Jedro

Ni spora o tem, da sredstva, ki jih je prejela tožnikova žena v zadevnem davčnem obdobju, presegajo višino posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Spora tudi ni o tem, da gre pri prejetih in v odločbi upoštevanih zneskih za dohodke po določbah ZDoh-2. Medtem ko uporaba oziroma namen uporabe prejetih dohodkov z ozirom na zakonsko ureditev, za odločitev v zadevi ni pravno pomemben in zato tožbenih navedb v tej smeri sodišče ni moglo upoštevati. Z ozirom na citirano zakonsko ureditev pa so pravno neupoštevani tudi tisti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na način upoštevanja prejetih dohodkov (na mesečni ravni), saj se dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, na letni ravni pa se ugotavljajo tudi davčne olajšave oziroma njihova višina. V obravnavanem primeru gre za uveljavljanje davčne olajšave in s tem za uveljavljanje izjeme od siceršnje obveznosti plačila dohodnine od vseh dohodkov, doseženih v davčnem letu, zato uporabe zakonskih določb (ZDoh-2) ni mogoče širiti na situacije oziroma na primere, ki se zatrjujejo v tožbi in ki v zakonu niso izrecno zajeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2014 odmeril dohodnino v znesku 2 768,61 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 2 094,76 EUR, kar znaša 673,85 EUR in mora biti plačano v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku dohodnina odmerjena z informativnim izračunom ter da je tožnik navedenemu izračunu pravočasno ugovarjal in vložil dopolnjeni informativni izračun dohodnine. Davčni organ je preveril navedbe tožnika in na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnika odmeril ter ob upoštevanju zakonskih določb, ki jih citira v nadaljevanju obrazložitve, odmeril dohodnino v višini, ki sledi iz izreka. Pri tem se navaja, da tožniku pri odmeri ni bila priznana posebna olajšava za ženo A.A., in sicer zato, ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje olajšave, določeni v 115. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da so razlogi prve stopnje glede neupoštevanja olajšave, ki jo tožnik uveljavlja za svojo ženo, pomanjkljivi, da pa je kot drugostopenjski davčni organ v skladu z določbami ZUP upravičen, da jih dopolni. V nadaljevanju obrazložitve zato citira 115. člen ZDoh-2 ter preizkuša, ali A.A. izpolnjuje pogoje za vzdrževanega družinskega člana, ki jih vsebuje citirana določba. Pri tem ugotavlja, da je imela tožnikova žena v letu 2014 dohodke iz naslova najemnine v višini 1 200,00 EUR, dobiček z odsvojitvijo kapitala v višini 4 267,00 EUR ter dividende v višini 210,00 EUR. Nadalje ugotavlja, da vsi navedeni dohodki predstavljajo dohodke, obdavčene z dohodnino, in da jih je zato šteti za lastne dohodke zavezanca - tožnikove žene v smislu določb 115. člena ZDoh-2. To pa pomeni, da so njena lastna sredstva znašala več, kot znaša posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana (2 436,92 EUR) in da zato davčni organ tožnikove žene pravilno ni štel za vzdrževanega družinskega člana ter priznal olajšave.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja oziroma vztraja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 115. člena ZDoh-2 za to, da se njegovo ženo šteje za vzdrževanega družinskega člana. Trdi, da tožena stranka splošnih ugotovitev o dohodkih žene ni presojala v odnosu do konkretne zadeve in da se ni ukvarjala z razjasnjevanjem okoliščin, ki bi bile relevantne za obravnavani primer. Tožnik je že v do sedaj vloženih pravnih sredstvih opozoril na vrsto pravno relevantnih dejstev in okoliščin in zanje predložil ustrezne dokaze, vendar se tožena stranka do njih ni opredelila, oziroma je v izpodbijani odločbi celo ignorirala lastne odločitve, kot je npr. odprava odločbe o odmeri dohodnine od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem v znesku 1 200,00 EUR, ki naj bi jih žena dosegla v letu 2014. Poleg tega je tožena stranka med ženine lastne dohodke štela dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala v višini 4 267,00 EUR in dividende v višini 210,00 EUR. Dividende so bile ženi izplačane avgusta 2014 v višini 157,50 EUR in ne 210,00 EUR. Tega meseca je žena navedene vrednostne papirje prodala za znesek 6 434,03 EUR in ta znesek še istega dne nakazala na račun tožnika. Družina je namreč potrebovala novo motorno vozilo, tako da je bil celotni znesek od prodaje vrednostnih papirjev porabljen za nakup vozila. Denarna sredstva od prodaje vrednostnih papirjev so bila torej namenjena družini kot celoti in ne ženi za njeno preživljanje. Tožena stranka je ženi odmerila dohodnino od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev v višini 426,79 EUR. Ni pa upoštevala, da je potrebno pri opredelitvi dohodka za preživljanje, poleg razpoložljivosti dohodka za ta namen, upoštevati tudi namen dohodka z vidika njegove porabe. Med dohodke za preživljanje osebe tako ne sodijo dohodki, ki so prejeti za drugo osebo ali družino kot celoto, ali dohodki, ki so prejeti za namen, ki ni vsaj delno povezan s preživljanjem te osebe. Od obravnavanih dohodkov noben dohodek ni bil namenjen za preživljanje žene, temveč so bili vsi namenjeni za družino kot celoto. Poleg tega je znesek, prejet iz naslova prodaje vrednostnih papirjev, enkraten dohodek in ga zato tožena stranka ne bi smela upoštevati na letni ravni, temveč izključno za omenjeni mesec. Tožnikovi ženi bi tako status vzdrževanega člana moral pripadati za vse mesece v letu, razen za avgust 2014, saj je bila od januarja 2014 do septembra 2014 in nato od oktobra do decembra 2014 brez vsakršnega lastnega dohodka. Vsega navedenega tožena stranka ni navedla in še manj utemeljila in zato odločba nima razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Gre torej za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ki je posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, materialni predpis pa je bil v konkretnem primeru napačno uporabljen oziroma interpretiran. Za razloge, iz katerih ženi ni bil priznan položaj vzdrževanega družinskega člana, je tožnik izvedel šele na podlagi vročitve odločbe druge stopnje, zato ni nastopila prekluzija glede predlaganja oziroma predložitve dokazov, katerih izvedbo predlaga v tožbi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 115. člena ZDoh-2 se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca šteje zakonec, ki ni zaposlen ter ne opravlja dejavnosti, nima lastnih dohodkov za preživljanje ali so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena tega zakona. Poleg tega je v drugem stavku istega odstavka istega člena določeno, da se za lastne dohodke iz prejšnjega stavka, in torej za lastne dohodke za preživljanje, štejejo vsi dohodki po tem zakonu. Za lastne dohodke za preživljanje se torej po izrecni določbi zakona štejejo tudi dohodki od prodaje vrednostnih papirjev, ki se v skladu z 18. členom ZDoh-2 kot dohodek iz kapitala štejejo za dohodek po tem zakonu. Uporaba oziroma poraba sredstev za opredelitev sredstev kot lastnih dohodkov za preživljanje, ni pomembna. Pomembno je le, da gre za dohodek oziroma dohodke, ki so kot takšni (na način neizpodbojne zakonite domneve) opredeljeni v zakonu.

8. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Ni namreč spora o tem, da sredstva, ki jih je prejela tožnikova žena v zadevnem davčnem obdobju, presegajo višino posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Spora tudi ni o tem, da gre pri prejetih in v odločbi upoštevanih zneskih za dohodke po določbah ZDoh-2. Medtem ko uporaba oziroma namen uporabe prejetih dohodkov z ozirom na citirano zakonsko ureditev, kot že rečeno, za odločitev v zadevi ni pravno pomemben in zato tožbenih navedb v tej smeri sodišče ni moglo upoštevati. Z ozirom na citirano zakonsko ureditev pa so pravno neupoštevani tudi tisti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na način upoštevanja prejetih dohodkov (na mesečni ravni), saj se dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove, na letni ravni pa se ugotavljajo tudi davčne olajšave oziroma njihova višina. Sodišče zato v celoti sledi odločitvi in razlogom, ki jih vsebujeta davčni odločbi in ki glede na povedano niso v ničemer pomanjkljivi, kot se sicer zatrjuje v tožbi. K že povedanemu sodišče le še dodaja, da gre v obravnavanem primeru za uveljavljanje davčne olajšave in s tem za uveljavljanje izjeme od siceršnje obveznosti plačila dohodnine od vseh dohodkov, doseženih v davčnem letu, in da zato uporabe zakonskih določb (ZDoh-2) ni mogoče širiti na situacije oziroma na primere, ki se zatrjujejo v tožbi in ki v zakonu niso izrecno zajeti.

9. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 11. Ker pravno relevantne okoliščine niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.