Katera so odločilna dejstva, ki se dokazujejo v postopku, opredeli sodišče po opravljeni pravni kvalifikaciji zadeve. Določanje deležev na skupnem premoženju ni čisti matematični izračun, ampak mora sodišče celovito presoditi vse okoliščine primera. Sodišče upošteva zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 74. člena DZ). Vse dokaze v tej zvezi mora praviloma sodišče izvesti, razen če so med strankami odločilna dejstva nesporna.
I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
-v drugem odstavku I. točke, III., V. in VI. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje,
-v 2. alineji prvega odstavka I. točke izreka spremeni tako, da ta alineja sedaj glasi: "znesek kupnine 89.280,00 EUR".
II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu prvega odstavka I. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.
III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.1, 231/2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje parc. št. 527 in znesek 89.280,00 EUR, ki se nahaja na transakcijskem računu toženca št. SI56 *** , ter da sta deleža pravdnih strank na njem enaka (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo glede zneska 3.720,00 EUR (II. točka izreka). Naložilo je tudi toženi stranki , da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 44.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 11. 2024 dalje do plačila (III. točka izreka), v presežku glede zneska 1.860,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Pobotni zahtevek tožene stranke, da v skupno premoženje spada znesek 24.000,00 EUR, je zavrnilo (V. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (VI. točka izreka).
2.V pravočasni pritožbi tožena stranka (v nadaljevanju toženec) navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in pristranska, saj je sodišče prve stopnje z neizvedbo njenih ključnih dokazov, neutemeljeno favoriziralo tožečo stranko (v nadaljevanju tožnica). Sodišče prve stopnje je pridobilo listine CSD, a jih ni vročilo strankam, niti prebralo na naroku. V nadaljevanju navaja, da sodišče prve stopnje ni presodilo vseh podatkov o prihodkih pravdnih strank, posebej ni upoštevalo, da je bila tožnica 23 let brez prihodkov, tožnik pa le 12, pri čemer je vseskozi služil bistveno več od tožnice, zraven redne službe pa opravljal še dodatno delo in izgradil hišo za družino sam. Socialni transferji družine niso zadoščali za normalno življenje, zato je toženec ves čas iskal priložnostni zaslužek. Socialni prispevki niso dohodki iz dela in ne vplivajo na delež strank na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje bi prihodke v dinarjih moralo po uradni dolžnosti pretvoriti v evre. Tožnica nikoli ni pazila na pet otrok hkrati, saj so starejše hčere odšle od doma zgodaj. Tudi toženec je pomagal pri skrbi za oba invalidna otroka, ni jih le dvigal, ampak tudi drugače oskrboval, jih vozil na dejavnosti in izlete, česar tožnica ni mogla, ker ni imela vozniškega dovoljenja. Družinske fotografije potrjujejo, da je tudi toženec skrbel za otroke. Sodišče prve stopnje pri ugotovitvi višine deležev ni upoštevalo, da je s svojim delom v večji meri prispeval k skupnemu premoženju, kar ocenjuje v višini 75% v svojo korist. V dokaz večjega prispevka je predlagal tudi pritegnitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil njegovo delo na hiši, ki jo je sam izgradil. Sodišče prve stopnje ni izvedlo tega dokaza, niti se ni do dokaznega predloga opredelilo. Ker stanovanje ni bilo kupljeno iz prihodkov pravdnih strank, ampak s posojilom toženčevega brata, ni njuno skupno premoženje. Posojilo je vrnil šele, ko je stanovanje prodal, kar je vse potrdil toženčev brat. Stanovanje je tudi bilo vpisano v zemljiško knjigo na ime toženca, česar tožnica ni izpodbijala. Toženec nikoli ni prejel na svoj bančni račun kot kupnino za stanovanje zneska 89.280,00 EUR, ampak le 83.000,00 EUR, če se upošteva vse stroške prodaje. Ker je toženec iz kupnine poplačal dolgove družine, tožnici iz tega naslova ne sme iti ničesar, sicer bo obogatena. Toženec razpolaga s posnetkom pogovora med A. A. in tožnico, v katerem je tožnica povedala, da je dala v hrambo denar hčerki B. B., ko je odšla v varno hišo, da ga ima pri njej skritega in da naj A. A. ne komplicira. Govorita o znesku 50.000,00 EUR. Posnetek prilaga pritožbi. Policiji je tudi podal ovadbo zaradi krivega pričanja. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti soočenje tožnice in hčerke pravdnih strank B. B. ter vnukinje C. C.. Navaja, da njihove izpovedbe glede na posnetek niso verodostojne in je njegov pobotni ugovor utemeljen. Zaključuje, da bi moralo sodišče prve stopnje naložiti plačilo stroškov tožnici, ker ni osebno pristopila na pripravljalni narok. Predlaga popravo ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugega sodnika. Zahteva pritožbene stroške.
3.V odgovoru na pritožbo tožnica soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, navaja, da toženec ni uspel dokazati večjega deleža na skupnem premoženju in da pritožbi priloženega posnetka sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Zahteva povračilo stroškov odgovora.
4.Pritožba je delno utemeljena.
5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Obrazložitev sklepa:
Sodišče prve stopnje je kršilo toženčevo pravico do izjave s tem, da ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, do navedenega dokaznega predloga pa se tudi ni opredelilo in obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Z namenom učinkovitega uresničevanja pravice strank do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev (prvi odstavek 213. člena ZPP), z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši.1 Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov, ki jih mora konkretizirano pojasniti (drugi odstavek 213. člena ZPP). Pravici stranke do izjavljanja ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.2 Pri tem sodišče z obrazložitvijo, ki ostaja na splošni ravni, vsebinsko in konkretno pa ne odgovori na bistvena vprašanja zadeve, tej zahtevi ne zadosti.3
Katera so odločilna dejstva, ki se dokazujejo v postopku, opredeli sodišče po opravljeni pravni kvalifikaciji zadeve. Določanje deležev na skupnem premoženju ni čisti matematični izračun, ampak mora sodišče celovito presoditi vse okoliščine primera. Sodišče upošteva zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 74. člena Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Vse dokaze v tej zvezi mora praviloma sodišče izvesti, razen če so med strankami odločilna dejstva nesporna.
V obravnavani zadevi je bil med strankama spor o okoliščinah, ki vplivajo na določitev deležev na skupnem premoženju. Tožnica je vztrajala, da sta oba prispevala v enakem deležu, medtem ko je toženec trdil, da je njegov delež večji (75%) zaradi višjih dohodkov in predvsem zaradi opravljenega dela pri izgradnji družinske hiše iz starega gasilskega doma. Gradbena dela, ki jih zgolj eden od zakoncev opravi pri gradnji hiši v lastni režiji, so lahko njegov pomemben prispevek k povečanju skupnega premoženja, ki ga mora sodišče prve stopnje kot takšnega tudi ovrednotiti. Iz nosilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženčev prispevek enak tožničinemu, ker je skrbela za skupne otroke in gospodinjstvo, pri čemer pa konkretnega ovrednotenja gradbenih del toženca sodišče prve stopnje ni podalo (24. in 38. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev nadalje le še utemeljilo s tem, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je delež strank enakovreden. Ker sodišče prve stopnje ključnega dokaza toženca s pritegnitvijo izvedenca gradbene stroke, ki ga je podal že v odgovoru na tožbo, ni izvedlo, je tožencu onemogočilo, da bi vplival na rezultat dokaznega postopka.
Toženec v pritožbi tudi pravilno navaja, da sodišče prve stopnje ni podalo konkretnega pojasnila, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem. Neustrezno je splošno pojasnilo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ostalih navedb strank, ki niso pomembne za obravnavano zadevo (10. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje se je sicer glede zavrnitve posameznih dokazov opredelilo v 9. točki obrazložitve, vendar ne v zvezi s predlaganim dokazom z izvedencem gradbene stroke.
Po obrazloženem je sodišče druge stopnje že zaradi navedene procesne kršitve pritožbi delno ugodilo, razveljavilo sodbo v delu, ki se nanaša na določitev deležev na skupnem premoženju, razdelitev kupnine za prodano stanovanje, zavrnitev pobotnega ugovora in odločitev o stroških (drugi odstavek I. točke, III., V. in VI. točka izreka), in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).
Sodišče druge stopnje ni v položaju, da bi lahko dopolnilo postopek in odpravilo navedeno kršitev, ne da bi prekomerno poseglo v pravico do dvostopenjskega sojenja, saj je zaradi kršitve okrnjena celotna presoja deležev na skupnem premoženju, ki je bilo temeljno vprašanje obravnavanega postopka. Sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu v pritožbi, da se dodeli zadeva drugemu sodniku iz razloga favoriziranja tožnice. Podane usmeritve sodišča druge stopnje ob razveljavitvi zadoščajo, da bo sodišče prve stopnje tudi po isti razpravljajoči sodnici v novem sojenju lahko uravnoteženo in celovito obravnavalo vse pomembne vidike, ki sta jih izpostavili stranki v sporu.
Odločitev o razdelitvi kupnine za prodano stanovanje, ki je skupno premoženje, temelji na izhodišču enakih deležev, ki pa je obremenjeno z obrazloženo kršitvijo pravice do izjave, zato je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo tudi v tem delu. Enako je ravnalo tudi glede odločitve o pobotu, ki je v izpodbijani sodbi povezana z odločitvijo o denarnem zahtevku v okviru delitve skupnega premoženja.
Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo izvesti vse dokaze, ki so v zvezi z odločilnimi dejstvi prispevkov strank, kot je bilo obrazloženo, in nato ponovno ovrednotiti vse prispevke; vsakega posamezno in nato še skupaj na način, da se vsakemu od denarnih in nedenarnih prispevkov v delu odmeri (po obsegu, trajanju, pomembnosti) ustrezna teža v celoti ustvarjanja skupnega premoženja v vsem obdobju trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi je razen dohodkov iz dela pomembno, koliko so morda presegali prispevki strank običajno delo v družini.4 Nadalje je lahko pomemben vidik vrednotenja, ali in v kakšnem obsegu je kateri od obeh opravljal tudi dela, ki jih je po trditvah strank sicer praviloma opravljal le eden od obeh glede na zatrjevano delitev partnerskih vlog med strankama (npr. glede skrbi za gospodinjstvo in otroke ter glede gradnje hiše).5 Sicer je pravilno izhodišče toženca, da pretirano poenostavljena in posplošena ocena prispevkov (zlasti glede prejetih plačil iz dela) kot približno enakih ni skladna s pojasnjenim pristopom konkretiziranega vrednotenja, vendar toženec sam v pritožbi zapade v prav takšno neustrezno in pristransko oceno, ko svoje delo v naprej oceni kot več vredno, tožničino pa kot manj zahtevno žensko delo.
Z materialnim procesnim vodstvom bo sodišče prve stopnje pred izvedbo dokaznega postopka še odpravilo morebitne pomanjkljivosti pravočasnih trditev strank o njunih prispevkih. Toženec, ki uveljavlja višji delež na skupnem premoženju, o večjem prispevku nosi trditveno in dokazno breme (74. člen DZ), pri čemer bo sodišče prve stopnje upoštevalo le dovolj konkretizirane navedbe. Sodišče druge stopnje sicer podatkov o dohodkih, ki so navedeni v dinarjih, ne ocenjuje kot pomanjkljivih, kot je to presodilo sodišče prve stopnje, saj je pretvorba v aktualno valuto domačega denarja vprašanje uporabe materialnega prava.6
Sodišče prve stopnje se bo moralo ponovno opredeliti, ali toženec resnično uveljavlja pobot svoje denarne terjatve, ali pa po vsebini uveljavlja ugotovitev, da tudi odtujeni denar spada v skupno premoženje, pri čemer uveljavlja še delitev tega premoženja v pravdi na način, da se mu izplača njegov delež denarja. Četudi bi šlo za pravi procesni pobotni ugovor, sodišča prve stopnje ne bi smelo oblikovati izreka tako, kot v izpodbijani sodbi, "da se pobotni zahtevek zavrne". Sodišče namreč pri pobotnem ugovoru ne odloča o zahtevku po nasprotni tožbi, ampak le o (ne)obstoju v pobot uveljavljane terjatve (tretji odstavek 324. člena in tretji odstavek 319. člena ZPP). Če bo sodišče prve stopnje presodilo, da se toženčev ugovor nanaša na drugačen (širši) obseg skupnega premoženja, kot ga je zatrjevala tožnica in izhaja iz izpodbijane sodbe, takega ugovora ne bo presojalo kot pobotni ugovor, ampak v zvezi z odločitvijo o obsegu skupnega premoženja.
V zvezi z navedenim ugovorom toženca se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do v pritožbi priloženih dokazov, zlasti posnetka pogovora (priloga B35), pri čemer sodišče druge stopnje ne deli mnenja s tožnico v odgovoru na pritožbo, da gre za nedopustno novoto zgolj zato, ker je posnetek predložen šele sedaj v pritožbi. Če je posnetek nastal pred zaključkom postopka pred sodiščem prve stopnje, kot trdi toženec v pritožbi, a zanj ni mogel vedeti, ga lahko predloži tudi pozneje v pritožbi ali v ponovljenem postopku (prvi odstavek 337. člena in drugi odstavek 362. člena ZPP).
Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je praviloma v pravdnem postopku dopustno zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev bivših zakoncev na celoti tega premoženja, šele po pravnomočnosti navedene odločitve pa predlagati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka (155. in 162. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Le izjemoma je dopustno zahtevati delitev skupnega premoženja že v pravdi, če so podane posebne okoliščine.7 V obravnavani zadevi niso edino skupno premoženje denarna sredstva od prodanega stanovanja, katerih delitev je zahtevala tožnica v pravdi, ampak tudi nepremičnina. Če gre za delitev več različnih stvari skupnega premoženja, je pravilno delitev opraviti v skladu z ureditvijo v nepravdnem postopku. Tak pristop bo ustrezen tudi, če bo sodišče prve stopnje na podlagi ugovora toženca morda še razširilo ugotovitev glede obsega skupnega premoženja.
Obrazložitev sodbe:
Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na v prvem odstavku I. točke izreka ugotovljen obseg skupnega premoženja. O tem, da je skupno premoženje parcela z ID znakom *** 527, na kateri stoji hiša, ni bilo spora. Neutemeljeno pa toženec navaja, da je bilo njegovo posebno premoženje stanovanje z ID znakom ***-1027-407, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze. Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen DZ).
Četudi je bil po podatkih zemljiške knjige vpisan toženec kot edini lastnik stanovanja, ta vpis med strankama nima konstitutivnega pomena, saj je skupno premoženje nastalo na podlagi zakona, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženec opira zaključek o posebnem premoženju predvsem na okoliščino, da je bilo stanovanje kupljeno s posojilom, ki ga je dal njegov brat, kar pa ne spremeni lastninskopravnega položaja stanovanja kot skupne lastnine. Na nastanek in višino skupnega premoženja namreč ne vpliva okoliščina, kateri od zakoncev je vzel posojilo, kdo ga je odplačeval in tudi ne, koliko posojila je bilo odplačanega v času življenjske skupnosti.8 Četudi partner morebiti po prenehanju življenjske skupnosti plača skupni dolg posojila, plača skupno pasivo. Če skupni dolg plača v večjem obsegu, kot znaša njegov del (ta ustreza deležu na skupnem premoženju), ima pravico terjati povračilo presežka od drugega zakonca.9
Po obrazloženem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kupnina, ki jo je prejel toženec od prodaje stanovanja, skupno premoženje. Sodišče je pravilno oprlo ugotovitve v tej zvezi predvsem na listine in ne na izjavo toženčevega brata (priloga B29), ki jo izpostavlja toženec v pritožbi, saj imajo te odločilno dokazno težo glede nakupa in prodaje stanovanja ter nastanka in vsebine posojila.
Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz listin, da je bilo stanovanje kupljeno obročno v času trajanja zakonske zveze, pri čemer je bilo posojilo, ki ga je zatrjeval toženec, glede na predložene listine dano pozneje, po zapadlosti prvega obroka kupnine, pri tem pa je tudi toženec zaslišan kot stranka potrdil, da je bilo stanovanje razen s posojilom kupljeno tudi iz zaslužka. Sodišče prve stopnje je v celoviti dokazni oceni vseh dokazov skupaj pravilno poudarilo, da je bil za vračilo posojila dogovorjen enoletni rok vračila, kar je bilo še v času trajanja zakonske zveze, s čimer je prepričljivo zaključilo, da je bilo posojilo poplačano iz dohodkov družine in ne šele iz prejete kupnine za prodano stanovanje, kot je trdil toženec. Takšni dokazni oceni neuspešno nasprotuje z izjavo brata (priloga B29), da je bilo posojilo vrnjeno iz kupnine prodanega stanovanja. Navedeno listino je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neprepričljivo, ker je očitno nasprotovala vsem drugim izvedenim dokazom, tudi sami listini o vsebini posojila, v določenem delu pa tudi izpovedbi toženca.
Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je pravilno pri prodaji stanovanja upoštevati dogovorjeno kupnino, plačani davek in običajno provizijo, s čimer je sodišče prve stopnje sledilo pravočasnim navedbam toženca (nazadnje v vlogi z dne 6. 5. 2025, l. št. 89, kot odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožnice). Toženčeve drugačne navedbe glede stroškov pri prodaji sedaj v pritožbi so nedopustne pritožbene novote, ker ni pojasnil, zakaj jih ni mogel podati pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni bil prepričljiv z izpovedbo, da je kupnino od stanovanja porabil za poplačilo posojila in družinske dolgove, ker se o konkretnih dolgovih v izpovedbi na izrecno vprašanje sodnice sploh ni želel opredeliti (6. str. zapisnika naroka z dne 24. 10. 2025), glede plačila posojila pa se sprva ni spomnil niti, koliko denarja je dejansko vrnil, nato pa je o znesku izpovedbo spreminjal. Trditveno in dokazno breme o poplačilih dolgov je bilo na tožencu (212. člen ZPP), ki pa ga ni zmogel.
Med strankama je bilo nesporno, da je bila kupnina za prodano stanovanje plačana na bančni račun toženca, ki pa ga je ta zaprl. Toženec utemeljeno navaja, da navedba tega računa v izreku sedaj ni več pravilna, zato je v tem delu sodišče druge stopnje izrek spremenilo tako, da je bančni račun izpustilo in ohranilo le znesek kupnine po odštetju prej navedenih stroškov in davščin.
Kot je bilo že obrazloženo, pa se bo nadalje glede morebitnega širšega obsega skupnega premoženja sodišče prve stopnje opredelilo v novem sojenju, ko bo ponovno presodilo ugovor toženca, da je toženka odtujila znesek denarja iz hišnega trezorja, kar je sicer toženec sam opredelil kot pobotni ugovor.
Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo zoper del 2. alineje prvega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na navedbo bančnega računa, in navedeni del spremenilo, kot izhaja iz izreka (vprašanje določnosti izreka - šesta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu prvega odstavka I. točke izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških:
Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP.
-------------------------------
1Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 357. Betetto, N. v: prav tam, str. 611.
2USRS Odločba Up-1266/05, 7. točka obrazložitve.
3USRS Odločba Up-139/20.
4Tožnica je med drugim trdila, da je ob skrbi za gospodinjstvo skrbela za pet otrok, od tega dva invalidna.
5Toženec je med drugim trdil, da je ob delu pri gradnji hiše skrbel še za otroke, tudi oba invalidna, saj ju je dvigal in bil tudi drugače vključen v skrb zanju.
6VSRS Sklep II Ips 817/2005.
7O pravilni postavitvi ugotovitvenih zahtevkov v pravdi in delitvi skupnega premoženja v nepravdnem postopku ter izjemah delitve v pravdi glej VSL Sodbo I Cp 2380/2019.
8VSL Sodba II Cp 379/2018.
9VSL Sodba II Cp 379/2018.