškega staleža, delno iz naslova odpravnine (s tem, da o utemeljenosti preostalega dela zadnjih dveh vtoževanih zneskov v izreku citirane sodbe ni odločalo). V celoti je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov prehrane, prevoza na delo, regresa za letni dopust in odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo pa je tožničin tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust in tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe za plačilo škode v znesku 48.454,90 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo sta se pritožili tožnica in tožena stranka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 617/2011 z dne 15. 12. 2011 pritožbi tožnice ugodilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači, v delu ugoditve tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo stroškov prehrane, delno pa tudi stroškov prevoza na delo in z dela ter glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno sodbo. Pritožbo tožnice, ki se je nanašala na del njenega tožbenega zahtevka, o katerem z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo opr. št. I Pd 1940/2011 z dne 18. 1. 2012, ki je bila popravljena s sklepom o popravi opr. št. I Pd 1940/2011 z dne 6. 2. 2012, odločalo o delu tožničinega tožbenega zahtevka o katerem še ni bilo odločeno s sodbo opr. št. I Pd 1101/2004 z dne 30. 11. 2010. S to dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje ponovno odločalo tudi o delu tožničinega tožbenega zahtevka, s katerim je bilo odločeno že v sodbi prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1101/2004 z dne 30. 11. 2010 in sicer glede vtoževanih ur dela, ki jih je tožnica opravila v času bolniškega staleža in glede odpravnine (v tem delu je sicer pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo opr. št. I Pd 1101/2004 z dne 30. 10. 2010 razveljavilo). Niti zoper dopolnilno sodbo niti zoper sklep o popravi nobena od strank ni vložila pritožbe, tako da je postala odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravnomočna.

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijano sodbo odločilo še o delu tožničinega tožbenega zahtevka iz naslova premalo izplačanih plač, iz naslova premalo povrnjenih stroškov prevoza na delo in z dela, iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust in glede pravdnih stroškov obeh pravdnih strank. Svojo odločitev, ki temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov, je obširno in ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa le odgovarja na pritožbene navedbe tožene stranke.

Z ozirom na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta se tožnica in tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (A1) dogovorili (in to v pogodbo o zaposlitvi tudi jasno zapisali), da bo pripadala tožnici za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje osnovna plača v višini 300.000,00 SIT bruto mesečno. Ker je iz tožničinih plačilnih list (A3) razvidno, da tožena stranka pri izračunu neto pripadajočega zneska plače ni upoštevala dogovorjene bruto osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, temveč nižje zneske bruto plače, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena za vtoževano obdobje do razlike v plači med obračunano ter izplačano plačo, kot to izhaja iz njenih plačilnih list in plačo, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi (torej dogovorjeno osnovno plačo v višini 300.000,00 SIT bruto). Tožena stranka je sicer zatrjevala (kar je izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke), da je bil med tožnico in toženo stranko sklenjen ustni dogovor, da bo znašala tožničina plača 150.000,00 SIT neto (neto plačo v takšni višini je sicer tožnica v vtoževanem obdobju tudi prejemala). Ker pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je znesek osnovne bruto plače v pogodbo o zaposlitvi vpisala zakonita zastopnica tožene stranke, da je tožnica izpovedala, da se je z zakonito zastopnico tožene stranke dogovorila za bruto osnovno plačo v višini 300.000,00 SIT (kar je navedeno tudi v pogodbi o zaposlitvi) in ker tožena stranka tekom celotnega obdobja, ko je bila tožnica zaposlena pri njej, ni niti poskusila (ob soglasju tožnice) odpraviti (domnevno) zmotnega zapisa v pogodbi o zaposlitvi, ki se je nanašal na višino tožničine osnovne bruto plače, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila med strankama dogovorjena osnovna plača v bruto znesku 300.000,00 SIT. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot pripadajočo plačo tožnice upoštevati plačo v višini 150.000,00 SIT neto. Prav tako iz izpovedbe priče A.A. ne izhaja, da naj bi bila tožničina bruto plača v pogodbi o zaposlitvi v znesku 300.000,00 SIT vpisana po pomoti. Iz izpovedbe navedene priče, podane na naroku za glavno obravnavo dne 20. 10. 2009, je razbrati, da priča okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko ne pozna. Iz izpovedbe navedene priče, ki je bila pri toženi stranki od leta 2002 do 2004 zaposlena na enakem delovnem mestu kot tožnica, nadalje izhaja, da je znašala neto plača priče 250.000,00 SIT, kar dodatno utemeljuje zaključek, da je znašala dogovorjena bruto osnovna plača za delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, 300.000,00 SIT. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot plačo, ki sta jo dogovorili tožnica in tožena stranka, upoštevati neto plačo v višini 150.000,00 SIT.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je tožnici prisodilo nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v vtoževani višini in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Tožnica je v postopku zatrjevala, da ji tožena stranka kljub njenemu zaprosilu ni omogočila izrabe 6 dni letnega dopusta. Iz tožničine izpovedbe izhaja, da je za koriščenje tega letnega dopusta zaprosila, vendar pa ga ni mogla izkoristiti zaradi organizacije dela pri toženi stranki. Letni dopust ji je bil odobren le delno, za preostale dni pa ji je bilo rečeno, naj pride na delo. Zakonita zastopnica tožene stranke je sicer izpovedovala, da tožnici nikoli ni preprečevala izrabe letnega dopusta, vendar pa pritožbeno sodišče glede na prepričljivo izpovedbo tožnice ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica za izrabo šestih dni letnega dopusta zaprosila, vendar pa ji ta ni bil odobren iz razlogov na strani tožene stranke. Iz tega razloga je tožnica upravičena tudi do plačila nadomestila za neizkoriščene dni letnega dopusta, drugačne pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem pa so neutemeljene.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa krije svoje stroške pritožbenega postopka tudi tožnica, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.