Jedro

Insolventni dolžnik ima v postopku osebnega stečaja pravico prerekati pravočasno prijavljene terjatve upnikov že na podlagi prvega odstavka 64. člena ZFPPIPP, v skladu s 1. točko 385. člena ZFPPIPP pa ima tudi položaj stranke v postopku osebnega stečaja, kar pomeni, da lahko vlaga pravna sredstva za zaščito svojih interesov. V tem postopku ni več mogoče razpravljati o tem, da posojilo morda ni znašalo 15.000,00 EUR, temveč le 1.500,00 EUR. Vse ugovore glede tega, ki jih sedaj uveljavlja dolžnik, bi moral uveljaviti v postopku preizkusa terjatev.

Gre za dejstvo, ki ga nobena od strank ugovornega postopka ni zatrjevala, zato tudi sodišče nanj ne bi smelo opreti svoje odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugovoru upnika B. L. ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo ter zavrnilo predlog za odpust obveznosti, (2.) štelo je, da je upraviteljica umaknila ugovor zoper odpust obveznosti.

Zoper 1. točko izreka navedenega sklepa se je dolžnik pravočasno pritožil. Navedel je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotavljalo izven upnikovih navedb - ugotovilo je, da je upnik dolžniku že pred spornim posojilom (na podlagi notarskega zapisa Sv ...) posodil denar, in na to ugotovitev oprlo svojo odločitev. Ker upnik teh dejstev v ugovoru ni zatrjeval, jih sodišče ne bi smelo ugotavljati in nanje opreti svoje odločitve. Dolžnik tudi ni imel možnosti da bi se o dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče in jih upnik ni navajal, predhodno izjasnil. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev načela kontradiktornosti na podlagi 7. točke (_pravilno: 8. točke_) drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to je sodišče tudi oprlo svojo ugotovitev, da naj bi bil dolžnik lahkomiseln, zaradi česar naj bi prevzemal obveznosti, nesorazmerne njegovemu premoženjskemu položaju, in s tem zlorabil pravico do odpusta obveznosti. Zmotna je tudi ugotovitev, da upniku ni mogoče očitati, da ni bil dovolj previden pri odobritvi posojila. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri, ali je upnik vedel, da dolžnik sicer ni zaposlen. To dejstvo je dolžnik v odgovoru na ugovor zoper odpust obveznosti navajal, upnik pa tega ni prerekal, in sicer, da je brez rednih prihodkov. Gre pa za pravno odločilno dejstvo. Tudi sicer zneska 15.000,00 EUR v roku šestih mesecev ni mogoče vrniti. Iz podatkov - biografije z navedbo rezultatov v športu - je razvidno, da se je dolžnik v letu 2013 uvrščal okrog 50. mesta, kar ne opravičuje nikakršnega zaključka, da je bil perspektiven športnik in da bi si iz tega naslova lahko obetal denarne nagrade. Nastopal je tudi v alpskem pokalu, ki je vsaj še en razred nižji od kontinentalnega pokala. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče, zlasti pa vedenja upnika, da dolžnik igra na srečo in ni zaposlen, ne opravičuje zaključka, da posojilodajalec ni bil lahkomiseln in da je bil dovolj previden pri odobritvi posojila. Ni tudi moč trditi, da upnik ni vedel za slabo finančno stanje dolžnika. Že zasvojenost z igrami na srečo negira možnost za doseganje dobrih športnih rezultatov, ki bi prinašali tudi denarni zaključek. Tako so pri upniku podane tiste okoliščine, zaradi katerih bi moral in mogel vedeti, da mu dolžnik denarja ne bo mogel vrniti. Dolžnik ni ravnal z goljufivim namenom in je nameraval denar upniku vrniti, vendar znesek 1.500,00 EUR, kot mu je upnik dejansko posodil. Upnik je na pritožbo odgovoril in navedel, da ni res, da dolžniku naj ne bi bila dana možnost izjave o dejstvih. Dolžnik sam je namreč na zaslišanju izjavil, da si je od upnika pred sklenitvijo notarskega zapisa enkrat že izposodil denar, ki ga je upniku tudi vrnil. Sama višina posojila pa za odločitev ni bistvenega pomena. Sam dolžnik je tudi izpovedal, da si je s tem pri upniku pridobil zaupanje. Notarski zapis o izposoji zneska 15.000,00 EUR je dolžnik podpisal po seznanitvi z vsebino, o kateri ga je poučil tudi notar, zato ni utemeljeno kasnejše sklicevanje na napačno naveden znesek posojila. Dolžnik je povsem po svoji volji in ne pod kakršnokoli prisilo podpisal posojilno pogodbo, sklenjeno v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ob podpisu se je nesporno zavedal, kakšno zavezo je s tem sprejel. S pritožbenimi navedbami je dolžnik prišel v nasprotje s svojo lastno izpovedbo, v kateri je povedal, da je bil v času sklenitve posojilne pogodbe član mladinske reprezentance, da je nastopal v alpskem in celinskem pokalu, da so tam že možne denarne nagrade ter bi lahko uspel v skokih, kar je B. (upniku) tudi povedal. Upnik je torej posojilno pogodbo z dolžnikom sklenil v prepričanju, da bo dolžnik svojo obveznost izpolnil. Povsem neumestne in neutemeljene pa so trditve dolžnika o lahkomiselnosti upnika. Ne drži, da bi upnik vedel za dolžnikovo zasvojenost z igrami na srečo. Česa takega tudi upnik ni ne zapisal ne omenil na naroku, da bi bil s čim takim seznanjen že pred podpisom posojilne pogodbe. Dolžnik je upnika prepričal v sklenitev posojilne pogodbe z lažnim prikazovanjem okoliščin. V roku iz posojilne pogodbe ni vrnil niti zneska 1.500,00 EUR. Dolžnik posojila sploh ni imel namena vrniti.

Pritožba je utemeljena.

Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena - zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

Sodišče prve stopnje je kot nosilni razlog za svojo odločitev navedlo, da iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da je prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem in zlorabil pravico do odpusta obveznosti, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo s 3. točko 399. člena ZFPPIPP (pri tem gre za očitno pomoto, saj gre za 3. točko četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Navedlo je tudi, da glede na pravočasno vrnitev prvega posojila in obljube glede načina poplačila sodišče upniku ne more očitati, da ni bil dovolj previden pri odobritvi posojila, lahkomiseln je bil kvečjemu dolžnik.

V obravnavanem postopku osebnega stečaja je upnik B. L., ki je tudi vložil ugovor proti odpustu obveznosti, edini upnik stečajnega dolžnika. Prijavil je terjatev v višini glavnice 15.000,00 EUR, ki povečana za obresti in stroške skupaj znaša 17.924,46 EUR. Iz sklepa o preizkusu terjatev z dne 21. 6. 2016 (PD 36), katerega del je tudi končni seznam preizkušenih terjatev z dne 15. 6. 2016 (PD 35), izhaja, da je ta terjatev ugotovljena v tem postopku osebnega stečaja. Upravitelj je namreč to terjatev priznal, prerekal je ni noben drug upnik (drugega upnika niti ni), prav tako pa je ni prerekal niti dolžnik, ki česa takega niti ne zatrjuje. Ima pa insolventni dolžnik v postopku osebnega stečaja pravico prerekati pravočasno prijavljene terjatve upnikov že na podlagi prvega odstavka 64. člena ZFPPIPP, v skladu s 1. točko 385. člena ZFPPIPP pa ima tudi položaj stranke v postopku osebnega stečaja, kar pomeni, da lahko vlaga pravna sredstva za zaščito svojih interesov. Terjatev upnika v višini glavnice 15.000,00 EUR, pripadajočih obresti in stroškov je tako v obravnavanem postopku osebnega stečaja pravnomočno priznana (primerjaj 67. člen ZFPPIPP). Zato v tem postopku ni več mogoče razpravljati o tem, da posojilo morda ni znašalo 15.000,00 EUR, temveč le 1.500,00 EUR. Vse ugovore glede tega, ki jih sedaj uveljavlja dolžnik, bi moral uveljaviti v postopku preizkusa terjatev.

Upnik temelji svoj ugovor na dolžnikovem prevzemanju obveznosti, nesorazmernih z njegovim premoženjskim položajem. Dolžnik je imel možnost to domnevo izpodbiti tako, da bi dokazal, da prevzemanje obveznosti ni bilo nesorazmerno. Česa takega niti ni dokazoval, ravno nasprotno: celo sam je trdil, da zneska 15.000,00 EUR v tako kratkem času, kot je bil dogovorjen, niti ni bil sposoben vrniti. Te domneve tako niti ni izpodbijal. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi.

Iz spisa je razvidno, kot trdi tudi dolžnik, da trditev, da je upnik tako visok znesek posodil dolžniku, ker mu je ta prej posojeni znesek vrnil v roku, ni bila del trditvene podlage upnika. Ni sicer res, da naj se dolžnik ne bi imel možnosti izjaviti o tem dejstvu, saj je ravno on o tem izpovedal, ko je bil zaslišan, upnik je v svoji izpovedi le odgovoril na to že izpovedano dejstvo. Zato do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ni prišlo. Vsekakor pa gre za dejstvo, ki ga nobena od strank ugovornega postopka ni zatrjevala, zato tudi sodišče nanj ne bi smelo opreti svoje odločitve (gre za kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Dolžnik svojo obrambo temelji na dejstvu, da naj bi upnik vedel za njegovo finančno stanje in odvisnost od iger na srečo, pri čemer bi moral vedeti, da s športnimi rezultati ne bo mogel zaslužiti denarja za vračilo dolga. Pri tem naj bi bil upnik tako lahkomiseln in neodgovoren, da naj bi mu to preprečevalo (uspešno) ugovarjati proti odpustu obveznosti. Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokaze za ugotavljanje teh dejstev, vendar pa v izpodbijanem sklepu dokazov - izpovedi strank ugovornega postopka - ni dokazno ocenilo in ugotovilo, do kakšnih zaključkov v zvezi s tem je prišlo. Zaradi pomanjkanja dokazne ocene izpovedi strank višje sodišče ocenjuje, da ni smotrno, da bi samo ponovno izvajalo te dokaze in samo šele prvič naredilo dokazno oceno, pri čemer bi s tem strankama tudi odvzelo pravico do pritožbe.

Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Napotki izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve.

V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je višje sodišče odločitev o stroških ugovornega postopka pridržalo za končno odločbo ? za sklep o ugovoru.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.