Jedro

Navedba verjetnega lastnika posameznega dela stavbe je le informativne narave in nima nobenega vpliva na dejansko lastnino, namenjena pa je pospešitvi in poenostavitvi postopka izdelave akta, ki bo pravna podlaga za oblikovanje etažne lastnine. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti predlagatelj naveden kot verjetni lastnik oziroma lastnik spornih prostorov. Bistveno je, da so ti opredeljeni kot samostojni deli stavbe, o njihovi lastnini pa bo odločalo sodišče v nadaljevanju postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predstavlja elaborat izvedenca mag. J. C. za vpis stavbe v kataster stavb z dne 26. 1. 2015 za št. stavbe 317, k. o. X, primerno strokovno podlago za izvedbo katastrskega vpisa. Enako je ugotovilo za druga dva elaborata istega izvedenca z dne 21. 11. 2014, in sicer za št. stavbe 319 in za št. stavbe 320, obe k. o. X. Geodetski upravi RS je naročilo, naj prioritetno evidentira spremembe v katastru stavb v skladu z navedenimi elaborati ter sodišču posreduje odločbo o tem.

2. Predlagatelj se je zoper navedeni sklep pritožil. Izpodbija ga v delu, ki se nanaša na stavbo št. 317. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zakonskih pritožbenih razlogov pa opredeljeno ne navaja. Poudarja, da bi moral biti naveden kot lastnik pri prostorih 81, 82, 83, 84 in 97; zadnji prostor predstavlja parkirišče, ki pripada stanovanju 81. Nepravilna je navedba v elaboratu, da verjetni lastnik ni definiran, ker teče pravdni postopek. Predlagatelj je namreč od družbe E., d. o. o., odkupil celotno naselje N., kjer so vse tri stavbe, kar velja tudi za stavbo 317. To pomeni, da je predlagatelj lastnik vseh prostorov, ki jih ni prodal nasprotnim udeležencem. V zemljiški knjigi ni vpisana lastninska pravica navedene družbe, ampak predlagatelj kot solastnik s solastninskim deležem, zato bi moral biti tudi v elaboratu vpisan kot verjetni lastnik. Dodaja še, da je prostor 81 stanovanje, njegov lastnik pa bi moral biti tako kot ostali lastniki stanovanj predviden kot solastnik prostorov 85 in 96. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep, s katerim je odločilo o primernosti strokovne podlage za izvedbo katastrskega vpisa, izdalo na podlagi 23 a. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL). Brez podlage je zato pritožbeni očitek o domnevni nezakonitosti sklepa. Ta je tudi v dejanskem pogledu pravilen. Izvedenec je namreč sporni elaborat izdelal v takšni obliki in s takšno vsebino, kot sta določeni v Pravilniku o vpisih v kataster stavb. Tehnično poročilo, v katerem je izvedenec pri posameznem delu stavbe navedel tudi verjetnega lastnika, ni sestavni del elaborata za vpis stavbe v evidenco katastra stavb. Jasno je, da je navedba verjetnega lastnika posameznega dela stavbe le informativne narave in da nima nobenega vpliva na dejansko lastnino, namenjena pa je pospešitvi in poenostavitvi postopka izdelave akta, ki bo pravna podlaga za oblikovanje etažne lastnine. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti predlagatelj naveden kot verjetni lastnik oziroma lastnik spornih prostorov. Bistveno je, da so ti opredeljeni kot samostojni deli stavbe, o njihovi lastnini pa bo odločalo sodišče v nadaljevanju postopka.

5. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku potrdilo sklep sodišča prve stopnje.