Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 417/2007

ECLI:SI:VSLJ:2008:I.CPG.417.2007 Gospodarski oddelek

vzdrževanje nivojskega prehoda vzdrževanje cestno prometne signalizacije poslovodstvo brez naročila
Višje sodišče v Ljubljani
16. april 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Cestno prometno signalizacijo na edinem nivojskem križanju ceste z železnico na njenem območju bi po ZVZP morala vzdrževati tožena stranka. Toda tožena stranka tudi v pritožbi sama navaja, da ni niti postavila (očitno meni prometno signalizacijo - zapornice) niti odredila vzdrževanja cestne signalizacije. To pomeni, da za vzdrževanje te signalizacije, čeprav je bila to njena zakonska dolžnost, ni poskrbela. Čim pa je tako, je tožeča stranka kot strokovno usposobljena za tovrstno delo, torej vzdrževanje cestnih signalno varnostnih naprav na nivojskem prehodu v letu 2001 in 2002 imela podlago v določbah 220. člena in 3. odstavka 226. člena ZOR oziroma v 199. členu in 3. odstavku 204. člena OZ o poslovodstvu brez naročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0005 Ig 2003/04807 z dne 5. 6. 2003 tudi v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.247,50 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da tožena stranka ni upravljavec ceste, na katero se nanaša nivojsko križanje, pač pa je to Republika Slovenija, zaradi česar tudi obveznost poravnavanja vtoževanih stroškov vzdrževanja ni občinska, pač pa republiška, je pritožbena novota, ki je skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati, saj tožena stranka ni niti pojasnila, niti verjetno izkazala, zakaj navedenega dejstva ni mogla pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Da gre v obravnavanem primeru za občinsko cesto, torej cesto v lasti tožene stranke (1. odstavek 3. člena Zakona o javnih cestah - v nadaljevanju ZJC), katere upravljanje in vzdrževanje je dolžnost tožene stranke (1. odstavek 82. člena ZJC), v prvostopenjskem postopku ni bilo sporno. Ker prvostopenjsko sodišče izvaja dokaze za ugotovitev pravno relevantnih, pa med strankama spornih dejstev (1. odstavek 287. člena ZPP), da je tožena stranka upravljavec ceste z nivojskim križanjem, pa slednja ni oporekala, tožeči stranki navedenega neprerekanega dejstva ni bilo potrebno posebej dokazovati. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi tožeča stranka morala predložiti dokaz, da gre za nivojsko križanje z železnico na cesti v lasti tožene stranke.

Tožena stranka se neupravičeno sklicuje na Zakon o varnosti cestnega prometa, ki naj bi ga prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo. Glede obveznosti tožene stranke vzdrževanja nivojskega prehoda (to je mesta križanja proge s cesto v istem nivoju) se je namreč prvostopenjsko sodišče oprlo na 28. in 29. člen Zakona o varnosti v železniškem prometu (in ne na Zakon o varnosti cestnega prometa), po katerih upravljavec ceste vzdržuje cesto z obeh strani tako, da je zagotovljen varen železniški in cestni promet, pri čemer cestnoprometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod, postavlja in vzdržuje upravljavec ceste. Da je zapornice in polzapornice na nivojskih križanjih v skladu s 55. in 56. členom Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi (Ur. l. RS, št. 46/2000) šteti za prometno signalizacijo in opremo, namenjeno za varen cestni in železniški promet, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo.

Tako se izkaže, da bi cestno prometno signalizacijo na edinem nivojskem križanju ceste z železnico na njenem območju po ZVZP morala vzdrževati tožena stranka. Toda tožena stranka tudi v pritožbi sama navaja, da ni niti postavila (očitno meni prometno signalizacijo - zapornice) niti odredila vzdrževanja cestne signalizacije. To pomeni, da za vzdrževanje te signalizacije, čeprav je bila to njena zakonska dolžnost, ni poskrbela. Čim pa je tako, je tožeča stranka kot strokovno usposobljena za tovrstno delo, torej vzdrževanje cestnih signalno varnostnih naprav na nivojskem prehodu v letu 2001 in 2002 imela podlago v določbah 220. člena in 3. odstavka 226. člena ZOR oziroma v 199. členu in 3. odstavku 204. člena OZ o poslovodstvu brez naročila. Skrb tožene stranke za varnost cestnega prometa in s tem povezano vzdrževanje signalno-varnostnih naprav in cestne opreme je tako nujna in družbeno pomembna obveznost, da je ni dopustno zanemariti oziroma odložiti, tožeča stranka pa je bila upravičena, ker tega ni storila tožena stranka sama, vzdrževati cestno-prometne signalno varnostne naprave in opremo na nivojskem prehodu celo v primeru, če bi ji tožena stranka to izrecno prepovedala (3. odstavek 226. člena ZOR, 3. odstavek 204. člena OZ). Le v primeru, če bi tožena stranka sama poskrbela za navedeno vzdrževanje, bi se torej lahko utemeljeno uprla podlagi uveljavljanega tožbenega zahtevka.

Smiselno uveljavljanega pritožbenega očitka nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker izvedenec ni pojasnil oziroma razmejil stroškov, ki se nanašajo izključno na cestno in izključno na železniško signalizacijo in je z izpodbijano sodbo dolžna trpeti vse stroške vzdrževanja tožena stranka, pa pritožbeno sodišče ne sprejema. Tožeča stranka je že v specifikaciji stroškov rednega vzdrževanja naprav na nivojskem prehodu (prilogi A 11 in A 13) natančno opredelila, kateri stroški bremenijo njo in kateri toženo stranko in taka delitev stroškov v prvostopenjskem postopku za toženo stranko očitno ni bila sporna, saj ji ni oporekala. Šele s pritožbo uveljavljanim ugovorom zato v pritožbenem postopku ne more uspeti, ker je tudi to njeno oporekanje delitvi stroškov treba obravnavati kot nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena ZPP.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia