Jedro

Najzgodnejši trenutek, ko bi tožnika lahko vedela za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, je trenutek, ko sta vložila tožbo na ničnost pogodbe - šele takrat sta razpolagala z informacijami, ki so jima omogočale uveljavljanje dajatvenega zahtevka. Kondikcijski zahtevek v tej zadevi tako ni zastaral.

Namen materialnega procesnega vodstva ni, da se stranko spodbudi, da vloži določeno pravno sredstvo, ampak da se v primeru že vloženega sredstva opozori na odpravo morebitne nesklepčnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh povrniti tožnikoma 718,64 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe, toženi stranki naložilo, da tožnikoma v 15 dneh plača 13.120,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2023 in pravdnih stroškov 6.853,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa sta zahtevala več, je zavrnilo.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrže, podredno zavrne, podredno predlaga vsaj razveljavitev sodbe.

3.Pritožba najprej izpostavlja, da je tožena stranka med postopkom pojasnila, da sporni pogodbeni pogoj konkretne zadeve predstavlja pogoj, ki je vsebinsko enakovreden 371. členu Obligacijskega zakonika1 - v nadaljevanju: OZ (načelo monetarnega nominalizma) in po normativni vsebini enak dispozitivni določbi nacionalnega prava ter kot tak na podlagi 1(2) člena Direktive 93/13 (v nadaljevanju: Direktiva) izključen iz presoje na podlagi Direktive in njene nacionalne implementacije. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in odstopilo od ustaljene sodne prakse sodišča EU (v nadaljevanju: SEU). Sporni pogoj je določal, da tožena stranka tožnikoma odobrava dolgoročni devizni namenski kredit 55.400 CHF, kar sta dolžna vrniti v 180 mesečnih anuitetah. Zagotoviti sta bila dolžna zadostno kritje na računu v CHF, če v trenutku zapadlosti na računu ni zadostnega kritja CHF, sme banka zamenjati dobroimetje na računu v CHF po prodajnem tečaju banke za CHF na dan bremenitve računa, do višine zapadlih obveznosti. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na stališču, da slovenska zakonodaja nima določb, ki bi vzpostavile ravnovesje med banko in potrošnikom (v splošni določbi 371. člena OZ). Pritožba meni, da je spregledalo, da je SEU že odločilo, da ni potrebe, da bi bila zadevna določba nacionalnega prava predmet ocene s strani nacionalnega zakonodajalca, katere namen bi bil vzpostavitev ravnotežja med interesi potrošnika in prodajalca oziroma ponudnika in ki bi morebiti upoštevala specifični kontekst kreditnih pogodb s potrošniki. Iz sodne prakse SEU izhaja drugačno izhodišče presoje, da je izključitev na podlagi 1(2) člena direktive upravičena z dejstvom, da je načeloma legitimno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi strank nekaterih pogodb, kar je ravnovesje, ki ga je zakonodajalec unije izrecno želel ohraniti. V tem delu pritožba opozori na obsežno prakso SEU v zvezi z načelom denarnega nominalizma (kot ga vsebuje 371. člen OZ) in da je SEU potrdilo, da se direktiva ne uporablja za tovrstne pogodbene določbe, ki so normativno enakovredne nacionalnemu načelu denarnega nominalizma.

4.Nato pritožba govori o zastaranju. Tožena stranka meni, da bi bilo kot začetek zastaranja treba šteti leto 2011. Že takrat je bil tečaj CHF na ravni tistega iz leta 2015 in se je anuiteta povečala z 264,79 EUR na 316,78 EUR (julij 2011) oz. 307,55 EUR (avgust 2011), kar je za cca 20 %. Če sprejmemo trditev, da tožnika nista pričakovala sploh nobenih omembe vrednih sprememb menjalnega tečaja, je utemeljeno sklepati, da sta s tem povečanjem imela vse razloge, da bi postala pozorna na finančne obveznosti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tožnika ob dolžni skrbnosti ne bi mogla pridobiti pravne ocene njunega položaja že v letu 2011. Če je potrošnik res dobil informacije, da njegove mesečne obveznosti ne bodo nihale, potem ob 20 % nihanju gotovo postane pozoren in si prizadeva pridobiti zunanje neodvisno mnenje. V dejanski sferi svojih obveznosti sta tožnika najkasneje jeseni 2011 dobila jasen signal, da je valutno tveganje še kako realno, in da kreditna pogodba očitno odstopa od pričakovanj, o katerih sta izpovedala. Sodišče bi moralo nato napraviti naslednji korak presoje, ki ga zahteva praksa VSRS: ugotoviti, koliko časa je bilo razumno potrebno za seznanitev s pravno oceno morebitne ničnosti. Po mnenju tožene stranke ni nobenega razloga, da bi ta čas presegal nekaj tednov ali največ nekaj mesecev. Pravno nevzdržno je, da bi bil tek zastaralnega roka odvisen od trenutka, ko je če potrošnik dobil mnenje odvetnika, brez poprejšnje presoje ali je pri iskanju odvetnika ravnal z dolžno skrbnostjo in si pravno oceno prizadeval pridobiti v razumnem roku. Sodišče prve stopnje ni ponudilo prepričljivega razloga, zakaj bi bila za odločitev o morebitni tožbi potrebna skoraj 6 let trajajoča pravna analiza oz. na kakšni podlagi zaključuje, da sta tožnika ravnala z dolžno skrbnostjo. Stališče sodišča prve stopnje, da potrošnik s pravno oceno morebitne ničnosti ne more biti seznanjen vse do trenutka vložitve tožbe in da pred tem zastaranje ne more teči, pomeni, da so kondikcijski zahtevki potrošnikov nezastarljivi.

5.Sicer pa tožena stranka meni, da je dajatveni zahtevek neutemeljen. Če je pogodba nična, mora po prvem odstavku 87. člena OZ vsaka stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče, ali če narava izpolnjenega nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodba odločba, razen, če zakon ne določa kaj drugega. Iz prvega odstavka 87. člena OZ izhaja, da za vrnitveni zahtevek v primeru ničnosti velja načelo valorizacije, sodna praksa je tudi že sprejela, da se v primeru vrnitvenih zahtevkov uporabi dogovorjena valutna klavzula. Pritožba opozarja še na 190., 193. in 198. člen OZ. Po prepričanju tožene stranke so zakonske določbe jasne in ne potrebujejo razlage. Vzpostaviti je treba stanje, ki je obstajalo, preden je bila pogodba sklenjena oz. izpolnjena. Načelo evropsko skladne razlage nacionalnega prava ne more biti podlaga za razlago contra legem . Tožena stranka je tožnikoma na podlagi kreditne pogodbe 31. 1. 2008 izplačala 34.322,53 EUR (55.400 CHF), tožnika sta imela pogodbeno obveznost, da kredit vrneta v mesečnih anuitetah ter pri tem poleg glavnice plačata tudi obresti (kot nadomestilo za uporabo tujega denarja) in stroške. Plačala sta 47.443,05 EUR, kar zajema glavnico in pogodbene obresti, z denarjem tožene stranke sta razpolagala 15 let. Tožnika sta kredit pridobila za nakup stanovanja, ki je od leta 2008 nedvomno pridobil na vrednosti - indeks cen nepremičnin je do leta 2021 znašal 160,18. Če tožnika ne bi prejela zneska po kreditni pogodbi, nepremičnine ne bi mogla kupiti, kar dokazuje njuno korist, ki po prepričanju tožene stranke upravičuje zatrjevani zahtevek za obogatitvene obresti. Pri kondikcijskem zahtevku tožene stranke ne gre za povračilo izgubljenega dobička oz. koristi, pridobljenih na podlagi pogodbe, ki nasprotujejo temeljnim moralnim načelom (kot v zadevi SEU C-520/21), prav tako tožena stranka ne uveljavlja nadomestila, ki bi ustrezalo obrestim, ki bi jih banka hipotetično prejela, če bi kreditna pogodba ostala v veljavi. Gre le za zahtevek, ki temelji na neupravičeni obogatitvi tožnikov, za povrnitev dejanske koristi, ki sta jo imela iz naslova kredita. Vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo te pogodbe, ne pomeni, da lahko obdrži koristi iz naslova neupravičeno pridobljenega. V tem primeru ne gre za vzpostavitev dejanskega in pravnega položaja, ampak za obogatitev potrošnika na račun banke. Cilj direktive pa ni v zagotovitvi gospodarske prednosti potrošnikom. Tožena stranka meni, da plačilo pogodbenih obresti ni predstavljalo ugodnosti na podlagi spornega pogodbenega pogoja, saj dogovor o obrestih ni bil del spornega pogodbenega pogoja in ni predmet spora, gre zgolj za nadomestilo za uporabo denarja tožene stranke. Direktiva temelji na načelu dobre vere in poštenja, ki z vidika restitucijskih zahtevkov nalaga, da morata biti obe pogodbeni stranki postavljeni v pravni in dejanski položaj, v katerem bi bili, če pogodbe ne bi bilo. Hkrati zgolj z dejstva, da Direktiva zasleduje tudi odvračalni učinek, ne pomeni, da zasleduje kaznovanje pogodbenih strank.

6.Tožena stranka nasprotuje tudi uporabljeni teoriji salda, čemur je ves čas nasprotovala. Sodišče ni pojasnilo materialno pravne podlage za tak pristop.

7.Na koncu pritožba oporeka ugotovitvi, da tožena stranka ni postavila določnega pobotnega ugovora (ampak le pavšalno navedla, da je upravičena do nadomestila za uporabo tujega denarja v višini določenih obresti, zaradi česar takega ugovora ni mogoče obravnavati). Poleg tega pa sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožene stranke ni opozorilo na morebitno neustreznost njenega pobotnega ugovora. Pojasnjuje, da je glavnica 34.322,53 EUR nedvomno izkazana, kar evidentno in nesporno predstavlja glavnico zahtevka, ki ga je tožena stranka uveljavljala v pobot. Jasno je tudi navedla, da mora v primeru ničnosti vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, s čimer je določno navedla, da to pomeni, da tožnika dolgujeta tudi znesek koristi za uporabo tujega denarja v obliki obresti. V nadaljevanju je pojasnila svoje zahtevke na plačilo obresti in dejansko podlago vsakega od njih (str. 4. vloge z dne 23. 8. 2023). Jasno je opredeljeno, da tožena stranka uveljavlja obresti od 31. 1. 2008 dalje v višini 6 %, podredno pa v višini pogodbenih obresti 4,42 %, od določenih trenutkov dalje pa zahteva tudi zakonske zamudne obresti. Tožena stranka meni, da navedeno omogoča preizkus pogojev za uspešnost takega ugovora, zato bi sodišče o njem moralo odločati.

8.3. Tožnika v odgovoru na pritožbo pritrjujeta izpodbijani sodbi, nasprotujeta pritožbi in predlagata njeno zavrnitev.

9.4. Pritožba ni utemeljena.

10.5. V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da sta tožnika kot kreditojemalca s toženo stranko kot kreditodajalko 21. 12. 2007 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu CHF št. ... Dogovorjen je bil dolgoročni kredit z valutno klavzulo v višini 55.400,00 CHF. Tožnika sta se kredit zavezala vrniti v 180 mesečnih anuitetah po 425,31 CHF. Anuiteta je bila plačljiva v EUR po prodajnem tečaju tožene stranke za CHF. Prva anuiteta je zapadla 29. 2. 2007, zadnja pa 31. 1. 2023. Dogovorjena obrestna mera je bila sestavljena iz 12 mesečnega LIBOR in pribitka 1,45 % in je ob sklenitvi kreditne pogodbe znašala 4,42 % letno. Po sklenitvi kreditne pogodbe se je bistveno spremenilo valutno razmerje med CHF in EUR, zaradi česar se je kreditna obveznost bistveno povečala. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 755/2021 je bila ugotovljena ničnost te kreditne pogodbe, v nadaljevanju postopka je bilo odločeno še o vrnitvenem zahtevku in ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

11.6. Izpodbijana odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih navedb pravdnih strank in je izvedlo vse potrebne dokaze. Procesno gradivo je pravilno ocenjeno, dokazna ocena pa je celostna in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP). V sodbi ni pomanjkljivosti, vrzeli in nasprotij. Vsebuje potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti in sprejete odločitve in o bistvenih ugovorih tožene stranke. Ker je sprejeta odločitev vsebinsko obrazložena s pravilnimi in popolnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, bo v nadaljevanju odgovorilo le na odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12.7. Neutemeljeno se pritožba zavzema za izključitev uporabe Direktive. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da je SEU večkrat jasno poudarilo, da je izključitev iz Direktive lahko utemeljena le, če bi nacionalni zakonodajalec z obveznimi določbami zakona vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi ponudnikov in potrošnikov. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da slovenska zakonodaja nima določb, ki bi vzpostavile ravnovesje med banko in potrošnikom v primeru kreditnih pogodb v CHF, zato uporaba Direktive ni izključena.3 Sicer pa lahko po ustaljenih stališčih sodne prakse SEU države članice zaradi načela minimalne harmonizacije EU zagotavljajo večje varstvo potrošnikov, kot ga državam članicam nalaga Direktiva. Zakon o potrošniških kreditih4 (v nadaljevanju: ZPotK) ne izključuje presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. S tem ohrani ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi, kar ni v nasprotju z namenom in cilji Direktive5 . Ravno zato, ker je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis, se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je Zakon o varstvu potrošnikov6 (v nadaljevanju: ZVPot), ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz 31. točke obrazložitve sklepa VSRS II Ips 37/2023, je zato vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe, upoštevaje merila SEU, ki veljajo za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim dejanskim in pravnim razlogom v 14. - 16. točki izpodbijane sodbe, da ugovor zastaranja vrnitvenega zahtevka ni utemeljen. Za pritožbo je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ). Pri začetku teka zastaralnega roka (366. člen OZ) pa je upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo VSRS v odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. Za uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov, ki izvirajo iz (ničnih) potrošniških kreditnih pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem lahko seznani z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zastaralni rok pa je združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. Pomembno je opozorilo sodišča prve stopnje, da lahko pomeni prestroga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča.

9.V sodbi C-561/21 je SEU navedlo, da je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči oziroma je potekel (37. točka). Nadalje je navedlo, da čeprav Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel oziroma bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja (38. točka).

10.Upoštevaje gornje stališče je torej začetek teka zastaralnega roka trenutek pravnomočnosti odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja - v obravnavanem primeru je to 26. 3. 2021 (II Cp 755/2020), ima pa tožena stranka možnost dokazati, da sta tožnika za dejstvo nepoštenosti pogoja vedela že prej. Tega pa v predmetni zadevi tožena stranka ni uspela dokazati. Kot rečeno, je trdila, da sta tožnika za nepoštenost vedela že v letu 2011, ko je prišlo do večje spremembe anuitete. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tak ugovor tožene stranke neutemeljen. Tožnika bi namreč v letu 2011 morala vedeti ne le za zvišanje anuitete kredita, ampak tudi, da gre pri tem za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnika takrat nista bila seznanjena z nobenimi novimi informacijami, na podlagi katerih bi lahko vedela, da gre za nepošten pogodbeni pogoj. Sodišče prve stopnje šteje, da je bil najzgodnejši trenutek, ko bi tožnika lahko vedela za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, trenutek, ko sta vložila tožbo na ničnost pogodbe - šele takrat sta razpolagala z informacijami, ki so jima omogočale uveljavljanje dajatvenega zahtevka. Upoštevaje sodno prakso SEU in VSRS je glede na vse te ugotovitve pravilen zaključek, da do vložitve tožbe v tej zadevi kondikcijski zahtevek ni zastaral. Eden od razlogov, da terjatev do vložitve tožbe ni zastarala je tudi, da se pred preplačilom (to je trenutek, ko so plačila s strani tožnikov presegla izposojeni znesek glavnice) povračilni zahtevek še ni niti rodil. Tožnika namreč do leta 2018, ko je prišlo do preplačila, sploh še nista bila prikrajšana, tožena stranka pa ne obogatena.

11.Pritožba se sprašuje, zakaj bi bila za odločitev o morebitni tožbi potrebna skoraj 6 let trajajoča pravna analiza oz. ali sta tožnika pri tem ravnala z dolžno skrbnostjo. Že je bilo pojasnjeno, da v letu 2011 tožnika nista pridobila nobenih novih informacij, na podlagi katerih bi lahko vedela, da gre za nepošten pogodbeni pogoj. Torej o 6-letni pravni analizi ni mogoče govoriti.

12.Pritožba nasprotuje tudi zaključku, da tožena stranka ni upravičena do kakršnih koli obresti oz. valorizacije zneska, ki ga je tožnikoma nakazala iz naslova kreditne pogodbe. Opozarja, da ne zahteva povračila izgubljenega dobička oz. koristi, pridobljenih na podlagi pogodbe, prav tako tožena stranka ne uveljavlja nadomestila, ki bi ustrezalo obrestim, ki bi jih banka hipotetično prejela, če bi kreditna pogodba ostala v veljavi. Gre le za zahtevek, ki temelji na neupravičeni obogatitvi tožnikov, dejanske koristi, ki sta jo imela iz naslova kreditne pogodbe. Odgovor na to vprašanje izhaja iz odločitve SEU v zadevi C-520/21 (Bank M. z dne 15. 6. 2023). SEU je presodilo, da je združljivost nacionalnih pravil, ki urejajo praktične posledice ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu zaradi obstoja nepoštenih pogojev, s pravom EU, odvisna od tega, ali ta pravila po eni strani omogočajo vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi bil, če ne bi bilo te pogodbe, in po drugi strani ne ogrožajo odvračalnega učinka, ki mu sledi Direktiva 93/13 (68. točka). Če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13 (76. točka). Tega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke, da bi potrošniki v takšnem primeru, ko banka nadomestila ne bi imela možnosti zahtevati, prejeli "brezplačno" posojilo (80. točka).

13.Tožena stranka opozarja, da je znesek glavnice, ki ga je nakazala tožnikoma, nesporen in da zato ne more biti dvoma, da ga je uveljavljala v pobot. Res je znesek nesporen, saj sta ga v tožbenem zahtevku upoštevala tudi tožnika in ga odštela od zneska, ki sta ga onadva plačala toženi stranki. Tu pa smo že pri vprašanju uporabe teorije salda, ki ji pritožba nasprotuje. Vprašanje uporabe teorije salda ali teorije dveh kondikcij je bolj teoretično. Nobenega razloga namreč ni, da bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, če je tožnik v njem upošteval tudi svoj dolg, ki ga ima do tožene stranke, če je torej že sam opravil "pobot" obeh terjatev. In tako je tudi v predmetni zadevi.

14.Pritožba na koncu oporeka še ugotovitvi sodišča, da tožena stranka ni postavila določnega pobotnega ugovora (ampak le pavšalno navedla, da je upravičena do nadomestila za uporabo tujega denarja v višini določenih obresti, zaradi česar takega ugovora ni mogoče obravnavati). Pojasniti je treba, da poznamo dve vrsti pobota: materialno in procesno pobotanje. Materialno pobotanje (ugasle terjatve v obsegu pobotanja) po OZ je dvostransko pobotanje, ki ima namen odpraviti dvakratno izpolnjevanje istovrstnih obveznosti med istima strankama. Pobotno izjavo lahko poda imetnik pobotne terjatve tudi v času, ko glede tožbene terjatve že poteka pravda. Tožena stranka lahko v pravdi uspe z izvenpravdnim pobotanjem le, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo. Sodišče v takem primeru zgolj v obrazložitvi ugotovi, da je tožnikova terjatev prenehala (do višine v pobot uveljavljane terjatve), zaradi pobota s terjatvijo toženca. Na drugi strani pa poznamo tudi procesno pobotanje, ki predstavlja procesno dejanje, ki omogoča, da tožena stranka zoper trditev tožeče stranke o njeni terjatvi zoper toženo stranko, ki je zajeta v tožbenem zahtevku, postavi nasproti svojo trditev, da ima nasprotno pobotljivo terjatev. V primeru jasno postavljenega pobotnega ugovora sodišče odloči z značilnim tričlenim izrekom sodne odločbe, v katerem ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke, nato obstoj terjatve tožene stranke, na koncu pa opravi še pobotanje obeh terjatev. Tožena stranka opozarja, da so njene trditve o pobotu zadostne in bi o njih sodišče moralo odločiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala procesnega ugovora pobotanja, zato sodišče prve stopnje o njem ni moglo odločati (tretji odstavek 319. člena ZPP in tretji odstavek 324. člena ZPP). Pri tem pa materialno procesno vodstvo ni bilo potrebno. Ni šlo za vprašanje sklepčnosti (procesnega) ugovora, saj ta sploh ni bil postavljen. Namen materialnega procesnega vodstva ni, da se stranko spodbudi, da vloži določeno pravno sredstvo, ampak da se v primeru že vloženega sredstva opozori na odpravo morebitne nesklepčnosti. Je pa sodišče prve stopnje odgovorilo na vse trditve o obstoju terjatve tožene stranke, ki presega izplačano glavnico kredita (ki temelji na neupravičeni obogatitvi tožnikov, dejanske koristi, ki sta jo imela iz naslova kreditne pogodbe). Pri tem je ugotovilo in obrazložilo, da do povrnitve take dejanske koristi (oz. do obresti od 31. 1. 2008 dalje v višini 6 %, podredno pa v višini pogodbenih obresti 4,42 %, od določenih trenutkov dalje pa zahteva tudi zakonske zamudne obresti) tožena stranka ni upravičena.

15.Pritožbeni razlogi niso podani, sodba ni obremenjena z očitanimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, zato je treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), tožnikoma pa je dolžna povrniti stroške obrazloženega odgovora na pritožbo, ki znašajo 875 točk, 10 % povišanje za zastopanje dveh strank, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

-------------------------------

1Uradni list RS, št 83/2001, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

3Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da določba 371. člena OZ ni oblikovana posebej za pogodbe o potrošniških kreditih, ampak dvema enakovrednima osebama, zato torej ne gre za obvezno določilo v smislu 1 (2) Direktive.

4Uradni list RS, št. 70/2000, s kasnejšimi spremembami.

5Točka 30 sklepa VSRS II Ips 37/2023.

6Uradni list RS, št. 20/1998, s spremembami.

7Npr. VSRS II Ips 229/2014, VSRS II Ips 226/2014, USRS Up-141/12 in druge.

8Te bi jima kot strokovnjak lahko posredovala tudi banka (tožena stranka), pa iz trditvene podlage kaj takega ni razvidno.

SEU v kasnejši zadevi C-488/23 z dne 12. 1. 2024 v zvezi s pojmom "kapital" ovrže vsak dvom, da gre pri tem le za glavnico: "člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 [je treba] razlagati tako, da v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ki jo je kreditna institucija sklenila s potrošnikom, ker ta pogodba vsebuje nepoštene pogoje, brez katerih ne more več obstajati, nasprotujeta razlagi sodne prakse države članice, v skladu s katero lahko ta institucija od tega potrošnika poleg vračila zneskov, ki ustrezajo glavnici, plačani iz naslova izpolnitve te pogodbe, in zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina zahteva odškodnino v obliki sodne prilagoditve storitve, ki ustreza tej glavnici, če se kupna moč zadevne valute po plačilu te glavnice temu potrošniku bistveno spremeni.","prefix":"9","indentation":0,"kind":"Footnote","alignment":"left","bold":false,"italic":false},{"text":"VSK sodba I Cp 697/2015.","prefix":"10","indentation":0,"kind":"Footnote","alignment":"left","bold":false,"italic":false},{"text":"Tadeja Zima: Materialnopravni in procesni vidiki pobota, Pravosodni bilten 2/2017, str. 118, Ministrstvo za pravosodje, Center za izobraževanje v pravosodju.","prefix":"11","indentation":0,"kind":"Footnote","alignment":"left","bold":false,"italic":false},{"text":"Kot že omenjeno, navaja, da je znesek glavnice nesporen, poleg tega pa uveljavlja obresti od 31. 1. 2008 dalje v višini 6 %, podredno pa v višini pogodbenih obresti 4,42 %, od določenih trenutkov dalje pa zahteva tudi zakonske zamudne obresti.","prefix":"12","indentation":0,