18. 9. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in ustavne pritožbe Gabrielle Leone, Italija, ki jo zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 18. septembra 2008

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 107/2008 z dne 20. 2. 2008 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 351/2005 z dne 12. 9. 2006 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Pobudnica predlaga oceno skladnosti 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z Memorandumom o soglasju med vladami Italije, Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, Združenimi državami Amerike in Jugoslavijo o Svobodnem tržaškem ozemlju (Uradni list FLRJ, MP, št. 6/54 – t. i. Londonski memorandum), s Splošno deklaracijo človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 Splošna deklaracija ZN) in z Ustavo. Ustavnemu sodišču predlaga tudi, naj ugotovi, da izpodbijana ureditev na območju, ki je bilo pod civilno upravo FLRJ, ni veljala in da so odločbe, izdane na njeni podlagi, brez pravnega učinka.

2.Pritožnica vlaga tudi ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi revizije zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe o nacionalizaciji. Pritožnica je namreč uveljavljala ničnost odločbe o nacionalizaciji. V ustavni pritožbi navaja, da je odločba o nacionalizaciji nasprotovala pravnemu redu in mednarodnim pogodbam. Sodišči pa naj ne bi pojasnili uveljavitve izpodbijane zakonske ureditve glede na določbe Memoranduma in njegovih prilog. Meni, da je bilo ravnanje upravnega organa ob izdaji odločbe o nacionalizaciji nezakonito in "mednarodni delikt". Vrhovno in Upravno sodišče pa naj bi z izpodbijanima sodbama ravnali "izrazito samovoljno pri uporabi materialnega prava". Zato naj bi ji bile z odločitvijo o zavrnitvi njene zahteve po ugotovitvi ničnosti take odločbe o nacionalizaciji kršene pravice iz 14. in 22. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Izpodbijani 3. člen je v Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, v nadaljevanju ZNZGP) dodal nov 7.a člen, ki je v prvem odstavku določal, da se nacionalizirajo in v državno last preidejo vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, v drugem odstavku pa, da izgubijo lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji vsi jugoslovanski državljani, ki prestopijo v tuje državljanstvo. Njihove nepremičnine so prešle v državno last.

4.Člen 7a ZNZGP je izključil iz uporabe že Ustavni zakon za izvedbo Ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 37/90 – v nadaljevanju Ustavni zakon). S tem je Ustavni zakon sledil Ustavnemu amandmaju XCVI, ki je določil, da se v Republiki Sloveniji do nove ureditve ne uporabljajo določbe zveznih predpisov, ki ne ustrezajo doseženemu političnemu in gospodarskemu razvoju v Sloveniji, in določbe predpisov, ki so v nasprotju z Ustavo in zakoni Republike Slovenije.

5.Ustavno sodišče praviloma presoja veljavne predpise. Na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja tudi predpise, ki v času vložitve pobude ne veljajo več, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti in nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS).

6.Pobudnica vlaga tudi ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njene zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe o nacionalizaciji. V ustavni pritožbi navaja, da odločbe o nacionalizaciji ni bilo mogoče izdati v upravnem postopku, ker naj bi nasprotovala pravnemu redu in da je to uveljavljala tudi v upravnem sporu. To pa ne drži. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb je namreč razvidno, da je pritožnica ničnost odločbe o nacionalizaciji uveljavljala iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP), ker da bi moralo o nacionalizaciji po ZNZGP odločati sodišče in ne upravni organ. Pritožnica je ta ničnostni razlog utemeljevala z argumenti, iz katerih naj bi izhajalo, da bi morala biti pristojnost upravnega organa za prenos premoženja v last države po ZNZGP izrecno določena. Tako kot upravna organa sta tudi sodišči te razloge zavrnili. Tudi Vrhovno sodišče je pritrdilo presoji Upravnega sodišča, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan, ker so bili v skladu s tedaj veljavnimi predpisi ugotovitvene odločbe pristojni izdajati upravni organi.

7.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bili lahko pomembni pritožničini očitki o neobrazloženosti izpodbijanih sodb, vendar so ti očitki očitno neutemeljeni. Pritožnica namreč sodiščema očita, da nista pojasnili veljavnosti oziroma začetka uporabe ZNZGP, in navaja razloge, iz katerih naj bi izhajalo, da je bila nacionalizacija v nasprotju z mednarodnimi pogodbami. Iz navedene ustavne določbe pa izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihov pomen in se v obrazložitvi svoje odločitve opredeli do tistih, ki so za odločitev o zadevi pomembne. Pritožnica je v tožbi sicer trdila, da je bil ZNZGP zlorabljen na ozemlju cone B in da je v nasprotju z določbo 6. člena Memoranduma, vendar iz povzetka tožbenih navedb ni razvidno, kako naj bi ta trditev vplivala na utemeljenost uveljavljanega ničnostnega razloga. Predmet sodnega varstva in s tem presoje zakonitosti v upravnem sporu namreč ni bila odločba o nacionalizaciji, temveč odločitev o (ne)obstoju ničnostnega razloga po ZUP. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče domnevne kršitve mednarodnih sporazumov upoštevati pri presoji uveljavljanega ničnostnega razloga. Zato z navedbami v ustavni pritožbi ne more izkazati zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

8.Morebitne nepravilnosti in nezakonitosti v tedanjih postopkih izdaje odločb o nacionalizaciji premoženja tudi za presojo ustavnosti izpodbijanega predpisa niso relevantne. Po drugem odstavku 22. člena ZUstS ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov sicer obsega tudi oceno skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava. Vendar odločbe Ustavnega sodišča lahko učinkujejo le na razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Morebitna ugotovitev obstoja okoliščine, da je bilo na podlagi ZNZGP nacionalizirano zemljišče, pa v sedanjih sodnih postopkih ne pomeni uporabe tega zakona, temveč ugotavljanje dejstev. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-195/93 z dne 19. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 41/97 in OdlUS VI, 92) pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 7.a člena ZNZGP zavrglo, ker je zakonodajalec z izključitvijo navedene določbe iz uporabe preprečil, da bi se v Republiki Sloveniji še nadalje vodili postopki podržavljanja premoženja tujih državljanov, tujih ustanov, javnopravnih oseb in slovenskih državljanov, ki so pridobili tuje državljanstvo. Navedeno odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da se od uveljavitve Ustavnega zakona izpodbijana določba 7.a člena ZNZGP v Sloveniji ne uporablja niti neposredno niti posredno. Pobudo je tako zavrglo, ker Ustavno sodišče ni pristojno za oceno skladnosti predpisov s prejšnjo ustavo in ne za oceno ustavnosti predpisov, ki v Republiki Sloveniji več ne veljajo. Že v citirani odločbi je Ustavno sodišče tudi pojasnilo, da je imela odločba o nacionalizaciji deklaratorni značaj, pravne posledice pa so za njuna pravna prednika nastopile 8. 10. 1972, ko se je jugoslovanska zakonodajna oblast razširila na območje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

9.Po navedenem zatrjevane kršitve človekovih pravic niso podane, pobudnica pa ni izkazala pravovarstvene potrebe za vložitev pobude za oceno ustavnosti 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, pobudo pa je zavrglo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sodnica Jasna Pogačar je bila izločena pri odločanju v zadevi. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik